36. člen ZPP

Če je sodišče menilo, da so priče potrebne, bi moralo pozvati tožečo stranko, da za to pomembno dejstvo ponudi dokaz z zaslišanjem teh delavcev. V nadaljevanju postopka bo potrebno ugotoviti, katere listine je tožeča stranka pravočasno predlagala, kateri dokazni sklepi so bili sprejeti, katere listine so v spisu in jih nato tudi oceniti. Ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni opravilo ogleda na kraju samem. Ker je kar nekaj časa poteklo od spornih dogodkov in je tožeča stranka pribavila vrsto fotografij, je bil dokaz pravilno zavrnjen.

Sodniški pomočnik ima zakonsko pooblastilo za odločanje le o rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (61. člen ZIZ), o drugih ugovorih pa v izvršbi samostojno ne sme odločati (primerjaj tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 3907/2010). Določilo četrte alineje drugega odstavka 6. člena ZIZ, ki daje pooblastilo odločanja o ugovorih zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine tudi strokovnim sodelavcem in sodniškim pomočnikom (in še to po odredbi sodnika), je pravilno razlagati ozko, saj gre za izjemo od pravila, da odloča v postopku sodnik (prvi odstavek 6. člena ZIZ), s tem pa pomeni tudi omejitev pravice do (zakonitega) sodnika kot elementa pravice do sodnega varstva, opredeljene v 23. členu Ustave. Ker je poseg v pravnomočno odločitev določen kot izjema tako na zakonskem (ugovor po izteku roka - 56. člen ZIZ), kot tudi na ustavnem nivoju (158. člen Ustave), je pravilno, da se zaradi pomembnosti odločitve ta sprejme s strani sodnika in ne sodnega osebja.

Revizije ne more vložiti stranka, ki pred tem ni izčrpala pravice do pritožbe. Po 257. členu v zvezi s prvim odstavkom 256. člena OZ se lahko odplačna pravna dejanja dolžnika, storjena v škodo upnika, izpodbijajo v enem letu od dneva, ko je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno. To pomeni, da se je rok za vložitev tožbe iztekel 11. 3. 2004 in je bilo treba tožbo z dne 4. 1. 2005 zavreči.

Pravilno je sklepanje sodišč prve in druge stopnje o krivdnem ravnanju tožničinega delodajalca, ki spričo opustitev z Zakonom o varstvu pri delu naloženih mu obveznosti ni zagotovil svojim delavcem varnih delovnih pogojev - zlasti tudi ne ureditve varnih delovnih prostorov. V našem pravnem sistemu je subjektivna odgovornost pravilo, objektivna pa izjema. Ker se toženi stranki ni uspelo razbremeniti odgovornosti tožničinega delodajalca, ki se domneva kot pravilo, je odpadla potreba po presoji morebitnega obstoja odškodninske odgovornosti tudi po pravilih o t.i. objektivni odgovornosti.

Revizija ni dovoljena. Če se spor nanaša na denarno terjatev, je revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta presega znesek 80.000,00 SIT. V obravnavani zadevi vrednost glavnice ne presega navedenega zneska. Vrednost celotnega zneska, ki ga uveljavlja revident, je odvisna tudi od zneska, ki ga revident uveljavlja na temelju zamudnih obresti. Znesek obresti v reviziji ni bil izračunan in jasno določen, kot to zahtevajo določila ZPP/77 o ugotavljanju vrednosti spornega predmeta (35. do 40. člen ZPP/77).

Revizija ni dovoljena. V obravnavani zadevi je vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe odvisna od zneska, ki ga revident uveljavlja na temelju zamudnih obresti. Znesek obresti v reviziji ni bil izračunan in jasno določen, kot to zahtevajo določila ZPP/77 o ugotavljanju vrednosti spornega predmeta (35. do 40. člen ZPP/77). Revident torej ni izpolnil predpostavk za obravnavanje revizije po določilih 382. člena ZPP/77, zato je revizijsko sodišče na temelju 392. člena ZPP revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

Revizija ni dovoljena. V reviziji mora revident označiti vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Če se spor nanaša na denarno terjatev, je revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta presega znesek 80.000,00 SIT. V obravnavani zadevi vrednost glavnice ne presega navedenega zneska. Vrednost celotnega zneska, ki ga uveljavlja revident, je odvisna od zneska, ki ga revident uveljavlja na temelju zamudnih obresti. Znesek obresti v reviziji ni bil izračunan in jasno določen, kot to zahtevajo določila ZPP/77 o ugotavljanju vrednosti spornega predmeta (35. do 40. člen ZPP/77).

V obravnavani zadevi se z revizijo izpodbija pravnomočna sodna odločba v zvezi delom glavnice in z višino obresti, kar je premoženjskopravni spor. Zato bi morala biti vrednost spornega predmeta v reviziji izračunana in jasno določena, kot to zahtevajo določila ZPP o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta (35. do 40. člen ZPP). Ta je iz tožbe razvidna in vrednost spora v reviziji ne bi bila neznana, če bi za odločitev v reviziji ostajala sporna le glavnica. Ker pa so v reviziji sporne tudi zamudne obresti, bi tožeča stranka morala obresti izračunati, tako da bi bilo mogoče iz preostalega, nepriznanega dela glavnice ter zneska zakonitih zamudnih obresti ugotoviti skupni znesek oziroma vrednost spora v reviziji.

V obravnavani zadevi se z revizijo izpodbija pravnomočna sodna odločba v zvezi z višino obresti, kar je premoženjskopravni spor. Zato bi morala biti vrednost spornega predmeta v reviziji izračunana in jasno določena, kot to zahtevajo določila ZPP o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta (35. do 40. člen ZPP), tako da bi bilo mogoče iz zneska zahtevanih zamudnih obresti ugotoviti skupni znesek oziroma vrednost spora v reviziji. Ker to ni bilo pravočasno storjeno, tožnik ni izpolnil predpostavk za obravnavanje revizije po določilih 382. člena ZPP, zato je revizijsko sodišče na temelju 392. člena ZPP revizijo zavrglo kot nedovoljeno.