50. člen ZIZ

Če je v izvršilnem postopku tretjemu dopuščeno pravno varstvo na predmetu izvršbe le, če zatrjuje obstoj pravice na predmetu izvršbe, ki jo mora kasneje izkazati v pravdi na nedopustnost izvršbe, če upnik ugovoru tretjega nasprotuje, potem ni dvoma, da tožnica pravnega varstva, ker so ji bile odvzete nepremičnine v izvršilnem postopku, ne more doseči z motenjsko tožbo po končanem izvršilnem postopku, marveč le s tožbo, v kateri zatrjuje obstoj pravice do posesti na nepremičninah.

Izvršilno sodišče ni ravnalo protipravno, ko je izdalo sklep o izvršbi, ne da bi preverjalo, ali upnik še obstaja. Takšne dolžnosti izvršilno sodišče nima. Iz izvršilnega predloga, ki ga je vložil pooblaščeni odvetnik upnika, je razvidno, da vsebuje vse potrebne podatke, kakšnih posebnih okoliščin, iz katerih bi moralo izvršilno sodišče sklepati, da je upnik morebiti prenehal obstajati, pa ni bilo. Zgolj dejstvo, da je preteklo šest let od vložitve predloga pa do izdaje sklepa o izvršbi pa tudi ne predstavlja takšne okoliščine. Druga tožena stranka je prenos denarnih sredstev izvedla v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim ji je bilo naloženo s strani izvršilnega sodišča, da opravi sporni prenos. Druga tožena stranka je s tem opravila svojo dolžnost, ki ji jo nalaga zakon.

Po gramatikalni razlagi prvostopenjskega sodišča je v 4. členu predpogodbe določeno, da je treba v DIN plačane avanse pretvoriti v DEM po menjalnem tečaju na dan 12. 12. 1990. Tožena stranka take razlage pogodbe v pritožbi ni grajala vsebinsko, pač pa je nasprotovala odločitvi na njeni podlagi z argumentom, da je treba upoštevati menjalni tečaj na dan plačila avansov. Ker ji je pritožbeno sodišče pritrdilo, je kršilo načelo avtonomije pogodbenih strank pri urejanju obligacijskega razmerja, ki ni urejeno s kogentnimi predpisi in s tem zmotno uporabilo materialno pravo: materialno pravo, ki ga je treba uporabiti pri presoji razmerij, ki so z njo urejena, je pogodba (10. člen ZOR). Res je, da je tožena stranka dolžna vrniti le vrednost, ki jo je prejela (210. člen ZOR), a je treba to vrednost ugotoviti na način, določen med pogodbenima strankama.

Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico (hipoteko) na nepremičnini; to pa ne more veljati v primeru, ko je upnik pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku.

Sodišči sta se obširno ukvarjali z drugimi ugovornimi trditvami, trditev o plačilu v obdobju od julija do avgusta 2001 pa nista obravnavali po 8. točki prvega odstavka 50. člena ZIZ, ampak le zaradi utemeljitve razlogov o dolžničinem plačevanju z zamudo. Zato v razlogih obeh sklepov manjkajo razlogi o odločilnem dejstvu, ali in v kakšnem obsegu je izterjevani dolg prenehal tudi zaradi teh plačil.

Za izvršilno sodišče velja strogo formalno legalitetno načelo: izvršilno sodišče se pri izdaji sklepa o izvršbi ne sme spuščati v preizkus zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, ki je podlaga za izvršbo, temveč je vezano nanj, saj bi v nasprotnem primeru to pomenilo ponovno odločanje o že razsojeni stvari.

Dolžnik smiselno ugovarja primernosti izvršilnega naslova