8. člen ZUSDDD-UPB1

Upravičenci so morali prošnjo vložiti v roku treh let od uveljavitve te novele, torej najkasneje do 24. 7. 2013. Tožnik je prošnjo za izdajo posebne odločbe vložil prepozno, saj iz podatkov v spisu izhaja, da je bila prošnja vložena 16. 10. 2017, zato je prvostopenjski organ tožnikovo prošnjo za izdajo zaprošene odločbe na podlagi 1.b člena ZUSDDD kot prepozno zavrgel. Da tožnik do leta 2014, ko je rok za uveljavitev obravnavane pravice že potekel, preprosto ni vedel, da ima kot izbrisani iz registra stalnega prebivalstva pravico pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje in odškodnino iz naslova izbrisa ter da je predpisano omejeno časovno obdobje, v katerem navedeni pravici lahko uveljavlja, ne predstavlja nenadne, nepredvidljive dejanske okoliščine, na katero tožnik ne bi imel vpliva, temveč gre za okoliščino, ki je izključno posledica popolne neaktivnosti tožnika v smeri, da bi se tako kot vsi ostali upravičenci pozanimal in zavaroval svoje pravice. Tožnik celo pravi, da je imel v Republiki Sloveniji sina očitno v obdobju, ko rok za vložitev prošnje še ni potekel. Ob hkratnem upoštevanju splošno znanega dejstva, da je bila problematika izbrisanih v Sloveniji zelo odmevn

Ker zahteva ni bila vložena v predpisanem roku in posledično niso izpolnjene procesne predpostavke, se tožena stranka v izpodbijanih upravnih aktih ni ukvarjala s tem, ali je tožeča stranka od 23. 12. 1990 dalje živela v Republiki Sloveniji.

Tujec, kateremu je bila prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu ZDRS zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, lahko vloži prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD v roku treh let od uveljavitve tega zakona oziroma od dokončnosti odločbe ali sklepa, če postane odločba ali sklep dokončen po uveljavitvi tega zakona. Ker je tožnik prošnjo na podlagi 1.b člena ZUSDDD vložil 4. 11. 2015, je bila prošnja vložena prepozno in je ni bilo mogoče vsebinsko obravnavati.

Tožnica ni zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, temveč je vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD šele dne 23. 8. 2016, torej po tem, ko je že dne 24. 7. 2013 potekel predpisani zakonski rok za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, kar pomeni, da je zamudila prekluzivni rok za vložitev prošnje, ki je določen v materialnem predpisu.

Za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje je potrebno izpolnjevati z zakonom predpisane pogoje, kot jih določa ZUSDDD. Temeljni pogoji, da se lahko vloga, s katero se je začel upravni postopek, sploh začne obravnavati, pa so procesne predpostavke za obravnavanje vloge. Ena od teh procesnih predpostavk je tudi ta, da je zahteva vložena v predpisanem roku. Če procesne predpostavke niso izpolnjene, organ zahtevo s sklepom zavrže in v tem primeru ni možnosti, da bi jo lahko vsebinsko obravnaval. To enako velja za obravnavani primer, ko zahteva ni bila vložena v predpisanem roku.

V skladu z določbo prvega odstavka 8. člena ZUSDDD je bilo treba prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena tega zakona vložiti v roku treh let od uveljavitve novele tega zakona. ZUSDDD-B je pričel veljati dne 24. 7. 2010. Ob upoštevanju podatka, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložil dne 29. 7. 2014, tj. po poteku 3-letnega roka, ki se je iztekel z dnem 24. 7. 2013, je prvostopenjski organ s tem, da je tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD kot prepozno zavrgel, ravnal pravilno. Triletni rok za oddajo vloge za izdajo predmetnega dovoljenja je namreč prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnik s potekom tega roka izgubil pravico do pridobitve oziroma izdaje dovoljenja za stalno prebivanje.

V skladu z določbo prvega odstavka 8. člena ZUSDDD je bilo treba prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena tega zakona vložiti v roku treh let od uveljavitve novele tega zakona. ZUSDDD-B je pričel veljati dne 24. 7. 2010. Ob upoštevanju podatka, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložil dne 20. 8. 2013, tj. po poteku 3-letnega roka, ki se je iztekel z dnem 24. 7. 2013, je prvostopenjski organ s tem, da je tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje kot prepozno zavrgel, ravnal pravilno. Triletni rok za oddajo vloge za izdajo predmetnega dovoljenja je namreč prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnik s potekom tega roka izgubil pravico do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje.

Sodišče ugotavlja, da ni izpolnjen eden izmed treh taksativno določenih pogojev, ki morajo biti kumulativno podani, če naj upravni organ vlogo ob njenem predhodnem preizkusu na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrže, to je, da se ni spremenila pravna podlaga odločitve. Četudi sta oba upravna organa pravilno ugotovila, da je bil zakon, ki je veljal ob sprejemu odločitve o tožnikovi prvi prošnji, to je ZUSDDD, noveliran v letu 2010 s sprejemom ZUSDDD-B, sta kljub temu štela, da je ob vložitvi tožnikove ponovne prošnje pravna podlaga za odločanje nespremenjena, pri čemer pa sta očitno prezrla, da v konkretnem primeru za odločitev o ponovni prošnji tožnika ni relevantno zgolj določilo 3. člena ZUSDDD, temveč zlasti tudi določilo prvega odstavka 8. člena ZUSDDD-B.