VSMB Sklep I Ip 475/2026

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v I.b točki in III. točki izreka potrdi.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo obračun terjatve izvršitelja A. A. iz Maribora, št. IZV 26/2026 z dne 22. 4. 2026 (točka I.a izreka). Odločilo je, da se iz dne 16. 4. 2026 položenega zneska 180.000,00 EUR poplačajo: stroški izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 16. 4. 2026 v skupni višini 578,94 EUR, stroški, določeni v izvršilnem naslovu (po sodbi Višjega sodišča v Mariboru I Cp 149/2025 z dne 18. 11. 2025), z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 16. 4. 2026 v skupni višini 2.714,96 EUR, zakonske zamudne obresti od glavnice do 16. 4. 2026 v skupni višini 81.408,12 EUR, del glavnice v skupni višini 95.297,98 EUR ter se hkrati iz dne 22. 4. 2026 položenega zneska 6.000,00 EUR poplačajo zakonske zamudne obresti od glavnice do 22. 4. 2026 v skupni višini 9,29 EUR ter preostali del glavnice v skupni višini 5.566,37 EUR (točka I.b izreka). Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo zahtevo upnika za izplačilo nespornega dela terjatve (točka II izreka) ter dolžniku naložilo povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov v 8 dneh od vročitve sklepa v višini 302,08 EUR, po poteku roka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje (točka III izreka).

Zoper odločitev v točki I.b izreka sklepa, to je zoper odločitev o obračunu terjatve, in v točki III izreka sklepa, to je zoper odločitev o povrnitvi nadaljnjih stroškov, je pravočasno pritožbo po pooblaščencu vložil dolžnik brez izrecne navedbe razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navedel je, da je izrek izpodbijanega sklepa nepopoln, saj ne vsebuje odločitve o vrnitvi presežka plačila dolžniku. Sodišče je namreč ugotovilo, da je terjatev v celoti poplačana že z zneskom 185.575,66 EUR, dolžnik pa je položil znesek 186.000,00 EUR in bi sodišče moralo v izreku izpodbijanega sklepa izrecno zapisati še vrnitev presežka plačila dolžniku, saj v nasprotnem primeru sklep pušča izvršitelju odprto vprašanje, kaj naj stori s preostankom položenih sredstev, dolžniku pa ne daje jasnega in izvršljivega pravnega varstva glede vračila presežka. Nadalje je navedel, da je obrazložitev obračuna obresti notranje neskladna oziroma vsebuje očitno računsko oziroma pisno napako, saj je sodišče v 12. točki obrazložitve navedlo, da bi naj zakonske zamudne obresti od posameznih delov glavnice znašale 45.479,75 EUR, 33.493,76 EUR in 6.098,96 EUR ter nato zaključilo, da je vsota navedenih obresti od glavnic 81.408,12 EUR, kar ne drži. Vsota navedenih treh postavk ne znaša 81.408,12 EUR. Dolžnik je še nazadnje izpodbijal odločitev sodišča o povrnitvi nadaljnjih izvršilnih stroškov, saj je upniku priznalo še 14,64 EUR odvetniške nagrade za vlogo z dne 28. 4. 2026. Po dolžnikovem mnenju je predmetna upnikova vloga po svoji vsebini kratka priglasitev stroškov, vendar ne vsebuje nobene vsebinske argumentacije, ki bi bila potrebna za nadaljevanje ali uspešno izvedbo izvršbe, temveč zgolj zahtevo za prevalitev izvršiteljevega obračuna na dolžnika. Predlagal je, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa naj sodišče v izrek vključi odločitev o vrnitvi preseženih položenih sredstev. Priglasil je tudi stroške pritožbenega postopka.

Upnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da dolžnik le zadržuje denarna sredstva, ki so sicer položena na TRR sodnega izvršitelja ter mu na tak način povzroča dodatne nepotrebne stroške. Po upnikovem mnenju je neutemeljena navedba dolžnika, da bi moralo sodišče tudi v izreku odločiti o povrnitvi presežka plačila dolžniku s strani izvršitelja, saj je sodišče to zapisalo v 16. točki obrazložitve, prav tako pa takšna dolžnost izvršitelja izhaja iz petega odstavka 97. člena ZIZ. Glede povrnitve nadaljnjih izvršilnih stroškov pa je upnik navedel, da je nagrada za vlogo z dne 28. 4. 2026 nujen in potreben strošek, saj brez te vloge sodišče nastalih stroškov sodnega izvršitelja ne bi obravnavalo in avtomatično priznalo. Upnik pa se je v svojem odgovoru na pritožbo sicer strinjal, da je v obrazložitvi sodišča prišlo do pisne napake pri obračunu plačanih obresti, vendar pa da ta ne vpliva na vsebino odločbe. Priglasil je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na upnikov predlog izdalo sklep o izvršbi z dne 3. 2. 2026 na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. III P 273/2022 z dne 30. 10. 2024, v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 149/2025 z dne 18. 11. 2025, zaradi izterjave denarne terjatve. S sklepom o izvršbi je bil določen tudi izvršitelj A. A., ki je sodišču dne 23. 4. 2026 poslal poročilo št. IZV 26/2026 z dne 22. 4. 2026, kateremu je priložil tudi obračun terjatve z dne 22. 4. 2026. Dolžnik je nato dne 4. 5. 2026 sodišču podal zahtevo, naj sodišče odloči o obračunu terjatve. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu v skladu s četrtim odstavkom 97. člena ZIZ najprej presojalo pravilnost izvršiteljevega obračuna in ugotovilo, da je izvršiteljev obračun terjatve pomanjkljiv, ga zato razveljavilo ter o obračunu terjate odločilo samo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu nadalje pojasnilo, da se v skladu z vrstnim redom iz prvega odstavka 97. člena najprej v celoti poplačajo stroški izvršilnega postopka, stroški določeni v izvršilnem naslovu, obračunane zakonske zamudne obresti od posameznih delov glavnic in glavna terjatev. Sodišče prve stopnje je pri obračunu upoštevalo dolžnikovi dve prostovoljni plačili, in sicer dne 16. 4. 2026 plačan znesek 180.000,00 EUR in dne 22. 4. 2026 plačan znesek 6.000,00 EUR ter da je bila s sklepom o izvršbi z dne 3. 2. 2026 dovoljena izvršba za izterjavo:

Sodišče druge stopnje v zvezi s tem sicer ugotavlja, da je dolžnik v pritožbi utemeljeno opozoril na pisno napako sodišča prve stopnje pri obračunu zakonskih zamudnih obresti od posameznih delov glavnic. Sodišče prve stopnje je za obračun zakonskih zamudnih obresti uporabilo računalniški program na spletni strani Sodstva Republike Slovenije (http://izo.sodisce.si/izo-web/). V 12. točki obrazložitve je navedlo, da zakonske zamudne obresti od 48.600,00 EUR za čas od 17. 12. 2015 do 16. 4. 2026 znašajo 45.479,75 EUR, zakonske zamudne obresti od 48.600,00 EUR za čas od 15. 1. 2019 do 16. 4. 2026 znašajo 33.493,76 EUR in zakonske zamudne obresti od 3.664,35 EUR za čas od 8. 5. 2019 do 16. 4. 2026 znašajo 6.098,96 EUR, pri čemer je sodišče prve stopnje zapisalo, da znaša skupni seštevek vseh obresti od glavnice 81.408,12 EUR.

Sodišče druge stopnje je ob uporabi zgoraj navedenega računalniškega programa ugotovilo, da je sicer vsota vseh obresti od glavnice v višini 81.408,12 EUR pravilna, vendar pa da je sodišče prve stopnje pisno napako naredilo le v zapisu zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.664,35 EUR. Namreč na podlagi obračuna zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.664,35 EUR za čas od 8. 5. 2019 do 16. 4. 2026 so le te znašale 2.434,61 EUR, medtem ko znesek 6.098,96 EUR, ki ga je po pomoti zapisalo sodišče prve stopnje, predstavlja zgolj skupni znesek glavnice in zakonskih zamudnih obresti. V izreku izpodbijanega sklepa v točki I.b je tako naveden pravilen skupni znesek zakonskih zamudnih obresti od glavnice do 16. 4. 2026 v višini 81.408,12 EUR, očitna pisna napaka pa tako po oceni sodišča druge stopnje ne vpliva na pravilnost in zakonitost obračuna terjatve, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje.

Dolžnik neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje vrnitev presežka plačila terjatve vključiti še v izrek izpodbijanega sklepa in da sklep pušča izvršitelju odprto vprašanje, kaj naj stori s preostankom položenih sredstev. Iz petega odstavka 97. člena ZIZ jasno izhaja, da je izvršitelj dolžan na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča v osmih dneh od prejema pravnomočnega sklepa sodišča opraviti poplačilo upnika, presežek kupnine pa, če za to ni ovir, izročiti dolžniku, sicer pa denar za dolžnika položiti pri sodišču. Pri tem gre za zakonsko dolžnost izvršitelja. Ob obstoju presežka po opravljenem poplačilu upnika tako že na podlagi zakona nastane dolžnikova terjatev do izvršitelja, da mu presežek kupnine, s katerim razpolaga, izroči neposredno (bodisi v gotovini, bodisi z nakazilom na transakcijski račun dolžnika ali njegovega pooblaščenca) ali zanj položi na sodišču.¹ Iz priloženega enotnega obračuna terjatve v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da znaša presežek plačila 424,35 EUR. Izvršitelj pa bo navedeni znesek izročil dolžniku, če bo ugotovil, da za to ni ovir.²

Prav tako so neutemeljene dolžnikove navedbe, da upniku ne pripada odvetniška nagrada v višini 14,64 EUR za vlogo z dne 28. 4. 2026. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je upnik z vlogo z dne 28. 4. 2026 priglasil stroške te vloge in nadaljnje izvršilne stroške, in sicer na podlagi pisnega poročila in obračuna plačila za delo in stroškov izvršitelja z dne 22. 4. 2026 v višini 287,44 EUR.³ Sodišče prve stopnje mu je zato poleg povračila izvršiteljevih stroškov priznalo tudi priglašeno odvetniško nagrado po Odvetniški tarifi (OT) za vlogo z dne 28. 4. 2026, ki jo je štelo pravilno kot drugo vlogo po tar. št. 31/9 OT, v priglašeni višini 20 točk po vrednosti 0,60 EUR, kar znaša 12,00 EUR, z 22% DDV pa 14,64 EUR. Sodišče druge stopnje glede tega pojasnjuje, da na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ izvršilne stroške plača najprej upnik, dolžnik pa mora upniku nato na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Med takšne stroške spadajo tudi stroški, ki med izvršilnim postopkom nastanejo zaradi dela izvršitelja. Te mora izvršitelju na podlagi izdanega obračuna za delo in stroškov plačati upnik (38.c člen ZIZ), upnik pa lahko nato povrnitev teh stroškov zahteva od dolžnika. Stroške vloge z dne 28. 4. 2026 je tako sodišče prve stopnje v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ utemeljeno štelo kot potrebne za izvršbo, saj brez priglasitve in zahteve za povrnitev stroškov izvršitelja, sodišče o njih ne bi odločalo in upniku ne bi bili povrnjeni.

Glede na vse obrazloženo pritožba dolžnika ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), zato je pritožbo dolžnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Sodišče druge stopnje je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Dolžnik, ki v pritožbenem postopku ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroški, ki so mu nastali v zvezi z njim, za postopek niso bili potrebni (peti odstavek 38. člena ZIZ).
-------------------------------
¹ Tako tudi sklep VSK II Ip 264/2020 z dne 12. 11. 2020.
² Sodišče druge stopnje pri tem še dodaja, da je bilo v izpodbijanem sklepu pod točko III izreka prav tako odločeno o povrnitvi nadaljnjih izvršilnih stroškov v višini 302,08 EUR, ki še upniku niso bili poplačani. Izvršitelj bo tako tisti, ki bo v skladu s 97. členom ZIZ dolžan preveriti obstoj ovir za izročitev presežka kupnine dolžniku, upoštevajoč tudi odločitev o stroških iz III. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje.
³ Izvršitelj si je obračunal plačilo za neizveden rubež 31. 3. 2026 in plačilo za opravila in stroške povezane s tem rubežem.