VSL Sodba II Cpg 495/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka mora tožnici v osmih dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženka tožnici v osmih dneh plačati 130,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2023 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da mora v osmih dneh tožnici povrniti njene pravdne stroške 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pritožila toženka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, in sicer po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3Tožnica je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in prvostopenjsko sodbo potrdi, toženki pa naloži v plačilo stroške njenega odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločil sodnik posameznik (peti odstavek 458. člena ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

6Tožnica od toženke zahteva plačilo 11,89 EUR za naročnino za april 2023, 11,89 EUR za naročnino za maj 2023, 10 EUR za stroške blokade storitev zaradi neplačevanja, 31,46 EUR, ki predstavlja sorazmerni znesek ugodnosti (SZU) za mesečno naročnino, 30 EUR za izklop storitev zaradi neplačevanja, 30 EUR, ki predstavlja strošek izklopa storitev zaradi neplačevanja za Paket Poslovna telefonija ter 4,99 EUR zamudnih obresti od dneva vložitve predloga za izvršbo, kar skupaj znaša 130,23 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo za vzpostavitev naročniškega razmerja z dne 21. 7. 2022, katere del je tudi Priloga (A2). Iz slednje izhaja, da se je tožnica zavezala toženki nuditi storitev po paketu Mobilni paket X za mobilno številko 070. Ugotovilo je tudi, da je imela v marcu 2023 s tožnico sklenjene še druge naročniške pogodbe, in sicer pogodbo 001 za priključek Ulica 1, pogodbo 002 za naslov priključka Cesta 2, za Paket Y in pogodbo 003 za naslov priključka Cesta 2 za Paket Poslovna telefonija. Tožnici je po mnenju sodišča prve stopnje uspelo dokazati, da sta bili v aprilu 2023 še vedno v veljavi pogodbi št. 003 in pogodba št. 004 za storitev po paketu Mobilni paket X. V maju si je tožnica obračunala storitve po obeh teh pogodbah, pri čemer si je po pogodbi 004 obračunala tudi blokado storitev v znesku 10 EUR. Ker toženka ni izpolnila svoje obveznosti plačevanja naročnine, je v juniju 2023 toženko obvestila, da bo prekinila njeno naročniško razmerje, ki je v tistem trenutku obstajalo še po pogodbah 003 in 004. Tožnica si je tako v računu št. 1111 obračunala SZU za mesečno naročnino v višini 31,46 EUR in pa izklop storitev zaradi neplačevanja po pogodbi 003 in nato v juliju po računu št. 2222 še strošek izklopa storitev zaradi neplačevanja. Iz obeh računov izhaja, da gre za obračunan izklop, vendar gre za izklop storitev zaradi neplačevanja po pogodbi 003 in drugi izklop, ki se nanaša na pogodbo 004. Toženka se tožničinemu zahtevku upira z ugovorom, da tožnici ne dolguje ničesar, saj je ta prenehala izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti s 14. 3. 2023, zato neutemeljeno vtožuje zneske po računih št. 3333 z dne 30. 4. 2023, št. 4444 z dne 31. 5. 2023, št. 1111 z dne 30. 6. 2023 in št. 5555 z dne 31. 7. 2023. Nadalje navaja, da ji je tožnica stroške blokade in odklopa za Mobilni paket X in Paket Poslovne telefonije zaračunala že v računu št. 6666 z dne 31. 3. 2023.

7Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve pojasnilo, da je tožnici uspelo dokazati, da je imela s toženko v aprilu in maju 2023 sklenjeni pogodbi št. 003 in 004, ki ju je v juniju 2023 odpovedala. Navedlo je, da ima v primeru odstopa od pogodbe, kakor tudi v primeru začasnega odklopa neplačnika, pravico, da od naročnika (toženke) zahteva, da poravna vse obveznosti (11. člen Splošnih pogojev uporabe storitev družb skupine Z. - A15). Nadalje je ugotovilo, da toženka ni plačala zapadlih računov, k plačilu katerih se je pogodbeno zavezala tožnici. Zato je presodilo, da pravno podlago tožbenemu zahtevku predstavljajo Pogodba (priloga A2), relevantne določbe Splošnih pogojev (priloga A15) in cenik mobilnih storitev (priloga A7) ter tožbenemu zahtevku za plačilo glavnice 130,23 EUR s pripadki ugodilo.

8Po presoji pritožbenega sodišča so zgoraj povzeti razlogi pravilni. Pritožbene navedbe, da povzete ugotovitve prvostopenjskega sodišča iz 14. točke obrazložitve ne predstavljajo utemeljenega razloga za zavrnitev ugovornih navedb toženke, ki jih je podala v prvostopenjskem postopku, niso utemeljene. Z očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženke in da je zgolj sledilo zatrjevanjem tožnice, toženka ne more uspeti. Očitek je preveč pavšalen, da bi lahko pritožbeno sodišče nanj odgovorilo. Toženka ni navedla, do katerih njenih navedb se sodišče ni opredelilo, pa bi se moralo. Smiselno zatrjevana kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) v tem delu zato ni podana.

9Dalje toženka neutemeljeno poudarja, da je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi zanikala obstoj kakršnihkoli obveznosti iz naslova, ki ga v predlogu za izvršbo uveljavlja tožnica. Stranka ima breme, da obrazloženo zanika dejstva, ki jih zatrjuje nasprotna stranka. Golo zanikanje dejstva praviloma ne more izničiti domneve o priznanju dejstev, saj se mora stranka obrazloženo izjaviti o navedbah nasprotne stranke.

10Toženka se v pritožbi sklicuje na svojo trditev, ki naj bi jo podala v prvostopenjskem postopku, natančneje (kot sama navaja) v odgovoru na dopolnitev tožbe in v ugovoru zoper sklep o izvršbi opr. št. VL 61001/2023 z dne 24. 8. 2023, da je iz naslova sklenjenih pogodb za vzpostavitev naročniškega razmerja do vključno novembra 2022 poravnala vse pogodbene obveznosti in zato tožnici iz tega naslova ne dolguje ničesar. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se toženka sklicuje na trditve, ki jih je očitno podala v drugem sodnem postopku (VL 61001/2023), ki nima jasne povezave s tem sporom. Nadalje ugotavlja, da je podana trditev pavšalna, saj jo toženka ni podkrepila z nobenim konkretnim dejstvom (tako ni navedla, kdaj in na kakšen način naj bi poravnala svoj dolg), prav tako je ni podkrepila z nobenim dokazom. Ker je toženka tista, ki mora dokazati resničnost trditev o dejstvih, s katerimi utemeljuje svoje ugovore oziroma, s katerimi želi ovreči resničnost tožničinih trditev o dejstvih, s katerimi utemeljuje zahtevek, golo zatrjevanje plačila opravljenih storitev ne zadošča za prevalitev procesnega trditvenega in dokaznega bremena na tožnico.

11Toženka graja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih ugovornih navedb, ki jih je podala bodisi v odgovoru na dopolnitev tožbe bodisi v odgovoru na prvo pripravljalno vlogo, ter da ni obrazložilo svoje odločitve o tem, zakaj vseh njenih predlaganih dokazov ni izvedlo. S tem naj bi storilo absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Njej na škodo naj bi bili kršeni pravica do izjave in pravica do kontradiktornosti.

12Obveznost sodišča, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), je, da se z navedbami strank seznani, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Ni treba, da je odgovor na navedbe izrecen, včasih zadošča, da je iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. V vsakem primeru pa mora biti zagotovljeno, da stranka lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni prezrlo.¹

13Pritožnica graja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do njenega ugovora, da tožnica v času od decembra 2022 do marca 2023 svojih obveznosti iz naslova nudenja naročniških storitev ni izpolnila, saj od decembra 2022 dalje pogodbenih storitev za toženko ni več opravljala. Sodišče najprej opozarja, da je toženka v prvostopenjskem postopku podala drugačen ugovor, kot ga pritožnica navaja sedaj v pritožbi. Navedla je, da je tožnica prenehala izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti že v marcu 2023 (s 14. 3. 2023), zaradi česar neutemeljeno vtožuje zneske po računih. Sodišče se je z navedenim ugovorom seznanilo, proučilo njegovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njega v 12. točki obrazložitve tudi opredelilo, zaradi česar mu ni mogoče očitati kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14Pritožnica dalje očita, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega ugovora, da sta računa št. 1111 z dne 30. 6. 2023 in št. 5555 z dne 31. 7. 2023 po vsebini krivi poslovni listini, saj naj bi bili stroški blokade in odklopa za paketa Mobilni paket X in Paket Poslovne telefonije že zaračunani v računu št. 6666 z dne 31. 3. 2023. Navedeno ne drži. Prvostopenjsko sodišče je v 11. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj toženkin ugovor ne zdrži presoje. Prav tako ni mogoče slediti pritožbeni trditvi, da tožnica navedenih toženkinih navedb ni utemeljeno prerekala in da bi se zato te morale šteti za priznane. Iz prve pripravljalne vloge tožnice jasno izhaja, da se je opredelila do njenih navedb in jih prav tako utemeljeno prerekala.

15Toženka dalje očita, da sodišče ni obrazložilo svoje odločitve o tem, zakaj vseh njenih predlaganih dokazov ni izvedlo. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo vso listinsko dokumentacijo tožnice in toženke, zavrnilo pa je toženkina dokazna predloga za vpogled v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani (opr. št. II Pg 1631/2023 in X Pg 1254/2023) z obrazložitvijo, da sta bila dokazna predloga predlagana za dokazovanje dejstev, o katerih se je sodišče prepričalo na podlagi izvedbe drugih dokazov oziroma sta bila predlagana za dokazovanje pravno neodločilnih dejstev (8. točka obrazložitve).

16Obstaja načelna dolžnost sodišča, da vse predlagane dokaze izvede. Dolžnost ni neomejena. Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne, če so za to podani dopustni razlogi, kar pa mora tudi obrazložiti. Sodišču med drugim² ni treba izvajati dokazov, ki niso substancirani, ki niso potrebni, ker je dejstvo že dokazano; relevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno; ali primerni za ugotovitev določenega dejstva. Ali razlogi nepotrebnosti ali nerelevantnosti ali očitne neprimernosti predlaganega dokaza obstajajo, pa mora biti razvidno iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) oziroma iz obrazložitve končne odločbe. Le tako je stranki, katere dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno pritožbo napade. Dokazni predlog za izvedbo nekega dokaza se torej lahko zavrne, če to dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno ali dokazni predlog ni substanciran. Za tak položaj gre tudi v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje je tako imelo dopusten razlog za zavrnitev dokaznega predloga, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Glede na to, da toženkin dokazni predlog ni bil ustrezno substanciran (toženka bi mogla navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi), njene nezadostne aktivnosti ni moglo nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP).

17Pritožnica navaja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do trditev toženke, ki jih je podala v prvostopenjskem postopku, in sicer da tožnica k dopolnitvi tožbe ni priložila izpiska odprtih postavk, čeprav se je v predlogu za izvršbo na to listino sklicevala. Pritožbeno sodišče odgovarja, da listine, ki so podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, v pravdnem postopku, ki sledi razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, izgubijo poseben pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku. Predmet odločanja v pravdi ni več, ali je neka listina verodostojna ali ne, pač pa sodišče ugotavlja dejansko stanje v kontradiktornem postopku.³ To pomeni, da ima lahko takšna listina le takšno dokazno moč kot vsi ostali dokazi in je podvržena načelu proste presoje dokazov. Ni mogoče slediti pritožbeni trditvi, da tožnica toženkinih navedb glede (ne)predložitve izpiska odprtih postavk ni prerekala in da bi se zato te morale šteti za priznane, saj se je tožnica v prvi pripravljalni vlogi jasno opredelila tudi do te trditve toženke.

18Po presoji pritožbenega sodišča tudi očitek procesne kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Nič od navedenega v tem primeru ni podano.

19Tožnica uveljavlja tudi protispisnost po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je napaka tehnične narave. Podana je takrat, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listine in samo listino. Pritožnik, ki uveljavlja protispisnost, mora kršitev konkretizirano opisati tako, da navede, na katero odločilno dejstvo se nanaša in zakaj je to dejstvo pomembno za odločitev in tudi kateri konkretni listini nasprotuje in navesti konkretno mesto v dokumentu, iz katerega naj bi bil ta podatek nepravilno prenesen v sodbo. Poleg tega se mora protispisnost nanašati na dejanske ugotovitve, ne pa na pravna stališča ali dokazno presojo sodišča prve stopnje. Česa takega pa pritožnica izpodbijani sodbi ne očita. Zato niti ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

20Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prvostopenjsko sodišče je materialno pravo na ugotovljena dejstva pravilno uporabilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

21Toženka mora tožnici povrniti njene stroške z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in s 155. členom ZPP). Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožnici v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) priznalo 250 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 22 v zvezi s 1. točko tar. št. 19 OT), 5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), vse povečano za 22 % DDV (33,66 EUR), ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj torej 186,66 EUR.

¹ Glej na primer Odločbo Ustavnega sodišča Up-211/04-21 z dne 2. 3. 2006, 5. točka obrazložitve.
² Za izčrpen katalog izjem od načelne dolžnosti sodišča izvesti vse predlagane dokaze gl. A. Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV, Ljubljana 2004, str. 287-289, ter N. Betetto v L. Ude in A. Galič, urednika: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV in Uradni list, Ljubljana 2006, str. 611-612 .
³ Glej na primer sodbo VSL II Cpg 521/2016 z dne 11. 7. 2016.