222. člen ZPP

Gradbena pogodba in v njej dogovorjena cena za opravljeno delo po tej pogodbi za dodatna dela ne velja, saj le-ta s pisno gradbeno pogodbo niso bila zajeta oziroma dogovorjena, zato bi lahko zanje veljala enaka cena kot za osnovna dela, ki so bila dogovorjena z gradbeno pogodbo, za kar se pritožbeno zavzema tožnik, samo v primeru, če bi bila takšna cena med pogodbenima strankama izrecno dogovorjena. 324. člen ZPP v 1. odstavku določa obvezne sestavine sodbe, med katerimi je tudi obrazložitev, v 4. odstavku pa določa še vsebino obrazložitve, v kateri sodišče navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. ZPP v 324. členu tako predpisuje zgolj obvezne sestavine sodbe, ne določa pa oziroma ne prepoveduje pa, da bi sodba poleg obveznih sestavin vsebovala še kaj drugega, zato sodišče prve stopnje s tem, ko je izpodbijani sodbi priložilo še prilogo, te zakonske določbe ni kršilo, posledično pa tudi ni zagrešilo zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

V postopku ni sporno, da sta pri popisu sodelovali pritožnica in njena pooblaščenka, zapisnik sta podpisali, pripomb nista imeli in pritožba že iz tega razloga ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ima v zapuščinskem postopku možnost pozvati nasprotna dediča, če imata dostop do spornih slik, da sporočita avtorstvo in tehniko izvedbe, lahko tudi na način, da predložita povečane fotografije zapisa avtorjev, ki so navedeni na slikah, kar bo mogoče primerjati s fotografijami, ki jih je predložila izvršiteljica, ter da dediči navedeno kot nesporno ugotovijo v zapuščinskem postopku.

Če solastnik dejansko in proti svoji volji stvari ne uporablja (ali jo uporablja v manjšem obsegu), ima pravico zahtevati spremembo načina uporabe in ustrezno nadomestilo (uporabnino). Sodna praksa je pri presoji koristi nepoštenega solastnika zavzela stališče, da gre za korist, ki bi jo ta lahko imel in ni odvisna od tega, kako prostore izkorišča. Z onemogočanjem souporabe nepremičnine tožniku je toženka prevzela v uporabo in upravljanje celoten del nepremičnine, ki ni obremenjen s služnostjo stanovanja. S tem je nanjo prišla korist od uporabe tožnikovega dela nepremičnine.

Vstop izvedenca v pritožnikovo stanovanje je nujen pogoj in edina možnost za izvedbo meritev zvočne izoliranosti medetažne konstrukcije oziroma ugotovitve hrupa v tožnikovi dnevni sobi. Pravna podlaga za dovolitev vstopa v pritožnikovo stanovanja sta določili 222. in 228. člena ZPP. Gre za t. i. edicijsko dolžnost, ki jo ima poleg strank postopka tudi tretji.

Sporne premičnine niso bile predmet sporne prodajne pogodbe, saj jih ta pogodba sploh ne omenja. Morebitnega drugega pisnega ali ustnega dogovora o prenosu lastninske pravice toženci niso dokazali. Samo posest spornih premičnin ne zadošča za pridobitev lastninske pravice, ampak je za to potreben še veljaven pravni naslov ter sporazum strank o prenosu lastninske pravice. Zatrjevana zamuda tožnikov pri prevzemu spornih premičnin bi lahko imela le obligacijske, ne pa stvarnopravnih posledic. Če tožnika po stvari nista prišla v dogovorjenem roku, njuna lastninska pravica zato ni ugasnila, niti prešla na tožence. Toženci so se opirali ogledu stanovanjskih prostorov njihove hiše s sklicevanjem na pravico do zasebnosti. Sodišče je zato upravičeno opustilo izvedbo dokaza z ogledom, hkrati pa je takšno ravnanje tožencev pravilno ocenilo tako, da je sporno dejstvo, ki sta ga tožnika nameravala dokazati z ogledom, štelo za dokazano.

Izločitveni razlog v smislu 6. točke 70. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 247. člena ZPP so lahko zgolj tiste okoliščine, iz katerih bi izhajalo izvedenčevo vnaprejšnje prepričanje o zadevi, ali če bi njegovo ravnanje kazalo na pristranski odnos do stranke. Spornost procesnih odločitev oziroma procesnega vodstva razpravljajočega sodnika praviloma ne predstavlja izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP. Ogled stanovanja, ki ga uporablja pravdna stranka in je zato potrebno njeno sodelovanje, zaradi izdelave izvedenskega mnenja oziroma cenitve o višini uporabnine, predstavlja izvedbo dokaza v smislu določbe 222. člena ZPP. Določba 280. člena ZPP o petnajstdnevnem roku za pripravo na glavno obravnavo se ne nanaša na izvedbo dokazov, torej tudi ne na izvedbo dokaza z ogledom predmeta, ki ga opravi izvedenec.

Glede na soglasje pravdnih strank, da se opravi fizična delitev solastne nepremičnine, je vprašljivo, ali bo upravičena napotitev na ustrezen postopek za določitev meje v primeru, če se bo po opravljenih meritvah izkazalo, da je sporna površina parcele, ki se v tem postopku deli. Površino bo namreč lahko s pomočjo izvedenca ugotovilo sodišče v tem postopku kot predhodno vprašanje, saj bo meja med sedanjima parcelama postala irelevantna.

Ker je sodišče upoštevalo kot datum akontacije marec 1991 in ne pomladi 1992, je uporabilo različne tečajne vrednosti in ni primerjalo prave vrednosti akontacije in dolžnega plačila. Zato ni moglo pravilno uporabiti določila 600. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), po katerem je tožena stranka dolžna plačati opravljeno delo. Poleg tega sodišče ni pojasnilo, kako je preračunani znesek primerjalo s cenami, ki jih je navedel izvedenec glede na januar 1992, in tudi ne, zakaj se je odločilo za uporabo drugega odstavka 623. člena, in ne prvega odstavka tega člena.