438. člen ZPP

Tožena stranka mora ugovor o pristojnosti podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, razen izjemoma, če (zaradi specifike podajanja navedb v postopku z izvršbo na podlagi verodostojne listine) ni bila dovolj zgodaj seznanjena z vsemi okoliščinami, ki lahko vplivajo na pristojnost sodišča.

Ugovor krajevne nepristojnosti je v postopkih, ki so se začeli s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, mogoče podati samo v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Postopek odobritve brezplačne pravne pomoči ni razlog za prekinitev postopka po 205. in 206. členu ZPP.

Sodišče se lahko po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le v primeru, kadar je drugo sodišče izključno krajevno pristojno.

Okoliščina, da je zoper drugo, tretje in četrto toženo stranko izdalo zamudno, zoper prvo toženca (pritožnika) pa „navadno“ sodbo, na omenjeno ugotovitev (o obstoju „enotne“ sodbe oziroma ene odločitve, ki se nanaša na vse tožence skupaj) ne vpliva oziroma ni bistvena (saj gre za po vsebini enaki sodbi in (posledično) eno odločitev). Zato je pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje z zamudno sodbo tožniku prisodilo nekaj drugega, kot je s tožbenim zahtevkom uveljavljal, neutemeljeno, pojasnjevanje, da so toženci kot solastniki glede razpolaganja s celotno stvarjo enotni sosporniki in da je bil s strani Upravne enote odobren „zgolj“ posel glede obeh nepremičnin v celoti, pa (vse to je namreč upošteval tako tožnik pri oblikovanju tožbenega zahtevka kot sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi) brezpredmetno.

Po določbi drugega odstavka 438. člena ZPP je ugovor krajevne nepristojnosti v postopkih, ki so se začeli s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, mogoče podati samo v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Ugovora zoper evropski plačilni nalog, s katerim se ne ugovarja pristojnosti sodišč države članice izvora in ki ne vsebuje razlogov, ki se nanašajo na glavno stvar, ni mogoče šteti za spustitev v postopek v smislu člena 24 Uredbe št. 44/2001. Tudi ni mogoče šteti, da se je v obravnavani zadevi tožena stranka spustila v postopek v smislu 24. člen Uredbe št. 44/2001 (oziroma 26. člena Uredbe Bruselj I, prenovljena), ker je v dopisu, ki ga je vložila skupaj z ugovorom, navedla razloge, ki se nanašajo na glavno stvar. Postopek za izdajo evropskega plačilnega naloga in redni civilni postopek, ki mu sledi, nista eden in isti postopek; prvi od teh postopkov poteka po pravilih iz Uredbe (ES) št. 1896/2006, drugi pa, kot je razvidno iz člena 17(1) navedene uredbe, po pravilih rednega civilnega postopka. V postopku ugovora zoper evropski plačilni nalog zato ni mogoče uporabiti določb nacionalnega prava. Le-te se uporabljajo šele po vloženem ugovoru in sicer tiste, ki veljajo za redni postopek. Med drugim tudi določba 22. člena ZPP, po kateri se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga lahko ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa

Vzpostavitev hlajenja in gretja preko skupnega klimatskega sistema sicer ni bila mogoča brez dobave notranjih enot klimatskih naprav, vendar slednje ne pomeni, da sta pravdni stranki sklenili tudi prodajno pogodbo. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč glede na ugotovljeno dejansko stanje in razlog za sklenitev pogodbe, ki je bil znan obema strankama, ključno podjemnikovo delo, to je montaža notranjih enot, priklop na zunanjo enoto ter vzpostavitev hlajenja in gretja preko skupnega klimatskega sistema. V tem primeru se zato pogodba, kljub temu, da vključuje dobavo dveh notranjih enot klimatskih naprav, šteje za podjemno pogodbo in ne za prodajno in podjemno pogodbo, kot to zmotno zaključi sodišče prve stopnje. Tožeča stranka ima sicer prav, da gre za delno izpolnitev (in ne neizpolnitev) obveznosti, vendar slednje ne pomeni, da tožena stranka ni imela pravice odstopiti od pogodbe. Možnost odstopiti od pogodbe je izključena zgolj v primeru, če nasprotna stranka (tožeča stranka) ne bi izpolnila le neznatnega dela svojih obveznosti, za kar pa v konkretnem primeru nedvomno ne gre. Glede na ugotovljeno možnost vrnitve danih stvari, bi lahko tožeča stranka izgubo vrednosti teh

Ugovor krajevne pristojnosti je treba dati v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

Pravna narava zapadle terjatve je taka, da ne gre za anuiteto, pač pa gre za občasno plačilo (ene) terjatve, ki sicer pomeni celoto. Sklenjena kreditna pogodba predstavlja enoten posel, obročna odplačila glavnice pa predstavljajo odplačilo ene terjatve, ne pa anuitet. Zato velja splošni 5-letni zastaralni rok.

Čeprav je Okrožno sodišče v Celju ob odstopu zadeve Okrožnemu sodišču v Kopru res spregledalo, da se je bila tožnica sklicevala na sporazum o krajevni pristojnosti, je ta mogla spregled uveljaviti s pritožbo zoper sklep o odstopu zadeve, česar pa ni storila. Prav tako tega sporazuma ni poskušala uveljaviti toženka. Zato mora Okrožno sodišče v Kopru sprejeti svojo krajevno pristojnost.

Določba prvega odstavka 47. člena ZPP, na katero se je sklicevalo prvostopenjsko sodišče, je določba o splošni in ne o izključni pristojnosti. Zato v zakonu ni bilo podlage, da bi se lahko po uradni dolžnosti izreklo za krajevno nepristojno.

Sodišče se lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke najpozneje do razpisa glavne obravnave.

Sprememba prebivališča dolžnika med izvršilnim postopkom po analogiji s pravdnim postopkom (15. člen ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZPP) na nadaljnjo pristojnost sodišča ne vpliva.

Če je tožena stranka pred začetkom motenjske pravde prodala nepremičnino, ki je predmet posestnega spora, je potrebno zavrniti tožbeni zahtevek, saj vzpostavitev prejšnjega stanja posesti v obsegu, kot ga zahteva tožnik ni več možna.

Pravni red Republike Slovenije posesti ne obravnava kot pravico, temveč kot dejansko stanje, ki ga je možno pravno varovati s tožbo zaradi motenja posesti. Tak zahtevek ni ne lastninskopravni ne obligacijski, zato začetek stečaja nad dolžnikom ne vpliva na postopek zaradi motenja posesti ter vse iz tega izvirajoče zahtevke. Stečajni postopek vpliva samo na pravice in obveznosti, ne pa na dejansko stanje. Namen stečajnega postopka je enakomerno poplačilo upnikov, katerih terjatve so večje od dolžnikovega premoženja, preoblikovanega v stečajno maso. Zato po naravi stvari stečaj tudi ne more vplivati na zahtevke iz naslova motenja posesti, saj ugoditev zahtevku nima vpliva na stečajno maso, zato stečaj ni razlog za prekinitev tovrstne izvršbe v smislu 2. odst. 111. čl. ZPPSL.

Prodaja sporne stvari med pravdo zaradi motenja posesti ni ovira za nadaljevanje postopka. (438. čl. v zvezi s 1. odst. 195. čl. ZPP). Vendar pa bi ob opisani ugotovitvi o neučinkovanju dajatvene odločbe proti domnevno dobroverni tretji osebi in njene neizvršljivosti proti tožencu, tudi ne bilo mogoče, ker gre za posestni spor, restitucijski zahtevek prilagoditi novi situaciji in namesto vzpostavitve prejšnjega stanja na primer zahtevati odškodnino (441/1 ZPP).