VSL Sodba I Cp 1750/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžna tožniku plačati 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2014 dalje; zavrnjen pa je zahtevek za plačilo obresti od 8. 2. 2013 do 7. 2. 2014. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 783,31 EUR.

2Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje toženec. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter določi nevtralno in krajevno pristojno sodišče, katerega obravnav se bo toženec – glede na svoj materialni položaj – lahko udeležil. Meni, da je diskriminiran, kar se zaradi slabega materialnega položaja naroka v Novem mestu ni mogel udeležiti. Z dejstvom, da mu materialni položaj udeležbe na naroku ne omogoča, je sodišče predhodno seznanil. Navaja projekte, pri katerih sta s tožnikom od leta 2010 dalje sodelovala. Tožniku je od leta 2010 dalje pomagal z nasveti in konkretnimi izvajanji ter pri pridobivanju kupcev ter dobaviteljev v Sloveniji in tujini. Konkretno pri pridobivanju poslovnega načrta, ki ga je tožnik potreboval pri pridobitvi kredita od NLB d.d., pri izdelavi spletne strani, pri vstopanju v partnerstvo z obrtno zbornico Švice, pri pridobivanju partnerja – arhitekta v Švici, pri pridobivanju tujega partnerja za načrtovanje hiše ... v Kopru, pri projektu .... Kljub temu se je sodišče osredotočilo zgolj na pogodbo o posojilu. Toženec je za tožnika opravil koristno delo velike vrednosti, katerega ne bi „prodal“ za 3.000,00 EUR. Meni, da bi morala biti upoštevana izjava M. M., v kateri je potrjeno, da je obravnavana pogodba navidezna. Za dokazano šteje, da s tožnikom nista realizirala tega, kar sta podpisala, ampak nekaj drugega. Gre za navidezno pogodbo. Tožnik je toženca zavedel, da gre za nično pogodbo, da morata pogodbenika drug drugemu vrniti, kar sta prejela. Navaja, da nima namena vrniti nekaj, česar si ni sposodil. Tožbo je tožnik vložil zoper partnerja, ki ga je povezal z ljudmi, do katerih brez toženčeve nesebične pomoči ne bi prišel. Meni, da bi morali biti skupaj obravnavani tožba in nasprotna tožba, ker so navedbe in listinski dokazi v obeh zadevah identični.

3Pritožba ni utemeljena.

4Trditve – da je dne 6. 11. 2013 sklenjena posojilna pogodba navidezna, da sta pogodbenika zavestno podpisala nekaj drugega, kot je bila njuna pogodbena volja – toženec ni dokazal. Pri zatrjevanju navideznosti podpisane posojilne pogodbe je neprepričljiv, saj ne pojasni, zakaj naj bi s tožnikom ustvarila zapis, ki ne ustreza njuni poslovni volji. Tožnikove navedbe pa so konsistentne, potrjene z njegovo izpovedbo. Zaslišan kot stranka je prepričljivo pojasnil okoliščine, v katerih je do sklenitve posojilne pogodbe prišlo in druga dejstva v zvezi s poslovnimi in drugimi stiki s tožencem. Toženec je izvedbo svojega zaslišanja onemogočil, ker se naroka za glavno obravnavo, na katerem bi bil zaslišan, ni udeležil. Zaslišanja M. M., ki naj bi za svojo družbo B. d.o.o. prejela izročeni denar, ni predlagal. Pisni izjavi M. M., v kateri je potrjena toženčeva trditev, da je bil toženec le prinositelj denarja, ni mogoče slediti, ker nasprotuje vsebini posojilne pogodbe, ki je bila podpisana ob izročitvi denarja. V izjavi je navedeno, da je posojilno pogodbo toženec podpisal na izrecno tožnikovo zahtevo, česar toženec ni zatrjeval. Zapis v izjavi – da je tožnik ponudil, da bo z vložkom 3.000,00 EUR M. M. pomagal pri ustanovitvi privatnega otroškega vrtca in da je na srečanju v Ljubljani izjavil, da denarja ni potrebno vračati, ker mu je toženec storil dosti dobrega in bosta to poračunala med seboj – je v nasprotju s pogodbo, podpisano ob izročitvi denarja. Toženec ne zanika v sodbi povzete tožnikove izpovedi, da je posojilno pogodbo sestavil toženec. Zakaj jo je sestavil z drugačno vsebino, kot naj bi bila njegova in tožnikova poslovna volja, ni pojasnil. Upoštevajoč tožnikovo – jasno in logično, s tožbenimi navedbami in podpisano posojilno pogodbo skladno – izpovedbo, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo, na podlagi katere je tožnik tožencu izročil 3.000,00 EUR, toženec pa se je ta denarni znesek zavezal vrniti do 7. 2. 2014.

5Krajevna pristojnost sodišča v Novem mestu – za sojenje o sporih iz obravnavne posojilne pogodbe – je določena v VI. točki te pogodbe. V vlogi z dne 12. 6. 2017, po tem ko se je z odgovorom na tožbo že spustil v obravnavanje, je toženec predlagal prenos krajevne pristojnosti na sodišče v Murski Soboti. Predlagani prenos krajevne pristojnosti je utemeljil s svojimi manjšimi stroški pristopa na narok, ker potnih stroškov do Novega mesta ne zmore plačati. Predlogu sodišče seveda ni moglo ugoditi, saj je krajevna pristojnost določena z zakonom; težak gmotni položaj pravdne stranke ni razlog, s katerim bi bilo mogoče doseči prenos krajevne pristojnosti na bližnje sodišče. Krajevna pristojnost za spore iz posojilne pogodbe z dne 6. 11. 2013 je dogovorjena (69. čl. ZPP). Razen tega je toženec krajevni pristojnosti ugovarjal šele po tem, ko je bila le ta že ustaljena, saj se je pred tem – z odgovorom na tožbo – že spustil v obravnavanje glavne stvari (22. čl. ZPP).

6Obravnavanje tožbe in nasprotne tožbe v enem postopku bi bilo možno, saj obe vsebujeta denarna zahtevka, ki bi se lahko pobotala. Pravilo iz 183. čl. ZPP, ki skupno obravnavanje omogoča, kljub temu ni kršeno, ker ni nujno, da se sporni razmerji, ki terjata ugotavljanje različnih dejanskih vprašanj, rešita v enem postopku. Možnost vlaganja nasprotne tožbe je predvidena zaradi ekonomičnosti. Ker so dejanske okoliščine, s katerimi sta utemeljena zahtevka tožbe in nasprotne tožbe različne, z razlogom smotrnosti skupnega obravnavanja ni mogoče utemeljevati. Drugih okoliščin, zaradi katerih bi bilo potrebno tožbo in nasprotno tožbo obravnavati skupaj, v enem postopku, pa pritožnik ne navaja.

7Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena.