39. člen ZIZ

V ugovoru zoper začasno odredbo, katerega sestavni del je tudi predlog za določitev varščine, je toženka navedla več relevantnih dejstev, ki terjajo vsebinski odgovor nanje, vendar se sodišče prve stopnje do njih doslej ni obrazloženo opredelilo.

Sodišče prve stopnje je prezrlo, da bi moralo višino varščine določiti ob uporabi splošne določbe iz drugega odstavka 39. člena ZIZ tako, da varščina ustreza vrednosti uveljavljene terjatve in ob upoštevanju osebnih in premoženjskih razmer tistega, ki jo je dolžan položiti (upoštevaje ob tem po potrebi tudi znesek predvidenih stroškov in škode, ki lahko upniku nastane zaradi odloga).

Sodišče prve stopnje mora res, kot navaja dolžnik v pritožbi, na podlagi osmega odstavka 38. člena ZIZ o stroških odločiti v 8 dneh od prejema zahteve. Vendar gre za instrukcijski rok in če se ga sodišče prve stopnje ni držalo, ne pomeni, da upnik ni upravičen do povrnitve stroškov izvršitelja.

Prvostopno sodišče je o pritožnikovem predlogu za odlog izvršbe odločalo že drugič, vendar tudi v ponovljenem postopku za pravilno uporabo navedenih zakonskih določil ni ugotavljalo vseh pravno relevantnih dejstev, saj iz izpodbijanega sklepa še vedno ni razvidno, kakšne so premoženjske in socialne razmere pritožnika, še zlasti ne, kolikšen je njegov mesečni osebni dohodek, ali prejema še morebitne druge prihodke, ali ima kaj premičnega in nepremičnega premoženja, kakšno je število družinskih članov njegovega gospodinjstva in ali ima preživninske obveznosti. Šele na podlagi teh ugotovitev je namreč možna presoja utemeljenosti naložitve plačila varščine tretjemu, ki predlaga odlog izvršbe oziroma njene višine, in ker te ugotovitve iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo, temveč se v njem prvostopno sodišče zgolj pavšalno (torej brez razlogov o odločilnih dejstvih) sklicuje na vpogled v pravdni spis, na navedbe tretjega v predlogu za odlog izvršbe in v pritožbi, sklepa sploh ni mogoče preizkusiti.