VSK sodba I Cp 503/2007

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati A. d.d. znesek 3.355,15 EUR, kar je bilo pred uveljavitvijo Zakona o uvedbi EURA 804.029,60 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.1995 dalje do plačila in tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, vse v 15-ih dneh. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 748,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sklicuje se na določbo 277. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) iz leta 1977, kjer izhaja, da v kolikor ni procesnih zadržkov mora sodišče tožbo vročiti toženi stranki v odgovor. V navedenem zakonu ni podlage za odlaganje z vročitvijo tožbe. Na tako situacijo, ko je tožba vložena, pa sodišče več let pa nič ni ukrepalo. V kolikor ima predsednik senata kakršnekoli zadržke in le-ti imajo podlago v ZPP, je potrebno izdati ustrezen sklep, sicer pa tožbo vročiti. Prav ugotovitev tega je temelj izpodbijane odločbe. Naslovno sodišče bi moralo po prejemu in preizkusu tožbe drugopis te vročiti obema toženima strankama, ne pa zgolj prvotoženi stranki A d.d. Ker je v vmesnem času, to je med vložitvijo tožbe in pričakovano vročitvijo obema toženima strankama, s tem, da drugotoženi stranki tožba očitno ni bila poslana v odgovor, prišlo do prenosa terjatve, je na slednje sodišče oprlo svojo odločitev v škodo tožeče stranke. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da v trenutku vročitve tožbe drugotoženi stranki, tožeča stranka ni bila več materialnopravni upnik in tako zahtevka zoper toženo stranko ne more več uveljavljati. Do navedene procesne situacije, ki je povzročila tudi materialnopravne učinke, je prišlo zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni postopalo v skladu z določbami ZPP. Nespoštovanje postopkovnih procesnih pravil ne more preprečiti vsebinskega odločanja o pravici tožeče stranke. V kolikor bi sodišče prve stopnje postopalo pravilno in tožbo vročilo obema toženima strankama, potem bi bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, lastno napako pa mora sodišče sanirati, ne pa zaradi tega odločiti v škodo stranke, ki za situacijo ni kriva.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je 26.01.1996 vložila tožbo zoper prvotoženo stranko A d.d. in zoper drugotoženo stranko A.Š. zaradi plačila 804.029,60 SIT s pp tako, da je zahtevala, naj se ugodi tožbenemu zahtevku proti drugotoženi stranki, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti prvotoženi stranki. Šlo je za eventualno sosporništvo, ki ga je v času vložitve tožbe urejal 197. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 s spremembami), enako pa je sedaj urejeno v 192. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP/99. Ker je tožba vložena zoper eventualnega sospornika pogojno, sodišče presoja utemeljenost tožbenega zahtevka šele, če pravnomočno zavrne tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki. V ZPP je predviden le vrstni red odločanja o zahtevkih, ne pa tudi njihovega obravnavanja. Načeloma je možno oboje, skupno obravnavanje zahtevkov proti obema sospornikoma, lahko pa se sodišče omeji samo na obravnavanje tožbe proti prvemu tožencu in šele v primeru, če je tožbeni zahtevek proti njemu pravnomočno zavrnjen, začne obravnavati tožbo proti naslednjemu tožencu. V predmetni zadevi, kot izhaja iz spisovnih podatkov, se je sodišče prve stopnje odločilo za sukcesivno obravnavanje tožbe in sicer z obravnavanjem tožbe zoper drugotoženo stranko je začelo šele po umiku tožbe zoper prvotoženo stranko. Tožbo je drugotoženi stranki zato vročilo šele 09.07.2003. Pritožba sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka zato, ker to ni vročilo tožbe drugotoženi stranki v letu 1996, kar je po mnenju pritožbe vplivalo na odločitev o tožbenem zahtevku. 1. odst. 284. čl. ZPP/77 in sedaj enako 2. odst. 269. čl. ZPP/99 določa, da predhodnemu preizkusu tožbe sledi vročitev tožbe. Ker pa v obravnavani zadevi gre za tožbo, vloženo zoper eventualna sospornika in vrstni red obravnavanja pri eventualnem sosporništvu ni predviden, potem tudi ni obvezno, da bi moralo sodišče tožbo vročiti obema strankama naenkrat. Vročilo je drugotoženi stranki tožbo šele takrat, ko je tožeča stranka umaknila tožbo zoper prvotoženo stranko. Da je prišlo pred vročitvijo tožbe do odtujitve pravice drugotoženi stranki, za tožečo stranko ni sporno. Do odtujitve pa je prišlo pred nastopom litispendence, to je pred vročitvijo tožbe drugotoženi stranki, zato je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo, kajti tožeča stranka v tej pravdi ni aktivno legitimirana. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).