VSL Sklep I Cpg 556/2022

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se tožba tožnice zavrže.

II. Tožnica mora toženki v 15 dneh povrniti stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka v znesku 2.343,50 EUR.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je za odločanje v tej zadevi pristojno sodišče Republike Slovenije in zavrnilo ugovor nepristojnosti sodišča RS, ki ga je podala toženka.

2Zoper ta sklep je toženka vložila pravočasno pritožbo, v kateri je uveljavljala pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da toženkinemu ugovoru nepristojnosti sodišča RS ugodi, tožbo tožnice zavrže in tožnici naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov toženke.

3Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrne, potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, toženki pa naloži plačilo tožničinih stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnica v tej pravdi od toženke zahteva plačilo 150.848,00 EUR s pripadki kot odškodnino za škodo, ki ji je nastala pri nakazilu kupnine svojemu dobavitelju. Tožnica je svoja denarna sredstva v višini 150.848,00 EUR s svojega transakcijskega računa pri Banki A. d. d. nakazala na bančni račun, odprt pri toženki, za katerega tožnica takrat ni dvomila, da pripada njenemu dobavitelju, družbi B. GmbH v Nemčiji. Kasneje se je izkazalo, da ta bančni račun ni pripadal tožničinemu dobavitelju (ta nikoli ni imela odprtega bančnega računa pri toženki), pač pa neznani osebi, ki je bančni račun pri toženki po prejemu tožničinega denarnega zneska izpraznila in zaprla. Ta neznana oseba se je tožnici v elektronski korespondenci predstavila kot tožničin dobavitelj in jo z zvijačo napeljala, da je tožnica denar nakazala na njen bančni račun, odprt pri toženki. Tožnica odškodninsko odgovornost toženke utemeljuje s trditvami, da je toženka kršila pravila profesionalne skrbnosti , ko je dopustila, da je v njeni banki na ime tožničinega dobavitelja (B. GmbH) odprla in kontrolirala bančni račun neznana oseba, ki se je nato protipravno polastila tožničinih denarnih sredstev, saj naj tožnica pri odprtju tega računa ne bi pravilno preverila identitete svoje stranke. Poleg tega naj bi toženka dolžno skrbnost opustila tudi pri sami izvedbi tožničinega nakazila na bančni račun, odprt pri toženki, saj naj tudi pri izvedbi plačilne transakcije kot banka prejemnica ne bi preverila, ali se ujemajo vsi podatki nakazila (ime prejemnika, naslov, IBAN, SWIFT) s podatki o prejemniku sredstev, s čimer naj bi omogočila, da se je tožničinih denarnih sredstev polastila neupravičena oseba.

6Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi ugovora nepristojnosti sodišča Republike Slovenije oprlo na določilo prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju: ZMZPP), v skladu s katerim je v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pristojno sodišče Republike Slovenije tudi tedaj, če je bilo na območju Republike Slovenije storjeno škodno dejanje ali če je na ozemlju Republike Slovenije nastopila škodljiva posledica. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je do zmanjšanja tožničinega premoženja prišlo na območju Republike Slovenije, saj je tu središče opravljanja njene dejavnosti in premoženja.

7Prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev sklepa nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Sklep ima razloge o odločilnih dejstvih in ti si med seboj ne nasprotujejo. Kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve, pa pritožnica po oceni pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje utemeljeno očita napačno uporabo materialnega prava pri razlagi 55. člena ZMZPP.

8Določilo 55. člena ZMZPP ureja posebno izbirno pristojnost za nepogodbene odškodninske spore. Razlog za določitev izbirne pristojnosti je v tem, da kraja škodnega dogodka in nastanka škodljive posledice lahko pomenita pomembno povezavo s stališča sodne pristojnosti, saj je glede na okoliščine za vsakega od njiju mogoče ugotoviti zelo koristne razloge za dokazovanje in organizacijo postopka. Omenjeni kriterij omogoča, da bo o zadevi presojalo sodišče, ki je najprimernejše za odločanje, zlasti zaradi bližine predmeta spora in lažje izvedbe dokazov.¹

9Pritožnica pravilno opozarja, da kraja centra premoženja oškodovanca ni mogoče samega po sebi šteti kot poglavitno okoliščino pri določitvi kraja nastanka škode. V teoriji je zastopano stališče, da v primerih čiste premoženjske škode centra oškodovančevega premoženja ni mogoče šteti kot kraj nastanka škode samo zaradi tega, ker naj bi tam utrpel finančno škodo zaradi izgube delov premoženja, ki je nastala in jo je utrpel v drugi državi. Takšen kriterij za določitev pristojnega sodišča bi bil namreč odvisen od negotovih okoliščin. Poleg tega, kot to pravilno izpostavlja pritožnica, bi to v praksi velikokrat pomenilo določitev pristojnosti sodišč po prebivališču tožeče stranke (oškodovanca), čemur ureditve pristojnosti sodišč v zadevah z mednarodnim elementom niso naklonjene.²

10Pri določitvi kraja nastanka škode je potrebno upoštevati načelo predvidljivosti kot tudi sorazmerja med interesi oškodovanca na eni in oškodovalca na drugi strani.³ Pri tem je potrebno upoštevati, da je z določitvijo kraja nastanka škodljive posledice povezano ne samo vprašanje mednarodne pristojnosti sodišč, pač pa tudi izbire prava, ki ga je potrebno uporabiti (primerjaj prvi odstavek 30. člena ZMZPP⁴).

11V pravni literaturi je uveljavljeno stališče, da je v primerih, ko pride do izgube denarnih sredstev iz bančnega računa, odločilen kraj, kjer se nahaja banka, na kateri so bila denarna sredstva položena na njen račun. Ta pristop je uporabljiv tako v primerih, ko pride do kraje denarnih sredstev direktno iz bančnega računa oškodovanca, kot tudi v primerih, ko oškodovanec zaradi zavajanja, prevare oziroma posredovanja napačnih informacij svoja denarna sredstva nakaže na tuj bančni račun.⁵ Če pa oškodovanec sam po svoji pravi in resnični volji nakaže denarna sredstva na tuj račun, kjer nato po nakazilu sredstev pride do protipravnega ravnanja oškodovalca, je odločilen kraj bančnega računa, kamor je oškodovanec denarna sredstva prostovoljno nakazal.⁶

12V danem primeru pa tožnica protipravno ravnanje očita banki. V situaciji, ko je domnevni oškodovalec banka, je kot kraj nastanka škode odločilna država, v kateri je prišlo do kršitve pravil o preprečevanju pranja denarja. Banka namreč lahko pričakuje, da se bo njena odgovornost presojala po njenih domačih pravilih o preprečevanju pranja denarja in tudi oškodovanec mora predvideti, da se bo odškodninska odgovornost banke presojala po pravu njene države.⁷

13V obravnavanem primeru je denarni znesek, ki je bil tožnici odtujen, mogoče jasno ločiti od njenega preostalega premoženja. Zato se pri določitvi kraja nastanka škode ni mogoče opreti na center tožničinega opravljanja dejavnosti in premoženja, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče. Upoštevajoč zgoraj navedeno je po oceni pritožbenega sodišča potrebno upoštevati kraj, kjer je zaradi protipravnega ravnanja banke prišlo do neposrednega vplivanja na tožničino zavarovano dobrino, konkretno torej v državi toženke. Opustitev dolžne skrbnosti s strani toženke je bila storjena na ozemlju njene države, kar pomeni, da tudi navezna okoliščina po kraju storitve škodnega dejanja kaže na pristojnost sodišča države toženke.

14S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker za odločanje v tej zadevi ni pristojno sodišče Republike Slovenije, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo (tretja točka 365. člena ZPP) in tožbo tožnice zavrglo (tretji odstavek 18. člena ZPP).

15Ker tožnica v tem pravdnem postopku ni uspela, mora toženki povrniti vse potrebne pravdne stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP). Te je pritožbeno sodišče priznalo toženki v skladu z Odvetniško tarifo (OT), in sicer 1.400 točk za odgovor na tožbo (1. točka tar. št. 20 OT), 1.750 točk za pritožbo (1. točka tar. št. 22 OT), 51,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 1.920,90 EUR, na kar se prišteje še 22% v znesku 422,60 EUR. Skupaj znašajo toženkini stroški prvostopenjskega in pritožbenega postopka 2.343,50 EUR.

¹ Glej A. Galič v: Pristojnost v nepogodbenih odškodninskih sporih, Pravni letopis 2012, št. 1, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 11.
² Prav tam, str. 20. Enako Lehmann, M., Where does Economic Loss Occur?, Journal of Private International Law, št. 3/2011, str. 527-550, str. 537-540. Glej tudi sodbo Sodišča EU v zadevi Kronhofer proti Maier, C-168/02 z dne 10. 6. 2004, točka 20.
³ Glej Lehmann, M. Navedeno delo, str. 542-543.
⁴ Za nepogodbeno odškodninsko odgovornost se uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno. Če je za oškodovanca ugodnejše, se namesto tega uporabi pravo kraja, kjer je nastopila posledica, vendar le, če je povzročitelj kraj posledice mogel in moral predvideti.
⁵ Glej Lehmann, M., navedeno delo, str. 544. V nasprotnem primeru bi namreč lahko oškodovalec z manipuliranjem kraja nastanka škode dosegel, da bi oškodovanec denar nakazal na bančni račun banke v državi, ki oškodovancu zagotavlja manjšo stopnjo varstva njegovih pravic.
⁶ Prav tam, str. 544-545.
⁷ Prav tam, str. 539-540, 545-546.