94. člen ZIZ

V tem primeru, ko je upnik predlagal prodajo in poplačilo že v predlogu za izvršbo, ni bil dolžan ponovno predlagati prodaje. Upnik mora namreč predlagati prodajo stvari zgolj v primeru, ko v predlogu zahteva le rubež in cenitev. Tedaj mora biti aktiven in v treh mesecih od rubeža in cenitve predlagati prodajo stvari, sicer sodišče ustavi izvršbo. Res je, da drugi odstavek 92. člena ZIZ določa rok za prodajo zarubljenih stvari, in sicer določa, da mora med dnevom rubeža in dnevom prodaje preteči najmanj petnajst dni in da mora biti prodaja opravljena v treh mesecih po rubežu. Vendar pa za neprodajo v treh mesecih po rubežu v drugem odstavku 92. člena ZIZ ni sankcije (lex imperfecta), kar pomeni, da rok določen v drugem odstavku 92. člena ZIZ ni prekluzivni rok.

Predmet presoje v predmetni zadevi je bila škoda, ki je nastala tožniku kot dolžniku zaradi ravnanj oziroma opustitev izvršitelja pri vodenju izvršbe na premičnine. Zatrjevana odškodninska odgovornost toženca (izvršitelja) glede vrste stvari ni podana. Glede na to, da je objekt izgledal nenaseljen, da tožnik tudi ni zahteval izvzetja zarubljenih stvari iz izvršbe in da je celo sam ponudil toplotno črpalko, se pri izvršitelju upravičeno ni vzpostavil dvom, da gre za svari, ki bi bile lahko izvzete iz izvršbe, zato jih je utemeljeno rubil in tudi prodal na javni dražbi.

Določbo 158. člena ZPP je treba razumeti tako, da tožeči stranki pripadajo potrebni stroški od vložitve tožbe do pravočasnega umika tožbe in pod predpostavko, da jih pravočasno uveljavlja. Če je tožeča stranka z umikom zamudila, je posledica njene zamude, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške, ki so nastali potem, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek.

Ker upnik ni bil aktiven in v zakonsko določenem roku treh mesecev ni predlagal ponovne javne dražbe oziroma prodaje pod roko, je sodišče prve stopnje pravilno in ustavilo izvršbo na dolžnikovih premičninah.

Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je bila druga javna dražba neuspešna iz razloga na upnikovi strani, češ da je dražbo preklical. Preklic naroka za javno dražbo ne pomeni neuspešne dražbe, temveč pomeni neizvedeno dražbo, zato preklic dražbe ne more imeti posledic, predpisanih v 2. odst. 95. člena ZIZ.

Če stvar ni bila prodana na javni dražbi, izvršitelj o tem obvesti upnika in dolžnika in ju opozori, da lahko v 30 dneh od dneva prve dražbe predlagata ponovno prodajo stvari na dražbi (2. odst. 93. čl. Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, v nadaljevanju Pravilnik). O tem ju izvršitelj obvesti na način, določen v 1. odst. 50. čl. Pravilnika, ki določa kot način vročanja, vročanje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Zakon o izvršbi in zavarovanju ne določa, komu mora stranka predlagati drugo dražbo, ali sodišču ali izvršitelju. V obravnavani zadevi je upnik, tako izhaja iz vloge, predlog pravočasno posredoval izvršitelju. Tako ni mogoče šteti, da ni bila predlagana druga dražba. Nasprotno, ta je bila predlagana pravočasno in skladno z Zakonom o izvršbi in zavarovanju.

Ker je Z.Z. edini izvršitelj s sedežem na območju Okrajnega sodišča v X, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga je imenovalo za izvršitelja v vseh izvršilnih zadevah, ki se pred navedenim sodiščem vodijo zoper dolžnika. Iz izvršbe niso izvzeta vsa osnovna sredstva dolžnika, temveč samo tista, katerih rubež bi dolžniku povsem onemogočil opravljanje dejavnosti, ne pa morda samo zmanjšal obseg le-te. Ugovor, da naj bi izvršitelj rubil predmete, ki niso bili v posesti dolžnika, mora vložiti tretji, kateremu naj bi bile zarubljene njegove stvari, in ne dolžnik.

Sklep o rubežu terjatve je nerazumljiv, ker terjatev, ki naj bi se zarubila, sploh ni določena (temelj, višina, zapadlost itd.), tako da odločitve sodišča prve stopnje o rubežu terjatve niti ni mogoče preizkusiti. Za začetek opravljanja dejanj izvršbe po izvršitelju ni potrebno, da bi bil sklep o imenovanju izvršitelja pravnomočen. Dolžnik v pritožbi zatrjuje različna šikaniranja, grožnje in neprimerno ravnanje z dolžnikom s strani izvršitelja, kar bi sicer lahko bili utemeljeni razlogi, ki bi preprečevali določitev izvršitelja v smislu 3. odst. 289. čl. ZIZ, vendar so vse te navedbe popolnoma nedokazane, deloma pa so trditve o zlorabi pooblastil in kršitvah Pravilnika tudi nekonkretizirane. V postopku po 52. čl. ZIZ se odloča samo o nepravilnostih, ki jih je izvršitelj storil pri opravljanju izvršbe, torej v zvezi z realnimi dejanji izvršitelja (napr. rubež, cenitev, prodaja). Vročanje pisanj in pregled spisov ni opravljanje izvršbe, v teh procesnih dejanjih pa praviloma izvršitelj sploh ne sodeluje, zato te zatrjevane kršitve niso predmet odločanja o zahtevi za odpravo nepravilnosti iz 52. čl. ZIZ.

Ker je upnik predlagal drugo dražbo po preteku 30 dni od sporočila, d je bila prva dražba neuspešna, je sodišče ravnalo pravilno, ko je glede izvršbe na premičnine izvršbo ustavilo.

Rubež dnevnega izkupička v gostinskem lokalu dolžnika kot samostojnega podjetnika predstavlja izvršilno sredstvo izvršbe na premičnine po 77. in sledečih členih ZIZ. Dnevni izkupiček oz. blagajniški inkaso namreč predstavlja gotovino, gotovina pa je premičnina, zato za rubež dnevnega inkasa veljajo omejitve oziroma oprostitve izvršbe po 5. tč. 1. odst. 79. čl. ZIZ v zvezi s 102. čl. ZIZ.

V zakonu ni predvideno, da bi bilo potrebno upniku poslati kakršno koli obvestilo o uspehu dražbe. Upnika je potrebno pred izvedbo dražbe obvestiti o kraju in času prodaje, kar je sodišče tudi storilo, zato je upnik imel možnost, da se dražbe udeleži ali pa po izvedbi dražbe na tak ali drugačen način poizve, ali je bila dražba uspešna.

Ko je zarubljena stvar ocenjena in na prvi dražbi po tej ceni tudi (neuspešno) prodajana, na drugi dražbi te stvari ni mogoče prodati pod tretjino te vrednosti, četudi gre za pomotoma navedeno vrednost stvari (1,300.000,00 - 130.000,00).

ZIZ sodišču oz. izvršitelju ne nalaga, da mora stranko oz. upnika obvestiti o uspehu dražbe, in tudi ne, da mora stranko oz. upnika poučiti o pravici, da lahko v predpisanem 30-dnevnem roku predlaga drugo dražbo.

Ni dolžnost sodišča, da upnika obvešča o neuspehu prve javne dražbe zarubljenih premičnin.

Ker sodišče prve stopnje pooblaščencu upnika v skladu s 137. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ni vročilo obvestila o neuspešni dražbi s pozivom, da predlaga drugo dražbo v roku trideset dni in z opozorilom, da bo po preteku omenjenega roka sodišče izvršbo ustavilo, je storilo bistveno kršitev določb izvršilnega postopka (1. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

Sodišče ustavi izvršbo, če nobena stranka v predpisanem roku ne predlaga druge dražbe ali neposredne prodaje. Glede na določila 4. odst. 94. čl. ZIZ je torej potrebno predlagati novo dražbo (ali neposredno prodajo) v roku tridesetih dni vselej, če prva dražba ni bila uspešna. Glede na 302. čl. ZIZ se navedeni zakon uporablja od 15.10.1998. Določbe 300. čl. ZIZ se nanašajo na osebe, ki opravljajo izvršbo (izvršitelji) in ne na dejanja, ki jih te ali katere druge osebe opravljajo v izvršbi.

Upnik v pritožbi priznava tako dejstvo, da je bila dražba neuspešna, kot tudi, da v tridesetdnevnem roku iz 4.odst. 94. čl. ZIZ ni predlagal niti nove dražbe niti novih izvršilnih sredstev, zato so izpolnjeni vsi pogoji za ustavitev izvršbe po 1. odst. 95. čl. ZIZ. Zatrjevana asignacijska pogodba, v kolikor je bila resnično veljavno sklenjena, je obligacijski pravni posel, ki ustvarja pravice in obveznosti za pogodbene stranke, vendar nima nikakršnega vpliva na opravljanje izvršbe, kot zmotno zatrjuje upnik.

Rok, v katerem lahko stranke predlagajo novo (drugo) dražbo, poteče v tridesetih dneh od prve (neuspele) dražbe. S tem ZIZ trenutek začetka teka navedenega roka veže na objektivno dejstvo - na dan prve (neuspešne) dražbe in ne morebiti na prejem obvestila o neuspeli dražbi, ki po zakonu niti ni predvideno. Ker je upnik ostal neaktiven kljub temu, da je bil glede na svojo prisotnost očitno seznanjen z neuspehom prve dražbe, je ustavitev izvršbe na premičninah dolžnika povsem v skladu s 1. odst. 95. člena ZIZ.

Ni mogoče šteti, da pomeni prodaja na dražbi v izvršilnem postopku dejanje oškodovanja dolžnika, čeprav je dosežena nižja cena od ocenjene vrednosti prodanih stvari, razen če gre za prodajo v nasprotju z določbami 94. čl. ZIZ. Zato neugodne posledice prodaje po ceni, nižji od ocenjene vrednosti, niso relevantne za odlog izvršbe.