UPRS Sodba I U 1242/2018-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zaradi molka Upravne enote A. glede prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (1. točka izreka), njegovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (2. točka izreka) in njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka, v zvezi s katero je odločila še, da sam nosi stroške postopka (3. točka izreka).

2Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 12. 6. 2013 pri Upravni enoti A. vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (v nadaljevanju ZUSDDD). Dne 6. 9. 2016 je vložil pritožbo zaradi molka organa prve stopnje, ker v določenem roku o njegovi prošnji ni izdal odločbe (četrti odstavek 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka je po prejemu odgovora organa prve stopnje ugotovila, da razlogi, zaradi katerih odločba tožniku ni bila pravočasno izdana, niso opravičeni. Zato je skladno z drugim odstavkom 255. člena ZUP zahtevala, naj ji organ prve stopnje pošlje dokumente zadeve, o njej pa je tožena stranka odločila na podlagi tretjega odstavka istega člena.

3Tožena stranka je ugotovila, da je imel tožnik 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji (RS) prijavljeno stalno prebivališče na naslovu B., in da je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ (BiH). Iz Registra stalnega prebivalstva je bil izbrisan 26. 2. 1992, po izbrisu pa ni zaprosil za izdajo dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje ali vložil vloge za sprejem v državljanstvo. Na zapisnik, sestavljen 6. 12. 2016 na Veleposlaništvu RS BiH, je tožnik v zvezi z dejanskim življenjem v RS od 23. 12. 1990 dalje med drugim izjavil, da je RS z vsemi družinskimi člani zapustil marca 1993. Takoj po izbrisu je bil namreč odpuščen iz delovnega razmerja, zaradi česar je ostal brez zaposlitve in pravice do prebivanja v RS; nazadnje je bil zaposlen pri obrtniku C.C. v D. do maja 1992, pred tem pa v več podjetjih. V RS si statusa ni uredil z vložitvijo prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje, prav tako ni zaprosil za sprejem v državljanstvo, saj ni vedel, da bi to bilo treba storiti. Ko ga je tožena stranka pozvala, naj pojasni okoliščine glede dogodka, da so mu ob zapustitvi RS v potni list odtisnili "rdeči žig", s katerim mu je bila onemogočena vrnitev, je tožnik izjavil, da potnega lista SFRJ ne najde, v nadaljevanju pa je povedal, da mu vstop v RS ni bil nikoli zavrnjen. V zvezi z osebnimi, družinskimi, gospodarskimi, socialnimi in drugimi vezmi, ki ga vežejo na RS, je pojasnil, da je z nekaterimi občasno v stiku po telefonu in se z njimi srečuje v BiH, ko so na dopustu. V RS sicer živita dve ženini sestri, otroci ene izmed njiju in njegov bratranec. V RS si je dvakrat neuspešno poskusil urediti dovoljenje za stalno prebivanje. Tu ima sorodnike, pri katerih bi lahko živel, vendar tega ne želi, le občasno bi rad prihajal na obiske.

4V dokaznem postopku je tožena stranka zaslišala štiri priče, iz izpovedb katerih je med drugim sicer razvidno, da je bil tožnik zaposlen pri navedenem obrtniku. Vendar pa pričam ni bilo znano, ali je imel tožnik sklenjeno pogodbo za nedoločen čas. Zaslišana je bila tudi tožnikova žena D.D., ki je v zvezi s tožnikovim dejanskim življenjem v RS, zaposlitvijo, časom in razlogom za zapustitev RS ter ostalimi okoliščinami družine izjavila enako kot tožnik.

5Tožena stranka je 1. 12. 2017 prejela odgovor Zavoda RS za zaposlovanje, iz katerega je na podlagi vpogleda v evidenco delovnih dovoljenj razvidno, da za tožnika ni bila zaprošena izdaja delovnega dovoljenja. Po presoji tožene stranke pogoj za izdajo delovnega dovoljenja ni bilo predhodno izdano dovoljenje za prebivanje. Pojasnila je še, da so posebni pogoji za pridobitev delovnega dovoljenja za državljane drugih republik nekdanje SFRJ urejeni v prehodnih določbah Zakona o zaposlovanju tujcev (v nadaljevanju ZZT).

6Na podlagi podatkov uradnih evidenc ter izjav tožnika in prič je tožena stranka ugotovila, da sta tako tožnik kot tudi njegova žena ostala brez zaposlitve, kar je bil dejanski razlog za zapustitev RS. Presodila je, da prenehanje delovnega razmerja ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in da tožnik ni dokazal, da je bil pri navedenem obrtniku zaposlen za nedoločen čas, saj ni predložil nobene pogodbe o zaposlitvi, iz katere bi bilo to razvidno, ali listine, da mu je delovno razmerje prenehalo zaradi odpovedi delodajalca, ker je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Glede na navedeno tožnik po oceni tožene stranke ni dokazal vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in izgubo zaposlitve. Zato je presodila, da tožnikova odsotnost iz RS ni posledica razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

7Tožnik je zoper odločbo organa prve stopnje vložil tožbo zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navedel je, da je razlog za izgubo zaposlitve dejstvo, da zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni (več) imel ne dovoljenja za prebivanje v RS ne dovoljenja za delo. Le zato naj bi bil delodajalec prisiljen odpovedati tožnikovo pogodbo o zaposlitvi. Brez dovoljenja za stalno prebivanje pa tožnik ni mogel uspešno najti druge zaposlitve, saj ga delodajalci zaradi neurejenega statusa niso smeli zaposliti. S tem naj bi tožnik ostal brez sredstev za preživljanje. Njegova družina naj bi nato v RS še skoraj eno leto životarila, tožnik pa naj bi bil izpostavljen stalnim grožnjam policije, da ga bodo prisilno deportirali. Glede na navedeno mu naj ne bi preostalo drugega, kot da RS zapusti. Navedeno dejansko stanje je po tožnikovem mnenju razvidno iz v upravnem postopku izvedenih dokazov, in sicer izpovedb prič E.E. in F.F., G.G., H.H., I.I. in J.J.

8V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, da ni zaprosil za izdajo delovnega dovoljenja po ZZT, saj ni vedel, da to lahko stori. Tega tudi sicer ne bi mogel storiti, saj maja 1992 ZZT še ni veljal, v času njegove uveljavitve pa zaradi predhodne izgube zaposlitve ni izpolnjeval pogojev za pridobitev dovoljenja. Pojasnjuje, da po več kot 25 letih nima več pogodbe o zaposlitvi. Trdi, da je na njegovo zaposlitev za nedoločen čas mogoče sklepati tudi iz dejstva, da je bila taka oblika zaposlitve v tistem času splošno pravilo. Meni, da zaposlitev za določen čas tudi sicer ne bi spremenila razloga za izgubo zaposlitve.

9Glede na navedeno naj bi bila tožnikova zapustitev RS v neposredni vzročni zvezi z izbrisom. Ob sklicevanju na svojo delovno knjižico navaja, da je bil zaposlen večino časa od 3. 11. 1971, ko je prvič sklenil delovno razmerje, do 17. 5. 1992, ko ga je delodajalec odpustil zaradi izbrisa. V nekaj več kot dvajsetih letih naj bi imel več kot petnajst let delovne dobe, v vmesnem času pa je bil na služenju vojaškega roka. Iz upravnega spisa naj ne bi izhajale nobene druge okoliščine, ki bi jim bilo mogoče pripisati izgubo zaposlitve, izvor tožnikovih težav naj bi bilo le protipravno ravnanje tožene stranke, ko ga je prenesla iz registra stalnega prebivalstva v register tujcev.

10Tožnik v bistvenem še navaja, da tožena stranka ne bi smela sama odločiti o zadevi, če bi menila, da organ prve stopnje ni prekoračil roka za odločanje. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in priglaša stroške.

11V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na ugotovitve izpodbijane odločbe.

12Dne 7. 10. 2020 je sodišče izvedlo glavno obravnavo, na kateri je tožnik še navedel, da na obstoj vzročne zveze med izbrisom in zapustitvijo RS kažejo dokazi v spisu, in sicer izpovedbe tožnika in več njegovih družinskih članov. Trdil je, da so se nekateri njegovi dokumenti izgubili zaradi poteka časa in več selitev, za katere je odgovorna tožena stranka. Zato naj bi bilo tožnikovo breme ustrezno manjše. Ob sklicevanju na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips je tožnik menil, da so pretirani očitki tožene stranke, da bi si moral urediti delovno dovoljenje. Navedel je še, da so okoliščine izselitve razvidne iz zapisnika o zaslišanju sina F.F.

13Tožena stranka je na glavni obravnavi navedla, da razlog za tožnikovo zapustitev RS ni bil izbris. Pojasnila je, da so državljani bivše Jugoslavije delovno dovoljenje po ZZT potrebovali šele julija 1992. Menila je še, da so predlagane priče za zatrjevane razloge za izbris izvedele od tožnika, saj so z njim v sorodu.

14V okviru dokaznega postopka je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, katerih sestavni del je tudi na naroku za glavno obravnavo predložen zapisnik o zaslišanju sina F.F.

K I. točki izreka:

15Tožba ni utemeljena.

16Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

17ZUSDDD¹ v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje tudi v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

18Glede na drugi odstavek 1č. člena ZUSDDD se šteje, da je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot 1 leto, ne glede na razlog odsotnosti. Tretji odstavek 1č. člena ZUSDDD pa določa razloge upravičene odsotnosti prvih 5 let, ki so na kratko povzeto naslednji: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavržena, zavrnjena ali je bil postopek ustavljen, če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na točno določenih pravnih podlagah.

19Med strankama ni sporno, da je imel tožnik stalno prebivališče in zaposlitev v RS, da v šestmesečnem roku po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Ur. l. RS št. 1/91-I) ni zaprosil za slovensko državljanstvo, zaradi česar so zanj veljale določbe Zakona o tujcih (ZTuj, Ur. l. RS št. 1/91-I), in da ga je 26. 2. 1992 občinski upravni organ za notranje zadeve brez konkretnega upravnega akta prenesel iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev. Tožnik torej spada med tujce, ki so bili 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so 23. 12. 1990 imeli v RS prijavljeno stalno prebivališče. V obravnavani zadevi je sporno, ali je v njegovem primeru izpolnjen pogoj dejanskega bivanja, saj po presoji tožene stranke niso izpolnjeni niti pogoji upravičene odsotnosti v prvem petletnem obdobju (glej citirani tretji odstavek 1č. člena ZUSDDD). Tožnik namreč po oceni tožene stranke ni dokazal vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in izgubo zaposlitve, zaradi česar je presodila, da zapustitev RS ni bila posledica tožnikovega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

20Tožnik nasprotuje dejanskim ugotovitvam tožene stranke in navaja, da glede na ugotovljeno dejansko stanje, razvidno iz izpovedb prič v upravnem postopku, izpolnjuje merila za ugotavljanje dejanskega življenja v RS. Ob tem pojasnjuje, da nima več pogodbe o zaposlitvi in da je na njegovo zaposlitev za nedoločen čas mogoče sklepati tudi iz dejstva, da je bila taka oblika zaposlitve v tistem obdobju splošno pravilo.

21Tožnikovo dokazovanje vzročne zveze med nedvomno protipravnim ravnanjem organov (izbris iz registra stalnega prebivalstva) in izgubo zaposlitve, zaradi česar je zapustil RS, torej temelji na trditvah, da so mu leta 1992 državni organi odvzeli vse dokumente, ga izbrisali iz registra stalnega prebivalstva in vnesli v evidenco tujcev, čeprav je imel stalno prebivališče in zaposlitev, ki jo je zato izgubil in dela ni mogel več dobiti.

22S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je uporaba pravilne metode za ugotovitev pravno relevantne vzročnosti pravno vprašanje, vprašanje obstoja elementov, ki sestavljajo pravno upoštevno vzročno zvezo, pa spada med dejanska vprašanja.

23Za odločitev so zato pomembna dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na tožnikovo zaposlitev in njeno prenehanje. S tem povezane dejanske ugotovitve pa tudi po presoji sodišča ne omogočajo zaključka, da je izguba zaposlitve posledica protipravnega ravnanja organov tožene stranke, ki so tožnika izbrisali iz registra prebivalstva in ga vpisali v evidenco tujcev. Uradna oseba tožene stranke je namreč v svojo presojo vključila vse upoštevne dokaze ter vestno in skrbno izvedla njihovo analizo logično, v skladu z razumski pravili in ob upoštevanju ustreznega analitično-sintetičnega metodološkega pristopa ter načela materialne resnice iz prvega odstavka 8. člena ZUP². Iz izpovedb prič sicer izhaja možnost, da je imel tožnik z obrtnikom C.C. sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (tako priče J.J.,G.G., H.H. in D.D.) in da je bil odpuščen zaradi izbrisa iz registra prebivalstva (tako priče I.I., J.J., G.G., H.H., F.F. in D.D.). Vendar pa so priče nezanesljivo dokazno sredstvo³, še posebej v obravnavani zadevi, ko je med njimi in tožnikom vzpostavljeno sorodstveno razmerje (J.J. in H.H. sta namreč sestri tožnikove žene D.D., G.G. in I.I. pa njuna moža) in se od njih zahtevajo podatki o dejstvih, ki jih niso neposredno zaznale (iz zapisnikov o zaslišanju prič ni razvidno, da bi videle listine, iz katerih bi izhajale zatrjevane okoliščine tožnikove izgube zaposlitve). Dokazno vrednost pričanja navedenih prič torej utegnejo pogojevati njihova zainteresiranost za izid postopka zaradi sorodstvenih povezav s tožnikom in kontekst dogodka, o katerem so pričale (odsotnost neposredne zaznave dejstev, o katerih so pričale). Zato so njihove izpovedbe lahko le posreden dokaz o okoliščinah, ki se nanašajo na tožnikovo zaposlitev in njeno prenehanje, medtem ko je imel tožnik možnost predložiti neposreden dokaz, tj. sáme listine, iz katerih so razvidne časovne okoliščine zaposlitve in razlog za njeno prenehanje, ob upoštevanju načina prenehanja delovnega razmerja po v takratnem obdobju veljavnem Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (75. in nadaljnji členi).

24Ob takem procesnem stanju stvari pa je zaradi spoznavne krize tudi sodišče moralo šteti, da tožnik ni dokazal navedenih pravno pomembnih dejstev. Kot je pravilno presodila že tožena stranka, bi glede na navedeno moral predložiti ustrezne listine, ki bi potrjevale njegove izjave, česar pa ni storil ne v okviru (dvakratne) seznanitve z uspehom dokazovanja (146. člen ZUP) ne v upravnem sporu. Zato so po presoji sodišča njegove trditve, s katerimi nasprotuje dejanskim ugotovitvam tožene stranke, nedokazane in so ostale na ravni posplošenosti. Na navedeno stališče ne morejo vplivati niti tožbene navedbe o splošno znanem dejstvu, "da je bila zaposlitev za nedoločen čas v tistem času splošno pravilo", saj ne gre za notorno dejstvo, o katerem bi obstajal splošen socialni konsenz, poleg tega pa jih zaradi njihove posplošenosti niti ni mogoče preizkusiti.⁴ Neutemeljeno je tudi sklicevanje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 170/2016, saj iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno, zakaj bi bile dejanske okoliščine v navedeni zadevi enake dejanskim okoliščinam obravnavane zadeve. Na to navezujoče se posplošeno sklicevanje, da je izvor tožnikovih težav z zaposlitvijo protipravno ravnanje tožene stranke, pa ne zadostuje. Glede na navedeno so neutemeljene tudi sicer splošne tožbene navedbe, da je iz tožnikove delovne knjižice razvidno, da je bil zaposlen večino časa od 3. 11. 1971, ko je prvič sklenil delovno razmerje, do 17. 5. 1992, ko ga je delodajalec odpustil zaradi izbrisa, in da iz upravnega spisa naj ne bi izhajale nobene druge okoliščine, ki bi jim bilo mogoče pripisati izgubo zaposlitve.

25Sodišče še pojasnjuje, da je določba prve alineje tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD, iz katere je razvidno, da je pogoj dejanskega življenja v RS⁵, če je odsotnost trajala več kot leto dni, izpolnjen tudi, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, jasna in ne potrebuje dodatne razlage.⁶ To v obravnavani zadevi logično pomeni, da tožnikov odhod iz RS, sicer po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, ni mogel bil posledica tega izbrisa, saj ni dokazal, da je zaposlitev izgubil ravno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. S tem v zvezi sodišče še pojasnjuje, da je tudi Ustavno sodišče ugotovilo, da se je zakonodajalec s sprejetjem ZUSDDD-B ustavno skladno odzval na protiustavno stanje, s čimer je bilo vzpostavljeno moralno zadoščanje kot posebna oblika odprave posledic kršitev človekovih pravic, nastalih zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.⁷

26Iz razlogov izpodbijane odločbe je jasno razvidna tudi presoja tožene stranke o neopravičenosti razlogov, zaradi katerih organ prve stopnje ni pravočasno izdal odločbe. Zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je skladno z drugim odstavkom 255. člena ZUP zahtevala, naj ji organ prve stopnje pošlje dokumente zadeve, in o njej odločila na podlagi tretjega odstavka istega člena.

27Glede na navedena stališča tožba po presoji sodišča ni utemeljena, zaradi česar jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

28Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, skladno s katero vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ ZUSDDD ureja poseben pravni položaj določene skupine tujcev kot lex specialis v razmerju do Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki na sistemski ravni ureja pravni položaj tujcev. Gre za posebno ureditev, ki omogoča pridobitev dovoljenja za prebivanje pod ugodnejšimi pogoji, kot to velja za ostale tujce po ZTuj-2.
² Skladno s prvim odstavkom 8. člena ZUP je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. To pomeni prepričanje o resničnosti določenega dejstva (Komentar ZUP, 1. knjiga, stran 122 in 123, Uradni list, maj 2020, Ljubljana). Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko organ odloči le v primeru, da tako določa zakon (drugi odstavek 8. člena ZUP). Iz ZUSDDD táko pooblastilo ni razvidno.
³ Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 435.
⁴ Sodišče zgolj pojasnjuje, da so splošno znana dejstva le tista dejstva, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe - ne glede na spol, starost, veroizpoved, izobrazbo, interese in socialni položaj. Da naj bo določeno dejstvo notorno, mora o njem obstajati splošen socialni konsenz (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 374).
⁵ Dejansko življenje v Republiki Sloveniji po ZUSDDD pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 1č. člena).
⁶ Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sklepu X Ips 224/2017 (11. točka obrazložitve).
⁷ Glej 9. točko obrazložitve Ustavne odločbe U-I-48/13 z dne 8. 1. 2015.