VSL Sodba I Cp 2125/2021

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev sodišča prve stopnje

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna plačati tožnici 31.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2014 dalje do plačila ter v izreku priznane pravdne stroške.

2Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica dedinja po pokojnem A. A. in da toženca kot kupca stanovanja A. A. kot prodajalcu nista plačala zadnjega obroka kupnine v višini 31.000,00 EUR, ki sta se ga zavezala plačati po prodajni pogodbi z dne 28. 6. 2003¹ najkasneje do 1. 8. 2014.

Povzetek pritožbenih navedb

3Toženca vlagata pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagata pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Sodišče prve stopnje ni pridobilo zapuščinskega spisa D 000/2014 po pokojnem A. A., kot sta to predlagala toženca. Zmotna je ugotovitev sodišča, da pridobitev tega spisa ne bi prispevala k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Tožnica je v zapuščinskem postopku predlagala zaslišanje drugo toženca glede višine terjatve, nato pa predlog umaknila.

5Sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedbe B. B., ker je bil kot pooblaščenec tožnice ves čas navzoč na obravnavah, zatem pa zaslišan kot priča.

6Odvetnik A. A. (B. B.) je drugo tožencu izročil original prodajne pogodbe v skladu pogodbeno določbo, da se original prodajne pogodbe izroči potem, ko je plačan tretji (zadnji) obrok kupnine.

7Zgolj zatrjevanje tožnice, da bi ji njen mož povedal, če bi prejel zadnji obrok plačila kupnine, ni prepričljivo, ker je bilo njuno razmerje zelo omajano, kar izhaja iz izpovedbe drugo toženca.

8Trditve tožencev ter izpovedbe drugo toženca in C. C. glede plačila 30.000,00 EUR ter glede bankovcev, ali so bili izročeni bankovci po 100,00 EUR ali 500,00 EUR, naj bi se po mnenju sodišča razhajale, kar pa ne omogoča zaključka sodišča, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Po sedmih letih od izročitve denarja A. A. ni mogoče pričakovati od drugo toženca in C. C., da bi se natančno spomnila za kakšne apoene bankovcev je takrat šlo. Drugo toženec in C. C. se na zaslišanje predhodno nista pripravila. V tem delu so razlogi sodišča neživljenjski.

9Neživljenjsko in pavšalno je sklepanje sodišča, da tako visok znesek, kot je znašal zadnji del kupnine, ne bi drugo toženec izročil A. A., če istočasno ne bi prejel potrdila o plačilu.

10Dokazni postopek je potrdil, da sta se A. A. in drugo toženec sporazumno in naknadno dogovorila, da se tretji obrok kupnine ne bo nakazal na fiduciarni račun odvetniške pisarne, marveč se bo izročil na roke A. A. To je bila želja prodajalca, ker je bilo v navedenem obdobju njegovo zdravstveno stanje zelo slabo in je želel pogodbeno razmerje zaključiti sam osebno.

11Zmotna je ugotovitev sodišča, da C. C. ni videl, da je drugo toženec izročil denar A. A. v roke in da iz tega razloga ni izkazano, da je drugo toženec plačal zadnji obrok kupnine. Ta okoliščina še ne dokazuje, da zadnji obrok ni bil plačan.

12Sodišče je ugotovilo, da sta drugo toženec in A. A. prišla k C. C. Iz izpovedb drugo toženca in C. C. izhaja, da je C. C. izročil denar drugo tožencu, medtem ko je A. A. čakal v avtomobilu na drugo toženca, zato ni dvoma, da je A. A. v avtomobilu čakal na ta denar. Iz izpovedbe C. C. izhaja, da je drugo tožencu izročil denar, da je drugo toženec denar preštel, da je C. C. medtem govoril z A. A., da je drugo toženca pospremil do njegovega avtomobila, v katerem je čakal A. A., ki je očitno spremljal celotno dogajanje med drugo tožencem in C. C. iz vozila. C. C. je prepričljivo izpovedal, da je v navzočnosti A. A. drugo tožencu izročil 30.000,00 EUR.

13C. C. je imel interes, da se toženca vknjižita kot lastnika stanovanja, da mu bosta lahko vrnila posojilo. C. C. je imel terjatev do drugo toženca v višini 11.100,00 EUR. C. C. je odpeljal drugo toženca v zvezi s pridobitvijo posojila za poplačilo te obveznosti v Avstrijo, vendar mu banka v ... zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja posojila ni odobrila. Temu je sledila sklenitev pogodbe o priznanju dolga, vključno z neposredno izvršljivostjo, kot izhaja iz notarskega zapisa SV 000/2014, ki ga je po navodilu C. C. sestavila odvetnica. Sodišče ni upoštevalo, da je notarski zapis vezan na pogodbo, iz katere izhaja, da C. C. od tožencev ni zahteval obresti. C. C. je izpovedal, da mu je drugo toženec dolgoval 11.100,00 EUR in da je bil edini način, da pride do poplačila te terjatve, da se drugo toženec vknjiži na nepremičnini, da bi lahko najel posojilo in na ta način bi mu drugo toženec vrnil dolg v višini 41.000,00 EUR, v katerega je bil vštet znesek 30.000,00 EUR, katerega je drugo tožencu posodil 4. 3. 2013.

14Drugo toženec in A. A. sta prišla na dom C. C., da se A. A. izroči 30.000,00 EUR. Iz tega razloga, je A. A. poklical svojega pooblaščenca in mu naročil, da izroči drugo tožencu izvirnik prodajne pogodbe.

15Ni relevantna ugotovitev sodišča, da je v dodatku k pogodbi o dosmrtnem preživljanju navedena tudi terjatev do drugo toženca iz naslova neplačane kupnine za stanovanje, enako velja tudi za znesek 500,00 EUR, ki ga je drugo toženec nakazal odvetniku A. A. Drugo toženec se na zaslišanju ni mogel spomniti razlogov, zaradi katerih je ta znesek dve leti po smrti A. A. nakazal na račun odvetnika B. B. Pojasnil pa je, da ta znesek ni nakazal iz razloga neplačila kupnine.

16Sodišče je upoštevalo dodatek k pogodbi o dosmrtnem preživljanju z dne 9. 10. 2014, ki je bil sestavljen s strani pooblaščenca tožnice v tem postopku in takratnega pooblaščenca prodajalca, ki je izpovedoval zgolj o svojih prepričanjih, da zadnji obrok kupnine ni bil plačan. Pooblaščenec tožnice ni predložil dokazov v zvezi z zatrjevanimi pogovori in prihodi drugo toženca v njegovo pisarno po smrti A. A. Ni dokazano, da bi bil drugo toženec najmanj dvakrat pri njem na razgovoru, njegova izpovedba je tudi v nasprotju z izpovedbo drugo toženca.

Odgovor na pritožbo

17Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

O utemeljenosti pritožbe

18Pritožba ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje

19Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica dedinja po pokojnem možu A. A., ki je umrl 14. 8. 2014, da je bila med A. A., kot prodajalcem, in prvo toženko², kot kupcem, 17. 7. 2013 sklenjena pisna prodajna pogodba za stanovanje za kupnino 90.000,00 EUR, da stanovanje predstavlja skupno premoženje tožencev, da je pogodbena pogajanja za (oba) toženca vodil drugo toženec, da je pogodbo v imenu A. A. podpisal njegov odvetnik – sedanji pooblaščenec tožnice, da je bil A. A. zelo bolan, da sta se toženca v prodajni pogodbi zavezala plačati prodajalcu kupnino v obrokih, da je bil prvi obrok plačan ob sklenitvi pogodbe, drugi obrok pa je bil v skladu s pogodbenimi določbami nakazan na račun pooblaščenca A. A., da je bilo v prodajni pogodbi določeno, da mora biti tudi tretji obrok plačan na račun pooblaščenca prodajalca do 1. 8. 2014, da je tožnica z svojim možem sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju dne 17. 7. 2013, po kateri tožnici po smrti njenega moža pripada celotno njegovo premično in nepremično premoženje ter med drugim tudi terjatev do drugo toženca, kar izhaja tudi iz dodatka pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 9. 7. 2014, da je 4. 3. 2014 na zahtevo A. A. njegov pooblaščenec po telefonskem klicu izročil original prodajne pogodbe drugo tožencu, čeprav zadnji obrok kupnine ni bil plačan na njegov račun, kot je bilo določeno v prodajni pogodbi, da se je kot lastnica stanovanja v zemljiško knjigo vpisala prvo toženka, da toženca nista plačal zadnjega obroka kupnine, da podrobnosti glede plačila zadnjega obroka, kot to zatrjujeta toženca, niso poznane prvo toženki, da obstajajo razhajanja v opisih dogajanja povezanega s plačilom tretjega obroka že v vlogah tožencev ter v izpovedbah drugo toženca in C. C., ki naj bi bila po trditvah tožencev poleg A. A. edina navzoča pri zatrjevani izročitvi tretjega obroka kupnine.

Glede procesnih kršitev postopka

20Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

21Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, da bi vpogled v zapuščinski spis spremenil odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki prepričljivo potrjujejo, da toženca nista plačala zadnjega obroka kupnine A. A. Okoliščina, da je tožnica v zapuščinskem postopku predlagala zaslišanje toženca glede višine sporne terjatve in je nato ta predlog umaknila, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne dokazuje, da je bil tretji obrok kupnine plačan.

22Na podlagi prvega odstavka 238. člena ZPP se priče zaslišijo vsaka zase in brez navzočnosti prič, ki bodo zaslišane pozneje. Priča pred njenim zaslišanjem tudi ne sme biti prisotna ob zaslišanju strank. Ta pravila so bila v postopku kršena,³ ker je bil odvetnik B. B. kot pooblaščenec tožnice prisoten na narokih, ko so bile zaslišane stranke in priče, kar pa ni vplivalo na zakonitost sodbe. Prvič iz razloga, ker že drugi dokazi s stopnjo prepričanja potrjujejo relevantne ugotovitve sodišč prve stopnje, ki jih pritožba izpodbija, in drugič, ker pritožba opredeljeno ne pojasni, v katerem delu, bi bila izpovedba priče glede odločilnih dejstev drugačna, če priča ne bi bila prisotna ob izpovedbah strank in prič.

23Na podlagi ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov kot celote, kot to izhaja iz metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da so neresnične trditve tožencev, da sta plačala tretji obrok kupnine. Argumentacija sodišča prve stopnje pri ugotavljanju resničnosti dejanskih trditev ni le vestna, skrbna in analitično sintetična ter je zato v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, marveč je tudi, kar je odločilno, vsebinsko prepričljiva, argumenti pa so preverljivi.

Ostali odgovori na pritožbene navedbe

24Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je bilo v prodajni pogodbi določeno, da se original pogodbe izroči potem, ko je plačan tretji (zadnji) obrok kupnine, in da je odvetnik A. A. drugo tožencu izročil original prodajne pogodbe, vendar je na podlagi dokaznega postopka vsebinsko prepričljivo dalo prednost drugim dokazom.

25Središčna dokazna ocena sodišče prve stopnje ne temelji na zatrjevanju tožnice, da bi ji njen mož povedal, če bi bil zadnji obrok kupnine plačan, zato daje pritožba tem navedbam prevelik poudarek in enako trditvam tožencev, da je bilo razmerje med tožnico in A. A. „zelo omajano.“

26Sodišče prve stopnje je ugotovilo in v sodbi podrobno predstavilo številna razhajanja in nasprotja v navedbah tožencev, v njunih izpovedbah, v izpovedbi C. C. ter v izpovedbah drugo toženca in C. C., ki jih pritožbeno sodišče ne bo povzelo v celoti, da bi se na ta način izognilo ponavljanju. Pritožba neprepričljivo zatrjuje, da gre za nebistvena odstopanja, ki so posledica časovne oddaljenosti dogodkov, čeprav gre za številne konkretne okoliščine, ki v tem delu potrjujejo racionalno sprejemljiva spoznanja sodišča prve stopnje in oceno, da so neverodostojne navedbe tožencev in njune izpovedbe ter izpovedba C. C.

27Že izpovedba drugo toženca in navedbe tožencev so glede srečanja drugo toženca z A. A. na dan domnevne izročitve zadnjega obroka kupnine nasprotujoče in enako dejstva, ali je bila kupnina plačana z bankovci po 100,00 EUR ali po 500,00 EUR. Glede na trditveno podlago in višino zadnjega obroka ter okoliščine spornega razmerja je neprepričljiva pritožbena teza, ki se smiselno glasi, da je potek časa vplival na sposobnost zanesljivega spomina drugo toženca in priče C. C. Posebej, če se upoštevajo navedbe in izpovedba drugo toženca, s katerimi je s filigransko natančnostjo opisoval posamezna dejstva, za katera je menil, da so mu v korist, potem potek časa zagotovo ni (bila) okoliščina, ki bi vplivala na (ne)zanesljivost njegovega spomina.

28Zanesljivost njegovega spomina je bila še posebej na „preizkušnji“, ko je izpovedoval o dejstvih, ki mu niso bila v korist. Tako naprimer ni znal pojasniti razlogov, zaradi katerih je po smrti A. A. plačal odvetniku B. B. 500,00 EUR. V postopku ni bil naveden, še manj pa izkazan noben utemeljen razlog, zaradi katerega naj bi A. A. drugo tožencu znižal kupnino na 30.000,00 EUR na dan domnevne izročitve denarja. Ni tudi logično, kar pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, kako je lahko drugo toženec vedel ob dogovarjanju za posojilo z C. C., da ne bo potreboval 31.000,00 EUR, da mu bo A. A. ob plačilu zadnjega obroka znižal kupnino za 1.000,00 EUR, s tem, da v postopku ni zatrjeval, da si je hotel izposoditi 31.000,00 EUR in je ves čas trdil, da se je dogovoril za posojilo v višini 30.000,00 EUR ter da je A. A. obvestil, da ima denar za plačilo zadnjega obroka.

29Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da sta bili nasprotujoči (tudi) izpovedbi drugo toženca in C. C. glede izročitve denarja. Drugo toženec je zatrjeval, da je bil denar predan na dvorišču in da je šel denar iz roke v roke, in sicer tako, da je C. C. denar izročil njemu, on pa ga je takoj izročil A. A., kar je v nasprotju z izpovedbo C. C. Po trditvah drugo toženca je C. C. predajo denarja A. A. videl oziroma je bil pri predaji navzoč, kar pa je C. C. zanikal, zato sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je toženčeva izpovedba v tem delu prirejena potrebam postopka. Iz teh razlogov niso prepričljive pritožbene navedbe, da že dejstvo, ki izhaja iz izpovedbe drugo toženca in C. C., da je C. C. izročil denar drugo tožencu, medtem ko je A. A. čakal v avtomobilu na drugo toženca, potrjuje, da je A. A.v avtomobilu čakal na ta denar oziroma, da je bil denar izročen, ker je A. A. „spremljal celotno dogajanje, ko je C. C. izročil denar drugo tožencu.“

30Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da iz pogodbe o priznanju dolga, ki je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa SV 000/2014 z dne 13. 3. 2014, izhaja, da so pogodbene stranke C. C. kot upnik in toženca kot dolžnika, nesporno ugotovili, da je C. C. posodil dolžnikoma znesek 41.000,00 EUR septembra leta 2013. C. C. je trdil, da je bila pogodba sestavljena pri odvetnici po njegovem nareku, da drugo tožencu nikoli ni naenkrat posodil zneska v višini 41.000,00 EUR, da v pogodbi zapisani znesek predstavlja seštevek vsega, kar je drugo tožencu posodil oziroma je bilo takšno stanje na dan, ko so pogodbo podpisali, dolg med njim in drugo tožencem, ko je drugo tožencu prinesel 30.000,00 EUR, pa je bil 41.000,00 EUR, torej še preden je bila pogodba overjena pri notarju. Pravilna je zato dokazna ocena sodišča prve stopnje, da izpovedba priče v tem delu ni prepričljiva, ker je odvetnica vsebino zapisala po njegovem nareku, kjer je bilo zapisano, da je bil denar v višini 41.000,00 EUR posojen septembra leta 2013, v izpovedbi pa je zatrjeval, da je bilo tako stanje dolga na dan podpisa pogodbe. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni najti razlogov, zakaj bi bilo v pogodbi navedeno, da je bilo posojilo dano septembra 2013, če denar takrat ne bi bil posojen.

31C. C. je v preteklosti že posodil drugo tožencu posamezne denarne zneske, ki mu jih drugo toženec ni mogel vrniti, zato sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ni prepričljivo, da bi nekdo, ki ne dobi poplačanega posojenega denarja, nato isti osebi dodatno posodil še bistveno višji znesek denarja in to brez kakršnegakoli potrdila. Iz tega in drugih obrazloženih razlogov je neutemeljena pritožbena teza, da je C. C. posodil drugo tožencu denar za plačilo tretjega obroka, ker je imel interes, da se toženca vknjižita kot lastnika stanovanja zaradi zavarovanja njegove terjatve do tožencev.

32Sodišče prve stopnje je v zvezi z zatrjevanim plačilom zadnjega obroka kupnine navedlo številna druga dejstva, ki potrjujejo, da zadnji obrok ni bil plačan. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpostavilo, da je drugo toženec izpovedal, da je odvetnik B. B., takrat ko ga je pokojni poklical v zvezi z izročitvijo originala pogodbe, vprašal A. A., če je drugo toženi zadnji obrok kupnine plačal, in da je pokojni na to vprašanje (le) odgovoril, da je to njegova zadeva, da naj on izroči pogodbo. Pritožba povsem spregleda izpovedbo D. D., zaposlene pri odvetniku B. B., ki dodatno potrjuje, da zadnji obrok kupnine ni bil plačan.⁴

33Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je neživljenjsko, da drugo toženec od A. A. ne bi zahteval izdaje pisnega potrdila o prejemu denarja oziroma da je zadnji obrok kupnine plačan, ker gre za visok denarni znesek.

34Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je A. A. iz njemu znanih razlogov odločil, da bo drugo tožencu, kljub temu, da zadnji obrok kupnine še ni bil plačan, izročil original pogodbe in na ta način tožencema omogočil vpis lastništva v zemljiško knjigo, s tem, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju in dodatka, ki sta bila sklenjena med tožnico in A. A., izhaja, da obstaja terjatev A. A. do drugo toženca iz naslova neplačila kupnine za stanovanje.

35Odvetnik B. B. je v izpovedbi pojasnil, da je bil drugo toženec po zapadlosti tretjega obroka dvakrat pri njem in da so se pogovarjali skupaj s tožnico glede plačila zadnjega obroka. Sodišče prve stopnje je izpovedbo priče utemeljeno sprejelo kot verodostojno, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni dokazano, da bi bil drugo toženec najmanj dvakrat pri odvetniku B. B., čeprav je izpovedba te priče v nasprotju z izpovedbo drugo toženca.⁵

Odločitev pritožbenega sodišča

36Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

37Toženca s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je sodišče zavrnilo pritožbo, je zavrnilo tudi njun predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ V nadaljevanju prodajna pogodba.
² Ki je žena drugo toženca.
³ Pooblaščenec tožnice je postopal tudi v nasprotju s 17. členom Kodeksa odvetniške poklicne etike, ki določa: „Odvetnik naj praviloma ne predlaga sam sebe za pričo v zadevah, v katerih je zastopal sporne stranke, in naj ne prevzema zastopstva v zadevah, v katerih bi utegnil biti poklican za pričo.“
⁴ Podrobneje glej 18. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
⁵ Podrobneje glej 17. in 18. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.