VSL Sklep I Cp 646/2025

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v postopku, ki je tekel po določbah za spore majhne vrednosti, zaradi umika tožbe postopek ustavilo. Tožnikom je naložilo, da v roku 8 dni tožencu povrnejo pravdne stroške v višini 915,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2Pritožbo vlagajo tožniki. Navajajo, da gre pri izdanem sklepu za sklep presenečenja. Tožniki so sodišču posredovali vlogo, s katero so predlagali oblikovanje zapisa sodne poravnave. Drži, da je v naslovu te vloge beseda umik, pa tudi v nadaljevanju je zapisano, da tožniki umikajo tožbo in predlagajo sklenitev sodne poravnave s točno določeno vsebino. To pomeni, da je njihova izjava o umiku pravno upoštevna le ob sklenjeni sodni poravnavi. Glede na vsebino predloga in kasnejšo korespondenco strank ter oblikovan zapis osnutka poravnave je jasno, da izjava tožnikov o umiku ni bila izražena jasno in nepogojno, pač pa je bila vezana na sklenitev poravnave. Sodišče je iz konteksta iztrgalo le del vsebine. V nasprotnem primeru sodišče ne bi pozvalo strank k opredelitvi do vsebine zapisa osnutka poravnave. Tožniki so na poziv odgovorili in soglašali, da se postopek zaključi. Toženka je bila očitno drugačnega mnenja, s čimer pa tožniki do prejema sklepa niso bili seznanjeni in se o tem niso imeli možnost izjaviti. Na mestu bi bil poziv tožnikom, da se izjavijo, kako je treba razumeti vsebino njihovega predloga. To dolžnost je sodišče opustilo in se sklicevalo na pravno znanje pooblaščenke. Predlagajo razveljavitev sklepa.

3Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je izpodbijani sklep pravilen, pritožba pa neutemeljena. Iz besedila vloge tožnikov ni mogoče sklepati, da je umik tožbe pogojen s sklenitvijo sodne poravnave, za kar se neutemeljeno zavzemajo v pritožbi. Tega tožniki v vlogi niso navedli, temveč so izrecno zapisali, da tožbo umikajo, sklenitev sodne poravnave pa predlagajo glede ostalih še odprtih zahtevkov. Če bi bil namen tožnikov skleniti poravnavo, v vlogi ne bi prvenstveno navajali umika tožbe in to celo dvakrat ter vlogo tako tudi naslovili, temveč bi sodišču posredovali vlogo z osnutkom sodne poravnave z želeno vsebino. Sodišče je stranke res pozvalo k opredelitvi do predloga sodnika, v katerem je strankam dal možnost skleniti poravnavo, vendar pa v tistem trenutku (17. 12. 2024) še ni bilo pogojev za ustavitev postopka, saj toženec še ni podal soglasja k umiku tožbe. Da soglasje k umiku tožbe ni bilo posredovano tožnikom v izjavo, ni napačno ravnanje in ne predstavlja kršitve določb postopka. Priglaša stroške odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5Umik tožbe, ki je urejen v 188. čl. ZPP,¹ je pravdno dejanje tožnika z neposrednim pravnim učinkom.² Upošteven je le, če je nepogojen. Učinkuje od trenutka, ko prispe na sodišče in ga tožnik ne more preklicati.³ Pri tem je soglasje toženca z umikom tožbe (2. odst. 188. čl. ZPP) institut, ki je le v njegovo korist - toženec ima možnost, da kljub umiku tožbe vzdrži visečnost pravde in doseže meritorno odločitev v sporu. Le na njem je zato odločitev, ali bo prišlo do končanja postopka s procesno odločitvijo (ustavitev postopka) ali z meritorno (sodba). Tožnik na to, po tem, ko je tožbo umaknil, ne more več vplivati, razen, če se odpove tožbenemu zahtevku.⁴

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tožniki 17. 12. 2024 na sodišče poslalali vlogo naslovljeno "Umik tožbe, predlog za zapis sodne poravnave in predlog za preklic naroka" (list. št. 70), v kateri so izjavili, da umikajo tožbo in predlagajo sklenitev poravnave "glede ostalih še odprtih zahtevkov". Iz vsebine predloga poravnave izhaja, da se ta, razen v 3. tč., nanaša na stroške postopka. Izjava o umiku tožbe, navedena v uvodu vloge ter ponovljena tudi v tč. 2 vloge, je bila pri tem nepogojna, saj njen umik v nobenem delu vloge ni bil pogojevan s sklenitvijo predlagane poravnave. Posledično je imel toženec, po tem, ko mu je sodišče vlogo (skupaj s svojim korigiranim predlogom poravnave) vročilo, tri možnosti. Prva je bila, da poda soglasje k umiku, priglasi stroške in odločitev o stroških prepusti sodišču; druga, da takega soglasja ne da in s tožniki sklene sodno poravnavo, s katero bi bil med pravdnima strankama ne le končan spor o glavni stvari, ampak bi bilo sporazumno razrešeno tudi vprašanje stroškov; tretja pa, da ne pristane ne na umik tožbe ne na sklenitev poravnave ter s tem doseže odločitev s sodbo. Ker se je toženec odločil za prvo možnost, poravnavi pa je izrecno nasprotoval, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je postopek zaradi umika tožbe ustavilo in odločilo tudi o stroških postopka.

7Tožniki trditev, da izjava o umiku ni bila jasna in nepogojna in da je bil umik vezan na sklenitev poravnave, utemeljujejo tudi s sklicevanjem na dopis (list. št. 80), ki ga je sodišče prve stopnje naslovilo na obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče jim ne more slediti. Ta dopis namreč vsebine vloge tožnikov v delu, ki se nanaša na umik tožbe, ne more v ničemer spremeniti, poleg tega pa se na umik niti ne nanaša. Nanaša se na predlog poravnave, saj je besedilo le-te sodišče preoblikovalo in predlagalo, da se obe stranki o njem izjavita. Vsebina dopisa tudi ne kaže, da bi sodišče prve stopnje izjavo o umiku tožbe razumelo kot pogojni umik. Celo nasprotno. Iz dopisa izhaja opozorilo, da sta umik tožbe in sklenitev poravnave dva različna instituta, ki imata različne stroškovne posledice. Končno tudi to, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vsebino poravnave, ne utemeljuje trditve, da je bil umik tožbe vezan na njeno sklenitev. Kot je bilo že pojasnjeno v tč. 6, je imel toženec vse do izteka roka za podajo soglasja k umiku tožbe možnost izbire, dolžnost sodišča pa je bila, da v primeru, da bi se odločil za sklenitev poravnave, strankama pri tem pomaga (glej 306. čl. ZPP in 4. odst. 307. čl. ZPP).

8S tem, ko sodišče prve stopnje tožnikom ni vročilo izjave toženke, da z umikom soglaša in da sklenitvi poravnave nasprotuje, ni storilo nobene upoštevne kršitve postopka, niti ni s tem tožnike postavilo v slabši položaj. Umika tožbe, tudi če bi se s stališčem toženca seznanili pred vročitvijo izpodbijanega sklepa, ne bi mogli preklicati. Ker pravne posledice umika tožbe predpisuje zakon, je brez podlage tudi očitek, da gre pri izpodbijanem sklepu za sklep presenečenja. Tožniki so glede na vsebino svoje vloge tako mogli in morali računati, da se bo postopek, če toženec s sklenitvijo poravnave ne bo soglašal, bo pa dal soglasje k umiku tožbe, končal z ustavitvijo.

9Stroškovne odločitve tožniki ne izpodbijajo obrazloženo. V tem delu je zato pritožbeno sodišče opravilo le preizkus v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP, pri čemer nepravilnosti ni ugotovilo.

10Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

11Tožniki pritožbenih stroškov niso priglasili, zato je odločitev o tem odpadla. Toženec je priglasil stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na vsebino izpodbijanega sklepa, v pritožbi uveljavljene pritožbene razloge ter vsebino odgovora na pritožbo, priglašeni stroški ne zadostijo kriteriju potrebnosti iz 1. odst. 155. čl. ZPP. Stranka mora obseg stroškov zmanjšati na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih pravic in interesov, kar je v skladu z načelom vestnosti in poštenja⁵. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da toženec ob upoštevanju 2. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP te stroške krije sam.

¹ Zakon o pravdnem postopku.
² Glej sklepe VSRS II Ips 327/98, II Ips 544/2001 in II Ips 617/2006.
³ Glej sklepa VS RS II Ips 378/2002 in II Ips 617/2006.
⁴ Glej sklep VSRS II Ips 327/98.
⁵ Betetto N., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, 2006, stran 22 (tč. 3).