124. člen ZUP

Ker tožena stranka ni poslala upravnih spisov, ki se nanašajo na zadevo, sodišče ni moglo presoditi zakonitosti postopka pred izdajo izpodbijanega akta, kot je to dolžno storiti. Breme dokazovanja v tem obsegu je na strani tožene stranke, ta pa zakonitosti vodenja postopka in izpodbijane odločbe na način, kot ga zahteva zakon, ni izkazala. Sodišče je zato tožbi ugodilo.

Tožena stranka v osnovo za odmero pokojnine ni vštela zneskov, ki jih je tožnica prejela v obliki vrednostih papirjev. Odločba o odmeri pokojnine je postala dokončna in pravnomočna. Naknadno je tožnica pri toženi stranki vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine. To zahtevo je tožena stranka ob sklicevanju na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla, saj je bilo o zadevi dokončno in pravnomočno odločeno.

Tožena stranka v osnovo za odmero pokojnine ni vštela zneskov, ki jih je tožnica prejela kot del plače v obliki vrednostnih papirjev in ki so bili namenjeni notranjemu odkupu podjetja v postopkih lastninskega preoblikovanja. Tožnica se zoper odločbo ni pritožila, temveč je kasneje pri toženi stranki vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine. To zahtevo je tožena stranka ob sklicevanju na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla, saj je bilo o zadevi dokončno in pravnomočno odločeno, medtem ko ZPIZ-1 ponovne odmere ne ureja.

Glede na to, da za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem spornih zneskov plač izplačanih v letih od 1990 do 1994 v obliki komercialnih zapisov, ni pravne podlage in da je bilo o pokojnini že pravnomočno odločeno, je odločitev tožene stranke, da se takšna zahteva zavrže, pravilna.

Tožena stranka v osnovo za odmero pokojnine ni vštela zneskov, ki jih je tožnica prejela kot del plače v obliki vrednostnih papirjev in ki so bili namenjeni notranjemu odkupu podjetja v postopkih lastninskega preoblikovanja. Tožnica se zoper odločbo ni pritožila, temveč je kasneje pri toženi stranki vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine. To zahtevo je tožena stranka ob sklicevanju na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla, saj je bilo o zadevi dokončno in pravnomočno odločeno, medtem ko ZPIZ-1 ponovne odmere ne ureja.

Tožena stranka v osnovo za odmero pokojnine ni vštela zneskov, ki jih je tožnica prejela kot del plače v obliki delnic. Tožnica se zoper odločbo ni pritožila, temveč je kasneje pri toženi stranki vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine. To zahtevo je tožena stranka ob sklicevanju na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla, saj je bilo o zadevi dokončno in pravnomočno odločeno, medtem ko ZPIZ-1 ponovne odmere ne ureja.

Toženec je tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine pravilno zavrgel. O starostni pokojnini je bilo namreč dokončno in pravnomočno odločeno, ZPIZ-1 pa ponovne odmere (pri kateri bi se v pokojninsko osnovo všteli zneski, izplačani v obliki delnic) ne predvideva.

Toženec je zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine pravilno zavrgel. O starostni pokojnini je bilo namreč dokončno in pravnomočno odločeno, ZPIZ-1 pa ponovne odmere (pri kateri bi se v pokojninsko osnovo všteli zneski, izplačani v obliki delnic) ne predvideva.

Tožnica je imela lastnost zavarovanke na temelju prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje, kar predstavlja pravnomočno pravno razmerje, v katerega ni dopustno posegati, razen ob podanih pogojih za uporabo izrednih pravnih sredstev. Kljub temu je toženec v takšno pravnomočno pravno razmerje posegel z uvedbo novega upravnega postopka, zato sprememba temelja zavarovanja za nazaj po uradi dolžnosti ni niti pravilna niti zakonita. Temelj zavarovanja je možno spremeniti le v naprej od dneva izdaje prvostopenjskega posamičnega upravnega akta dalje.

Ker je v pravno razmerje, urejeno s pravnomočnimi upravnimi akti mogoče zakonito poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi, če so za to izpolnjene predpisane predpostavke, spremembe lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 16.9.1998 do 25.2.2003 za nazaj, v novem upravnem postopku, uvedenem po uradni dolžnosti s prvostopenjskim upravnim aktom z dne 25.2.2003 ni zakonito. V primeru prijavljenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v nasprotju z 25. členom ZPIZ-1 lahko zavod v novem postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, spremeni temelj zavarovanja le v naprej, od dneva izdaje prvostopenjskega posamičnega upravnega akta in na ta način zagotovi uresničevanje 25. člena ZPIZ-1 pri vseh tistih zavarovancih iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so sicer vključeni v zavarovanje in imajo lastnost zavarovanca, vendar ob konkurenci večih pravnih temeljev, v nasprotju z vrstnim redom, določenim z zakonom.

Oseba, ki je inšpektorju dala pobudo za začetek inšpekcijskega postopka oz. je prijavila kršitev predpisov o hrupu v okolju, ni stranka v inšpekcijskem postopku. Stranke v inšpekcijskem postopku so le osebe, zoper katere je inšpekcijski ukrep usmerjen - zavezanci in osebe, katerih pravice oz. pravne koristi so z inšpekcijskim ukrepom prizadete.

Predlagatelj uvedbe inšpekcijskega postopka nima položaja stranke v morebiti uvedenem inšpekcijskem postopku.

Vloge občanov in organizacij ter opozorila organov niso zahteve za uvedbo urbanističnega inšpekcijskega postopka, ampak le podlaga za morebitno pobudo organa, da uvede tak postopek po uradni dolžnosti.

Upravičencu ne pripada akontacija vojaške pokojnine po Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur.l. RS, št. 21/91 in 4/92), če nima več stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

Ker se vodi postopek v zvezi s postavljanjem prometnih znakov po uradni dolžnosti, vloge osebe, za postavitev prometnega znaka ni mogoče šteti za zahtevo za uvedbo upravnega postopka, ampak le za pobudo organu, da uvede postopek po uradni dolžnosti, če je za to podana dejanska in zakonska podlaga.

Določba 131. člena ZDR se je lahko nanašala le na varovanje javnih interesov oz. koristi in ne na terjatve posameznika do delodajalca, ki jih mora sam uveljavljati pri pristojnem sodišču. Izplačila denarnih terjatev delavcem ne spadajo med denarne prejemke po 1. odstavku 131. člena ZDR.

Ker se inšpekcijski ukrep uvede po uradni dolžnosti, se tožnikova prijava lahko v tem primeru šteje le kot podlaga za uvedbo upravnega postopka po uradni dolžnosti. Zato tožnik, ki je dal tovrstno prijavo, nima lastnosti stranke v tem inšpekcijskem postopku in zato tudi ne more zahtevati izdaje odločbe.

Vloge in opozorila občanov in organizacij v postopku po uradni dolžnosti niso zahteve za uvedbo upravnega postopka, temveč le podlaga za morebitno uvedbo postopka po uradni dolžnosti. Oseba, ki je dala opozorilo ali vlogo, nima lastnosti stranke v inšpekcijskem postopku in ne more zahtevati izdaje inšpekcijskega ukrepa.

Pri uvedbi inšpekcijskega postopka mora inšpektor sicer upoštevati vloge in opozorila fizičnih oseb, organizacij in drugih organov, vendar oseba, ki je dala tako vlogo ali opozorilo, nima lastnosti stranke v inšpekcijskem postopku, zato tudi ne more zahtevati izdaje inšpekcijskega ukrepa, inšpektor pa je tudi ni dolžan vabiti k ogledu.

Inšpekcijski postopek se vedno uvede po uradni dolžnosti zaradi javnega interesa, ne pa interesa posameznika. Sosed zato v inšpekcijskem postopku nima položaja stranke, čeprav je predlagal uvedbo postopka, takšno vlogo inšpekcijski organ upošteva le kot opozorilo.