447. člen ZPP

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Po 30. členu SZ-1 se za plačilo stroškov, ki izvirajo iz posla obratovanja večstanovanjske stavbe (razen stroškov toplote), kamor sodi tudi poraba vode, ne upoštevajo solastniški deleži etažnih lastnikov, temveč merila, ki jih določa drugi odstavek tega člena in ki jih podrobneje konkretizira Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (v nadaljevanju Pravilnik). V zvezi s stroški za porabo vode prvi odstavek 27. člena Pravilnika določa delitev stroškov po številu uporabnikov posameznih enot. Pri tem tretji odstavek tega člena za primer, da imajo nekatere enote večstanovanjske stavbe vgrajene individualne merilne naprave, druge pa ne, določa razdelitev stroškov, po kateri uporabniki z merilnimi napravami plačajo porabo vode po dejanski porabi na svojih merilnih napravah, razliko med porabo po glavni merilni napravi in seštevki porabe vode po individualnih merilnih napravah pa poravnajo vsi preostali uporabniki (torej tisti brez individualnih merilnih naprav) po številu uporabnikov posameznih enot.

V postopku v sporu majhne vrednosti pritožba zoper sklep o prekinitvi postopka ni dopustna, saj s tem sklepom postopek še ni končan (447. člen ZPP).

Z napačnim pravnim poukom sodišče tožencu ni moglo podeliti več pravic, kot mu jih gre po zakonu, a jih tudi ni smelo odvzeti. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja, da gre pri tožencu za dalj časa trajajoče zdravstveno stanje (star je 83 let in čaka na operacijo srca). Trditev da bi se stanje nenadno poslabšalo tako, da bi pritožniku onemogočalo prihod na narok ali/in pravočasno posredovanje prošnje za preložitev naroka ali/in poskrbeti, da bo opravo procesnega dejanja zagotovil preko pooblaščenca, toženec ni podal. Roke za vložitev pritožbe in zakonsko ureditev, ki terja zavrženje prepozne pritožbe, ne da bi jo sodišče obravnavalo vsebinsko, je mogoče razumeti kot omejitev pravice do pritožbe. A vsaka omejitev ustavnih pravic ni nedopustna. Pravice v sodnem postopku so že po svoji naravi takšne, da je nujno, da zakon določi način njihovega izvrševanja (drugi odstavek 15. člena Ustave RS). Uveljavitvi načel ekonomičnosti in pospešitve postopka je namenjenih vrsta institutov, med njimi so tudi krajši

V 447. členu ZPP je določeno, da je v sporih majhne vrednosti dovoljena posebna pritožba samo zoper sklep, s katerim je postopek končan. Druge sklepe, zoper katere je po tem zakonu dovoljena pritožba, je mogoče izpodbijati samo s pritožbo zoper odločbo, s katero je končan postopek. Z izpodbijanim sklepom se postopek ni končal, zaradi česar pritožba ni dovoljena in jo je potrebno zavreči. Sodišče z napačnim pravnim poukom stranki ne more dati pravice do pritožbe, če zakon take (samostojne) pritožbe ne dopušča.

V postopku v sporih majhne vrednosti je dovoljena posebna pritožba samo zoper sklep, s katerim je postopek končan, druge sklepe pa je mogoče izpodbijati samo s pritožbo zoper odločbo, s katero je končan postopek (447. člen ZPP).

Napačen pravni pouk stranki ne more biti v škodo. Zaradi nastale pandemije je prišlo do tako izrednih okoliščin ter množičnih odpovedi oziroma nemožnosti izvedbe paketnih turističnih potovanj, da je bila potrebna dodatna regulacija za omilitev nastalih posledic in zaščito tako potrošnikov, kot tudi turističnih ponudnikov oziroma gospodarstva. Namesto povračila vplačanega denarja za potovanje se lahko potrošniku izda dobropis oziroma vrednotnica.

V primeru, da ne gre za sklep, s katerim je postopek končan, samostojna pritožba ni dovoljena, saj je tak sklep mogoče izpodbijati le s pritožbo zoper končno odločbo. Ne glede na to, da je z izpodbijanim sklepom sodišče odločilo o obstoju procesne predpostavke za meritorno odločanje, zaradi načela sumarnosti postopka pritožba zoper tak sklep ni dovoljena, zaradi česar jo je potrebno zavreči.

V postopku v sporih majhne vrednosti je dovoljena posebna pritožba samo zoper sklep, s katerim je postopek končan, druge sklepe pa je mogoče izpodbijati samo s pritožbo zoper odločbo, s katero je končan postopek (447. člen ZPP).

Sodišče z napačnim pravnim poukom stranki ne more dati pravice do pritožbe, če zakon take (samostojne) pritožbe ne dopušča. Izdaja posebnega sklepa o tem, da sodišče prve stopnje vloge ne bo upoštevalo, je nepotrebna. Sodišče prve stopnje bi lahko odločitev o neupoštevanju vloge sprejelo in obrazložilo v končni odločbi (primerjaj tretji odstavek 447. člena ZPP).

Z izpodbijanim sklepom, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo tožeče stranke zoper sklep, s katerim jo je pozvalo, naj v postavljenem roku tožbo ustrezno dopolni, se postopek ni končal. Zato pritožba zoper tak sklep ni dovoljena. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora tožeče stranke zoper plačilni nalog je jasen in se ga da preizkusiti.

V sporih majhne vrednosti je posebna pritožba dovoljena samo zoper sklepe, s katerimi je postopek končan.

Če poseben sklep sploh ne bi smel biti izdan in stranka zoper tako odločitev sploh nima posebnega pravnega sredstva, to ne pomeni, da ga ima sedaj, ko je izdana končna odločba. Ne glede na to, da je tožnik kot skrbnik zapuščine in kot eden izmed dedičev imel pravico uveljavljati terjatev zapustnice, tega ni mogel storiti tako, kot je to storil, namreč z zahtevkom, da tožena stranka terjatev plača njemu, ne da bi natančno izkazal, kakšen delež mu kot enemu izmed dedičev gre. Tožena stranka pa ima prav, da je objektivna sprememba tožbe, torej sprememba zahtevka, da naj tožena stranka plača sporno terjatev v zapuščino, storjena več kot pet let po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, torej po izteku zastaralnega roka.

Pravna oseba, ki je prenehala obstajati, ne more biti pravdna stranka, ker nima pravne subjektivitete. Ko je tožena (pravna) oseba, ki v trenutku vložitve tožbe ni več obstajala, gre za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti. Takšna situacija je urejena v petem odstavku 81. člena ZPP. Ta določa, da sodišče v takšnih primerih tožbo zavrže.

Sodišče prve stopnje je sicer v pravnem pouku izpodbijanega sklepa (nepravilno) zapisalo, da naj bi bila pritožba dovoljena, vendar to ne vpliva na pravico do pritožbe, saj sodišče stranki ne more dodeliti pravnega sredstva, ki ga zakon ne predpisuje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločilo o obstoju procesne predpostavke za meritorno odločanje oziroma o ugovoru krajevne pristojnosti in ugovor kot prepozen zavrglo. Ker torej z njim ni končalo postopka ter v zadevi še ni izdalo končne odločbe, obravnavana pritožba ni dovoljena, zaradi česar jo je potrebno zavreči (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 447. člena ZPP).

Pravni pouk, ki ga je sodišče zapisalo v izpodbijanem sklepu, je napačen, stranka pa z napačnim pravnim poukom ne more pridobiti več pravic, kot ji po zakonu gredo.

Ker je prekinitev postopka zgolj eden izmed možnih zastojev v postopku, deklaratorni sklep o prekinitvi po 2. točki 1. odstavka 205. člena ZPP nima pravne narave sklepa iz 1. odstavka 447. člena ZPP, zato pritožba ni dovoljena. Določbe, ki se nanašajo na razveljavitev potrdila o izvršljivosti, je treba smiselno razlagati tako, da se lahko uporabi tudi glede potrdila o pravnomočnosti.

Ker gre za plačilo sodne takse v gospodarsko pravdni zadevi v sporu majhne vrednosti, v katerih je posebna pritožba dovoljena samo zoper sklep, s katerim je postopek končan, posebna pritožba zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse ni dovoljena.

V postopku v sporih majhne vrednosti ni posebne pritožbe zoper sklep o vrnitvi v prejšnje stanje, saj je posebna pritožba dovoljena le zoper tiste sklepe, s katerimi je postopek končan.