497. člen ZPP

Ker je obročno plačilo sodne takse ena od oblik taksne oprostitve, v konkretnem primeru sankcija fikcije umika napovedi pritožbe ne more nastopiti. Ker je 497. člen ZPP črtan, pomeni da zaradi odobritve obročnega plačila sodne takse za pritožbeni postopek, plačilo sodne takse tudi ne more predstavljati procesne predpostavke za izdelavo sodbe z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP.

Ker je pogoj za izvedbo nadaljnjega pritožbenega postopka plačilo sodne takse za pritožbo, to plačilo pa je bilo v konkretnem primeru tudi opravljeno, čeprav ne v roku 15-ih dni po izdaji sklepa z dne 20.12.2004, vsekakor pa prej, preden je sodišče izdalo izpodbijani sklep, ravnanje sodišča prve stopnje ni bilo pravilno. Rok, ki ga je sodišče toženi stranki naložilo s sklepom z dne 20.12.2004 je sodni rok, to pa pomeni tudi, da je podaljšljiv in ker ga je očitno sodišče samo podaljšalo s tem, da je toženo stranko z nalogom - opominom ponovno pozvalo na plačilo (pravilne) takse za napoved pritožbe, evidentno niso bile podane predpostavke za izdajo izpodbijanega sklepa.

Obrazložitev sodbe je izdelalo v skladu s 1. odstavkom 496. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tožena stranka je pravočasno napovedala pritožbo. Po pozivu sodišča naj plača sodno takso za pritožbo po 1. odstavku 497. člena ZPP pa sodne takse ni plačala. Zaradi razveljavitve 3. odstavka 497. in 1. odstavka 105.a člena ZPP v delu, kot je odločilo Ustavno sodišče v 1. in 2. točki izreka omenjene odločbe, plačilo sodne takse za pritožbo ni več procesna predpostavka. Zato mora sodišče prve stopnje izdelati sodbo z obrazložitvijo po 4. odstavku 394. člena ZPP, ne glede na to, ali je sodna taksa za pritožbo plačana ali ne.

Pravica do pritožbe v delovnem sporu ni odvisna od plačila takse za pritožbo.

Pritožnik ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je imel pooblaščenec tožene stranke splošno pooblastilo za njeno zastopanje. V okviru splošnega pooblastila pa ima pooblaščenec po 1. točki prvega odstavka 95. člena ZPP pravico vložiti tudi redno pravno sredstvo oziroma napoved le-tega brez izrecnega soglasja pooblastitelja (prim. še 96. člen ZPP). Tudi Zakon o odvetništvu v prvem odstavku 11. člena daje odvetniku pravico, uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsako pravno sredstvo, za katerega misli, da lahko koristi stranki, ki jo zastopa. Ker je odvetnik tožene stranke kot njen pooblaščenec glede na splošno pooblastilo lahko vložil napoved pritožbe, če je menil, da je to v interesu stranke, ki jo zastopa, posebno navodilo stranke ni bilo potrebno. Zgolj dejstvo bolezni zakonitega zastopnika tožene stranke ob izkazanem splošnem pooblastilu odvetniku za njeno zastopanje (priloga B 12) ne more biti opravičljiv razlog za zamudo vložitve napovedi pritožbe in s tem za utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje (prvi odstavek 116. člena ZPP).

ZPP, ki je matični zakon za vprašanja pravdnega postopka, v nekaterih primerih šteje plačilo sodne takse za procesno predpostavko za dovoljenost vloge (za tožbo - 4. odstavek 180. člena ZPP, za napoved pritožbe v gospodarskem sporu - 497. člen ZPP). To pomeni, da v drugih primerih, kjer tega ne določa - v primeru pritožbe, plačilo sodne takse ni procesna predpostavka.

Pravica do pritožbe v pravdnem postopku ni odvisna od plačila takse za pritožbo.

ZOR določa v 312. členu vrstni red vračunavanja obveznosti, če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, tisto, kar je dolžnik izpolnil pa ne zadostuje, da bi se mogle poravnati vse. V okviru posamezne terjatve pa se poravnajo najprej stroški, nato obresti in končno glavnica (313. člen ZOR).

Obstoj plačilnega prometa med dvema državama je dejansko vprašanje. Zato bi morala tožena stranka, ki trdi, da zaradi neobstoja plačilnega prometa med Republiko Slovenijo in Zvezno republiko Jugoslavijo ni mogla plačati sodne takse, tudi dokazati, da je takso neuspešno poskušala plačati.

To, da je izdala nezakonito odločbo še ne pomeni, da je država kot tožena stranka ravnala nepošteno, saj je je bila odločba izdana na podlagi uvozne carinske deklaracijo, kot jo je izpolnila tožeča stranka sama, in zoper katero ni bila vložena pritožba. Tožeča stranka zato ne more zahtevati zamudnih obresti že od dneva, ko je tožena stranka prejela preveč plačane zneske prometnega davka.

Če pritožnik pravočasno (pred potekom z opominom določenega roka) vloži zahtevo za odmero sodne takse, niso podani pogoji za uporabo procesnega pravila o presumpciji umika napovedi pritožbe zaradi neplačila sodne takse.

Če stranka ne plača predpisane takse za pritožbo, in sicer za pritožbo, ki jo je vložila neposredno, po nalogu, za pritožbo, ki jo je poslala po pošti, pa po opominu, se šteje (če niso podani pogoji za oprostitev), da je napoved pritožbe umaknila.

Sodišče prve stopnje je z drugo izdano sodbo odločalo o zahtevku, o katerem je enkrat že odločilo - s prvo izdano sodbo. Ker pa se je tožeča stranka zoper slednjo pritožila, o zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno. V času izdaje drugo izdane sodbe je bil tako še vedno v teku (pritožbeni) postopek proti sodbi, s katero je bilo odločeno o istem zahtevku.

Če zahtevki na plačilo tečajnih razlik izvirajo iz različnih računov za različne dobave blaga (čeprav na podlagi pogodbe o medsebojnem sodelovanju), se dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega zahtevka posebej.

Na podlagi pritožbenih navedb in k pritožbi priloženih listin je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je toženec po opominu, ki mu ga je sodišče prve stopnje poslalo po predpisih o sodnih taksah, pravočasno plačal predpisano takso za pritožbo, zaradi česar uporaba določbe 3. odst. 497. čl. ZPP ni prišla v poštev.

Po 3. odstavku 497. člena ZPP se napoved pritožbe šteje za umaknjeno, če stranka ne plača predpisane sodne takse, ne pa če sodišču ne predloži dokazila o plačilu.

Napoved pritožbe je procesna predpostavka za vložitev pritožbe zoper obrazloženo sodbo, ki jo sodišče izdela le v primeru, če stranka predloži dokaz o plačilu sodne takse za pritožbo, kar je taksna obveznost, ki nastane ob napovedi pritožbe (glej tretji in četrti odstavek 496. člena ter drugi odstavek 497. člena ZPP). Pravna posledica opustitve plačila predpisane takse za pritožbo tudi po opominu pa je presumpcija umika napovedi pritožbe (glej tretji odstavek 497. člena ZPP).

Če stranka v postopku za izdajo plačilnega naloga v gospodarskem sporu ne plača predpisane takse za pritožbo niti po opominu in niso podani pogoji za oprostitev, se šteje, da je napoved pritožbe umaknila (3. odst. 497. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

Če stranka v postopku, v katerem se uporabljajo pravila o postopku za izdajo plačilnega naloga (1. odst. 496. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanjune ZPP), ne plača predpisane takse za pritožbo niti po opominu in niso podani pogoji za oprostitev, se šteje, da je napoved pritožbe umaknila (3. odst. 497. člena ZPP).

Čim se pravda, ki je tekla med subjekti iz 1. točke 1. odst. 481. čl. ZPP nadaljuje zoper družbenika družbe, ki je med pravdo prenehala obstojati, se ne uporabljajo več pravila o postopku v gospodarskih sporih.