VSRS Sodba II Ips 54/2017

Revizija se zavrne.

1Pravdni stranki sta zakonca. Po podatkih spisa sta bila ob vložitvi tožbe v razveznem pred sodiščem v Italiji. V sporu o skupnem premoženju je tekla pravda po tožbi A. A. (v nadaljevanju tožnica) za ugotovitev, da predstavlja njuno skupno premoženje gospodarska družba B., d. o. o., na kateri sta njuna deleža enaka, in po nasprotni tožbi C. C. (v nadaljevanju toženec) za ugotovitev skupnega nepremičnega premoženja v P., S. in B. ter za njegovo delitev, plačilo donosov iz naslova oddajanja v najem in prodaje posameznih nepremičnin. C. C. je zahteval tudi povrnitev vlaganj v hišo A. A. v G.

2Sodišče prve stopnje je odločilo:

a) o zahtevku iz tožbe tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spada poslovni delež toženca v družbi B., d. o. o., in predlagala, da ostane tožencu delež v višini 50 %, sama pa postane imetnica poslovnega deleža v višini 50 % ter

b) o zahtevku iz nasprotne tožbe tako, da je

(1.) ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo: dve stanovanji v večstanovanjski hiši ... na parceli št. 1439/12 k. o. P. in sicer stanovanje št. 4 in stanovanje št. 6 s skupnimi deli, natančneje opredeljenimi v izreku; dvorišči na parc. št. 1439/18 in parc. št. 1439/19, obe k. o. P.;

(2.) odločilo, da si pravdni stranki navedeno skupno premoženje razdelita tako, da tožnik na njem pridobi izključno lastninsko pravico, kar je toženka dolžna priznati in mu izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, sicer ga bo nadomestila sodba;

(3.) ugotovilo, da v skupno premoženje spadajo tudi zneski kupnin in najemnin, ki jih je toženka prejela iz naslova prodaje ter oddajanja skupnega premoženja v najem in sicer kupnina v višini 135.000,00 EUR za prodano zemljiško parcelo št. 1822/18. k. o. B., kupnina v višini 100.000,00 EUR za podan posamezen del št. 2 v stavbi .. k. o. P., kupnina v višini 18.778,00 EUR za prodano zemljiško parcelo št. 2339/3 k. o. S., najemnina v višini 45.000,00 EUR iz naslova oddaje v najem posameznih delov št. 3 in št. 5 v stavbi ... k. o. P. in pripadajočih skupnih delov in štirih dvorišč;

(4.) ugotovilo, za znaša delež vsake od strank na skupnem premoženju 1/2;

(5.) zavezalo tožnico, da mora iz naslova že prodanega skupnega premoženja tožencu plačati znesek 129.389,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od delnih zneskov, kot je natančno opredeljeno v izreku;

(6.) zavrnilo višji tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim je toženec zahteval povrnitev vlaganj v tožničino hišo v G. in od prisojenih mu višja zneska iz naslova kupnin za prodana stanovanja v P. in za do prodaje nepremičnin pridobljeno najemnino.

3Zahtevek po tožbi je bil zavrnjen, ker je bila družba B., d. o. o., med postopkom izbrisana iz sodnega registra, zaradi česar poslovnih deležev na njej ni mogoče ugotavljati, toženec pa z umikom tožbe ni soglašal.

4Zahtevki iz nasprotne tožbe se nanašajo na nepremičnine, pridobljene v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank. Te so bile vpisane v zemljiško knjigo v celoti kot tožničina last.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki pridobili šest stanovanj s pripadajočimi jim skupnimi deli in napravami in parkirnimi prostori v Portorožu, da so bila štiri stanovanja prodana, dve od teh brez toženčeve vednosti ter da sta bila deleža pravdnih strank na stanovanjih nesporno enaka. Ugotovilo je še, da je bila kupnina od stanovanja št.1 porabljena za plačilo izvajalcev del, da je toženec od kupnine za stanovanje št. 2 prejel 30.000 EUR manj od polovice, da je od stanovanj št. 3 in 5 tožnica zadržala celotno kupnino in je zato in zaradi ugotovitve, da so vsa stanovanja enaka, še neprodani stanovanji št. 4 in 6 z delitvijo dodelilo v izključno last tožencu.

6Skupno premoženje po enakih deležih je predstavljalo tudi zemljišče v k. o. B., ki ga je tožnica prodala samovoljno, zato jo je sodišče zavezalo, da mora tožencu plačati polovico kupnine, to je 67.000 EUR, ter zemljišče v k. o. S., od katerega mora tožencu kot polovico kupnine plačati 9.389 EUR. Prav tako jo je zavezalo, da mu mora plačati znesek 22.500 EUR, ki ustreza polovici najemnin, ki jih je iztržila z oddajo skupnih nepremičnin (družbi J. za tri leta 2007 do 2010).

7Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v z njo izpodbijani ugodilni del sodbe o zahtevku iz nasprotne tožbe potrdilo. Toženec pritožbe ni vložil.

8V izpodbijani sodbi sta kot zmotni zavrnjeni stališči tožnice, da ni podana jurisdikcija slovenskega sodišča, ker toženec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in ker naj bi bil (po njenih trditvah pretežni) del skupnega (nepremičnega) premoženja v Italiji ter da pravde, s katero ni zajeto vse skupno premoženje (v konkretnem primeru tisto v Italiji), sodišče sploh ne bi smelo dopustiti. Kot pravilne je pritožbeno sodišče sprejelo vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, katero premoženje v Sloveniji je bilo pridobljeno v času zakonske zveze, katero je bilo odtujeno in za kolikšno kupnino, kdo je kupnino prevzel, kolikšni so bili donosi od oddajanja nepremičnin v najem in komu jo je najemnik plačal. Presodilo je še, da gre za primer, katerega okoliščine, predvsem tožničino samovoljno razpolaganje s premoženjem in njeno nenasprotovanje delitvi v pravdi, opravičujejo delitev skupnega premoženja že v tem (pravdnem) postopku.

9Tožnica je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da naj njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da naj nasprotno tožbo zavrže, podredno pa zahtevek iz nasprotne tožbe zavrne.

10Sprašuje se, ali je lahko krivična odločitev pravilna in na vprašanje odgovori nikalno, pri čemer poudarja, da je toženec v pravdi pridobil vse skupno premoženje, poleg tega pa mu mora tožnica še plačati 129.389 EUR iz naslova delitve premoženja v Sloveniji, ne da bo hkrati mogla uživati sadove skupnega premoženja v Italiji, ki si ga lasti toženec. Sodišče bi lahko pravilno in pravično razdelilo skupno premoženje le, če bi istočasno odločalo o vsem premoženju. Zato bi moral toženec z nasprotno tožbo zajeti tudi premoženje v Italiji; to ni bila dolžnost tožnice, ki je tožbo vložila samo zaradi pridobitve začasne odredbe in jo je po zanjo neugodni odločitvi o predlogu za začasno odredbo umaknila. Vztraja, da je skupno premoženje enotno tudi tedaj, ko se nahaja v več državah in da je parcialna obravnava v nasprotju z materialnim pravom. V izpodbijani sodbi se sodišče druge stopnje ni izreklo o ključni pritožbeni trditvi, da bi moral toženec z nasprotno tožbo zajeti vse premoženje v Sloveniji in v Italiji. Nadalje mu očita, da ni upoštevalo njenega nasprotovanja delitvi skupnega premoženja in da je, pavšalno se sklicujoč na ustaljeno sodno prakso, zavzelo napačno materialnopravno stališče, da "(bivši) zakonec ni dolžan zajeti vsega skupnega premoženja." Takšna sodna praksa ni ustaljena; nasprotno: Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 939/2008 zavzelo stališče, da celovitost presoje vseh razmer in različnih prispevkov zakoncev zahteva enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja, Višje sodišče v Ljubljani pa v zadevi II Cp 1067/2013, da je ločeno obravnavanje posameznih delov skupnega premoženja materialnopravno zmotno, ker se delež ugotavlja na premoženju kot celoti in ne na posameznih delih, ter v zadevi II Cp 227/2012, da je skupno premoženje nedeljiv materialnopravni pojem, kar v postopku njegove delitve terja sočasno odločanje o celotnem premoženju. Vse to mora veljati tudi, ko je del premoženja v Sloveniji in del v Italiji. Sodišče druge stopnje ni razumno odgovorilo na pritožbeno trditev, da tožnica ni bila dolžna tožiti za ugotovitev skupnega premoženja v Italiji, saj je celo tožbo za ugotovitev skupnega premoženja v Sloveniji umaknila. V primeru presoje, da je dovoljeno ugotavljati obseg samo tistega premoženja, ki je v Sloveniji in deleža pravdnih strank na njem, pa je treba zavrniti zahtevek za delitev. Ugotovitev, da tožnica ni nasprotovala delitvi, je protispisna, saj je že v odgovoru na tožbo nasprotovala zahtevku v celoti in izrecno tudi zahtevani delitvi skupnega premoženja.

11Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

Revizija ni utemeljena.

12Tožnica uveljavlja, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno glede dveh pravnih vprašanj:

(i) ali je dopustno ugotavljati skupno premoženje in deleža zakoncev kot skupnih lastnikov na njem le za del premoženja in

(ii) ali je dopustno skupno premoženje ali njegov del deliti v pravdi, če eden od skupnih lastnikov temu nasprotuje.

Glede parcialnega obravnavanja skupnega premoženja

13V zvezi s prvim vprašanjem je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da je skupno premoženje sicer res enoten in nedeljiv pojem, da pa to ne preprečuje vložitve tožbe, ki ne zajema vseh predmetov skupnega premoženja in njenega vsebinskega obravnavanja; pojasnilo je, da je po sodni praksi¹ mogoče ločeno obravnavanje posameznih enot, saj zakonec ni dolžan s tožbo zajeti vsega skupnega premoženja, ni pa praviloma mogoče na posameznih delih določiti različnih deležev.

14Sodna praksa je res taka, kot pojasnjuje izpodbijana sodba. Pravi, da bi bilo v nasprotju z načelom dispozitivnosti od zakoncev zahtevati, da morajo z zahtevkom za ugotovitev obsega skupnega premoženja zajeti vse skupno premoženje;² da sodišče lahko strankam zagotovi pravno varstvo le na njihovo zahtevo, in sicer v obsegu zahtevka; da pravnomočna odločitev, da določena stvar spada v skupno premoženje, ne pomeni pravnomočne odločitve o obsegu skupnega premoženja in zato ne preprečuje nove pravde za ugotovitev, da še druga stvar spada v skupno premoženje³ ter da lahko tožena stranka glede premoženja, ki ga tožeča stranka s tožbo ni zaobsegla, vloži nasprotno tožbo in na ta način doseže obravnavanje skupnega premoženja kot celote.

15Stališče izpodbijane sodbe, ki ga je Vrhovno sodišče povzelo v 11. točki obrazložitve, ne odstopa od sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 939/2008; ta se namreč ne nanaša na problem dovoljenosti parcialnega obravnavanja skupnega premoženja, temveč na vprašanje, ali imata lahko skupna lastnika različna deleža na posameznih stvareh iz skupnega premoženja na podlagi vlaganja posebnega premoženja.⁴

16Ali je del skupnega premoženja v Italiji, je med pravdnima strankama sporno, sodišče pa dejanskih okoliščin v zvezi s tem ni ugotavljalo. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) v drugem odstavku 67. člena za spore o premoženjskih razmerjih med zakonci, katerih premoženje je delno v Republiki Sloveniji in delno v tujini, sicer dovoljuje, da sme sodišče Republike Slovenije odločati o premoženju, ki je v tujini, vendar z omejitvami: samo v okviru spora, v katerem se odloča tudi o premoženju v Republiki Slovenije in samo, če toženec privoli, da sodi sodišče Republike Slovenije (kar po tretjem odstavku 67. člena ZMZPP velja tudi v primeru, ko je zakonska zveza že prenehala⁵). Druga predpostavka za jurisdikcijo slovenskega sodišča ni podana: toženec privolitve ni dal.

Glede delitve skupnega premoženja v pravdi

17Sodna praksa je v času vložitve nasprotne tožbe in odločitve sodišča prve stopnje omogočala delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku, če je nasprotnik stranke, ki je delitev predlagal, s tem soglašal ali če so obstajale druge posebne okoliščine, na primer, če so bile stvari iz skupnega premoženja po namenu ali svoji naravi namenjene le enemu zakoncu, če je eden od zakoncev skupno premoženje že odsvojil in podobno.

18Nato je (po izdaji prvostopenjske sodbe in pred odločitvijo sodišča druge stopnje) v zadevi II Ips 211/2014, v razlogih, na katere se sklicuje revidentka, zapisalo, da v primeru, ko toženec ves čas postopka obrazloženo nasprotuje delitvi skupnega premoženja v pravdi, sodišče takšne delitve ne sme izpeljati proti njegovi volji. Vendar navedena zadeva ni primerljiva s tu obravnavano: reviziji je bilo ugodeno zato, ker je sodišče v nasprotju z določbo petega odstavka 70. člena Stvarnopravnega zakonika enemu skupnemu lastniku dodelilo vse skupno premoženje (zaradi česar ga je zavezalo drugi skupni lastnici vrednost pripadajočega ji deleža izplačati v denarju), čeprav tega ni zahteval in s takim načinom delitve ni soglašal.

19V tu obravnavani zadevi tožnica delitvi v pravdi vse do pritožbe ni nasprotovala. Revizijske trditve, da je to storila že v odgovoru na nasprotno tožbo, ne držijo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, se je v sklopu ugovora, da ni podana jurisdikcija slovenskega sodišča, le zavzemala za skupno obravnavanje premoženja v Sloveniji in v Italiji pred italijanskim sodiščem.

20V zvezi z očitkom o očitni nepoštenosti odločitve, ker je toženec z delitvijo pridobil v izključno last obe še skupni nepremičnini v P. in ker mu mora tožnica plačati 129.389,00 EUR je treba ponoviti, da je toženec pridobil dve stanovanji v izključno last zato, ker je dve enaki stanovanji v isti večstanovanjski hiši tožnica prodala brez njegovega soglasja in kupnino zadržala zase, v plačilo naloženi ji denarni zneski pa predstavljajo polovico prihodka, ustvarjenega s prometom drugega premoženja in zakupnine.

21Procesne kršitve, ki jo uveljavlja revidentka, ni bilo. Drugostopenjskemu sodišču namreč očita, da se ni opredelilo do ključne pritožbene trditve, da bi moral toženec z nasprotno tožbo zajeti vse skupno premoženje v Sloveniji in v Italiji (smiselno uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Izpodbijana sodba namreč v 7. in 8. točki obrazložitve pojasni, da zahtevka za ugotovitev skupnega premoženja v Italiji ni postavila nobena od pravdnih strank in da parcialno ugotavljanje skupnega premoženja⁶ ni nedopustno.

22Revizija je torej neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

¹ Sklicuje se na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 131/94, II Ips 624/2008 in II Ips 939/2008 in odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1067/2013 in II Cp 941/2013.
² Tako odločbi II Ips 131/94, II Ips 624/2008 in druge.
³ Glej na primer odločbi II Ips 426/2008 in II Ips 624/2008.
⁴ Jedro odločbe: "Celovitost presoje vseh razmer in različnih oblik prispevkov zakoncev narekuje enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev enotnih deležev na vseh predmetih skupnega premoženja. Zato vložki posebnega premoženja v obstoječe skupno premoženje vplivajo na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju, ne morejo pa vplivati na višji delež na posameznem predmetu iz skupnega premoženja."
⁵ Glej sodbo II Ips 630/2005.
⁶ Za parcialno obravnavanje bi šlo, če bi bil ugotovljen obstoj skupnega premoženja v Italiji.