VSL sodba II Cp 1420/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

1Toženec je izvršitelj in je na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Krškem In 151/2012 dne 4. 12. 2012 za upnico F., d. o. o., opravljal rubež premičnin pri dolžnici K., d. o. o., na naslovu ... Zarubil je stroje Caterpillar, Neuson in Falch ter prikolico Fliegl. Dne 14. 2. 2013 je tožnica v navedeni izvršilni zadevi podala ugovor tretjega, ki je bil pravnomočno zavrnjen 1. 3. 2013. Dne 4. 6. 2013 se je pri tožencu zglasil A. A., zakoniti zastopnik tožnice in hkrati tudi dolžnice in s tožencem sklenil dogovor o obročnem poplačilu dolga, s katerim se je zavezal poplačati 3.500,00 EUR še istega dne, drugi del dolga pa naj bi v korist dolžnice plačal do 11. 6. 2013. Na dan sklenitve dogovora je toženec v hrambo odpeljal stroj Caterpillar ter prikolico Fliegl, stroja Neuson in Falch pa pustil v skladišču dolžnice pod pogojem, da bo A. A. obveznosti v imenu dolžnice izpolnil. Ker do poplačila ni prišlo, je izvršitelj 8. 8. ter 16. 8. 2013 razpisal dve javni dražbi za stroj Caterpillar, ki sta bili neuspešni, dne 16. 8. 2013 pa je ta stroj prodal z neposredno pogodbo. Prikolico Fliegl je 27. 8. 2013 vrnil dolžnici. Dne 28. 8. 2013 je Okrajno sodišče v Krškem toženca z dopisom obvestilo, da je treba z opravo nadaljnjih izvršilni dejanj počakati, ker je tožnica 6. 8. 2013 predlagala odlog izvršbe. Tožnica je kasneje zoper upnika izvršilne zadeve uspela s tožbo, da je izvršba na omenjenih predmetih rubeža nedopustna, saj so bili njena last.

2Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice po plačilu 39.762,00 EUR škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2013 dalje. Ocenilo je, da toženec kot izvršitelj ni ravnal protipravno.

3Proti tej odločitvi se je pritožila tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi problematizira, da je toženec rubež opravljal v njenih prostorih in ne v prostorih dolžnice ter da je predmete zarubil, čeprav se je o tem, da si jih lasti tožnica in ne dolžnica, seznanil že tekom opravljanja izvršilnih dejanj. Tožnica tudi meni, da bi prvostopenjsko sodišče moralo zaslišati predlagane priče (gradbene delavce, zaposlene pri tožnici), ki bi lahko izpovedale o tem, da je tožencu zakoniti zastopnik tožnice podal pripombe v zvezi z lastništvom predmetov rubeža ter mu omogočil vpogled v dokumentacijo o njihovem lastništvu, toženec pa se za to ni zmenil in je s postopkom izvršbe samoiniciativno nadaljeval. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške.

4Toženec je na pritožbo odgovoril, v njej izraža strinjanje z nosilnimi argumenti prvostopenjske sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in tožnici v plačilo naloži njegove stroške odgovora na pritožbo, ki jih opredeljuje.

5Pritožba ni utemeljena.

6Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

7Neutemeljen je očitek, da bi moral toženec opaziti, da rubež opravlja v prostorih tožnice, češ da je bilo to jasno označeno z velikimi znaki oziroma tablami. Ni sporno, da je imelo na naslovu, kjer je toženec opravljal rubež, poslovne prostore šest družb. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec z okoliščinami, ki jih izpostavlja tožnica, seznanjen, zato je podatek o naslovu dolžnice ponovno preveril pri sodišču in se informiral, da je izvršilno dejanje rubeža dolžnikovih premičnin dovoljeno na poslovnem sedežu dolžnice – ... Iz registra AJPES je v času spornega izvršilnega dejanja izhajalo, da tožnica na naslovu ... ni imela prijavljenega poslovnega sedeža, torej toženec o nasprotnem ni mogel sklepati. Toženec je rubež torej opravil na pravem naslovu.

8Prvostopenjsko sodišče je nadalje ugotovilo, da je toženec ob opravi izvršilnih dejanj opazil prometno signalizacijo, ki jo je izdelovala dolžnica ter opremo za njeno izdelavo. Ker torej tožnica v času rubeža na naslovu dolžnice ni imela poslovnega sedeža, v prostorih pa so se nahajali predmeti, ki so prima facie pripadali dolžnici, je toženec tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno sklepal, da se nahaja v prostorih dolžnice. Takšen sklep utrjuje tudi dejstvo, da A. A. kot zakoniti zastopnik tožnice in dolžnice pripomb, ki bi se nanašale bodisi na lastništvo predmetov bodisi kraj rubeža, na zapisnik o rubežu ni navedel in ga je nesporno podpisal. Nenazadnje pa je A. A., kot že omenjeno zgoraj, s toženim izvršiteljem sklenil dogovor o poplačilu dolga dolžnice, v katerem odvozu stroja Caterpillar in prikolice Fliegl v hrambo toženca ni nasprotoval in je v dogovor celo sam zapisal, da je izvršitelj preostala dva stroja pustil v skladišču dolžnice (ne: tožnice). Glede na navedeno je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je toženec izvršilna dejanja opravljal v prostorih dolžnice na njenem poslovnem sedežu, pravilna.

9Predmet izvršbe oziroma rubeža je posamezen premoženjski predmet dolžnika, ki se lahko uporabi za poplačilo upnikove terjatve in ga ima dolžnik v svoji posesti (1. odst. 83. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). V okviru rubeža sme izvršitelj zarubiti toliko stvari, kolikor je potrebno za poplačilo upnikove terjatve in izvršilnih stroškov, pri tem pa mora praviloma rubiti stvari, glede katerih ni pripomb o obstoju kakšne pravice, ki bi preprečevala izvršbo (2. odst. 84. čl. ZIZ, 1. odst. 76. čl. Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja - Pravilnik). Rubež stvari, glede katerih so bile pripombe podane, pa se opravi le izjemoma, in sicer tedaj, ko ni mogoče zarubiti dovolj drugih stvari enake vrste, ki bi zadoščale za poplačilo upnika.(1) V tem primeru mora izvršitelj ravnati še posebej skrbno, da prepreči nastanek potencialne škode in tretjim omogoči, da svoje pravice v izvršilnem postopku (učinkovito) zavarujejo.(2)

10Ne glede na te zakonske dolžnosti izvršitelja (oz. pravilno upoštevaje le-te) je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da toženec v okviru opravljenih izvršilnih dejanj ni ravnal protipravno. Ko je bil toženec kot izvršitelj seznanjen s tožničinim ugovorom glede lastništva zarubljenih predmetov, je ravnal ustrezno, saj je pred nadaljevanjem izvršbe počakal, da je sodišče o tem ugovoru odločilo. Šele ko ga je zavrnilo, je z izvršilnimi dejanji nadaljeval. Po tem pravnem dejstvu – to je po pravnomočni zavrnitvi ugovora tretje osebe (tožnice) s strani izvršilnega sodišča, se toženec ni smel več obotavljati. Po določbi 1. odst. 39. čl. Pravilnika mora izvršitelj izvršilna dejanja opravljati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in na način, s katerim se najhitreje in najbolj učinkovito doseže poplačilo upnika oziroma izvršitev ali zavarovanje dolžnikove obveznosti. Po določbi 1. odst. 49. čl. ZIZ in 3. odst. 39. čl. Pravilnika je izvršitelj dolžan opravljati neposredna dejanja izvršbe ne glede na zatrjevane ovire dejanske ali pravne narave, razen če sodišče odredi drugače.

11Po seznanitvi s tem, da je sodišče zavrnilo tožničin ugovor, torej ni bilo več razloga, da bi ti izvršitelj smel (kaj šele moral) te tožničine ugovore upoštevati. To bi smel narediti le po kakšnem kasnejšem obvestilu sodišča, ki bi denimo temeljilo na predlogu za odlog izvršbe. A zanesljiva je ugotovitev, da je sodišče tožencu sporočilo, naj z nadaljnjimi dejanji počaka, že po opravljeni prodaji, in sicer 29. 8. 2013. Tožnica je sicer 5. 4. 2013 vložila tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe in 6. 8. 2013 predlog za odlog izvršbe, a je bil toženec s strani sodišča o tem seznanjen šele kasneje.

12Tožnica niti ni zatrjevala, da bi toženca sama opozorila na to, da je zaradi vložene tožbe na nedopustnost izvršbe predlagala njen odlog, s čimer bi bil podan razlog, da bi upoštevaje 4. odst. 39. čl. Pravilnika izvršitelj od sodišča lahko zahteval pojasnila oz. navodila. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje prič. Priče naj bi namreč po tožničinih navedbah potrdile zgolj to, da je zakoniti zastopnik tožnice toženca opozarjal na lastništvo zarubljenih predmetov, to pa je bilo po po zavrnitvi ugovora (1. 3. 2013) irelevantno, saj je toženec moral spoštovati sklep sodišča, s katerim je bil ugovor tožnice kot tretje osebe v izvršilnem postopku pravnomočno zavrnjen.

13Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), glede na pravilne razloge izpodbijane sodbe, ki jim v odgovoru toženec samo pritrjuje, pa ta odgovor nanjo ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato stroške zanj trpi toženec sam.

-------------

Op. št. (1): Prim. sodbo tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cpg 340/2015 s 23. 3. 2016.

Op. št. (2): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 395/2006 z 20. 11. 2008.