VSM Sklep I Ip 96/2022-1

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne zahteva upnice, da o obračunu izvršitelja A. A. št. 223/2021 z dne 10. 8. 2021 odloči sodišče.

2Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila upnica. Navedla je, da je izvršitelj v času sodnih počitnic opravljal rubež na naslovu dolžnika, ne da bi o tem pisno obvestil upnico ali pooblaščenca. S tem je kršil tretji odstavek 82. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Upnica bi mu preko pooblaščenca lahko dala navodila oziroma podala svoje vedenje o tem, kje se dolžnik nahaja. Upnica tako ni imela priložnosti, da se o zadevi na rubežu izjavi, kar dolžnik zdaj uporablja pri svojih ugovorih zoper pravnomočen sklep o izvršbi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3Izvršitelj je v odgovoru na pritožbo predlagal, da sodišče odloči o zahtevi, ki je bila sodišču posredovana 6. 10. 2021. Pojasnil je, da je pooblaščenec upnice obvestilo o rubežu prejel 6. 8. 2021, izvršilno dejanje pa je izvršitelj med sodnimi počitnicami opravil zaradi zaostankov, ki so posledica epidemije COVID-19, ko se izvršilna dejanja niso smela opravljati. Po opravljenem izvršilnem dejanju je pooblaščenec upnika rubežni in cenilni zapisnik prejel 13. 8. 2021, nanj pa ni imel pripomb. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil.

4Pritožba je utemeljena.

5Kot izhaja iz podatkov spisa (vloga izvršitelja z dne 21. 9. 2021, l. št. 105-112), je v obravnavani zadevi upnica 15. 9. 2021 pri izvršitelju vložila vlogo, v kateri se je sklicevala na obračun št. 349/2021 ter navedla, da „vlaga zahtevo, da o varščini, ki ste jo vi določili v tem primeru odloči sodišče“. Izvršitelj je zahtevo 21. 9. 2021 posredoval sodišču in navedel, da v obravnavani zadevi varščina ni bila plačana, zato meni, da se zahteva nanaša na obračun stroškov v zvezi z rubežem premičnin dne 10. 8. 2021 št. 349/2021, ki ga je izdal 7. 9. 2021, pooblaščencu upnice pa vročil 9. 9. 2021. Sodišče prve stopnje je zahtevo upnice, da o obračunu izvršitelja odloči sodišče (pri čemer se je sodišče prve stopnje v izreku očitno napačno sklicevalo na obračun izvršitelja A. A. št. 223/2021 z dne 10. 8. 2021 namesto na obračun izvršitelja A. A. št. 349/2021 z dne 7. 9. 2021), zavrnilo z obrazložitvijo, da upnica v zahtevi ni postavila niti temeljne trditve, da bi bil obračun izvršitelja napačen oziroma v zvezi z obračunom ni navedla nobenih dejstev in podala dokaznih predlogov. Pojasnilo je, da je sodišče v takem primeru ni dolžno pozivati, naj pomanjkljive navedbe dopolni, zato je njen predlog na podlagi 2., 7. in 11. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 11. in 15. členom ZIZ zavrnilo.

6Pri odločanju o zahtevi upnika, da o obračunu odloči sodišče, je treba izhajati iz specialne določbe 38.c člena ZIZ. Ta določa, da lahko upnik, če ne soglaša z obračunom, v osmih dneh od prejema obračuna pri izvršitelju vloži zahtevo, da o obračunu odloči sodišče, izvršitelj pa zahtevo takoj posreduje sodišču, ki mora o njej odločiti v osmih dneh od prejema. Sodišče je na podlagi upnikove zahteve, da o obračunu odloči sodišče, dolžno opraviti sodni preizkus izvršiteljevega obračuna¹ in odločiti, v kakšni višini je izvršitelj na podlagi izdanega obračuna upravičen do plačila. Takšnega preizkusa upniku ne more odreči z zavrnitvijo njegove zahteve. Pri tem drugi odstavek 38.c člena ZIZ ne določa nobenih pogojev v zvezi z obrazloženostjo upnikove zahteve. Da bi upnik dosegel sodni preizkus obračuna tako ni potrebna utemeljitev, zakaj z obračunom ne soglaša, in v tej zvezi upniku tudi ni treba navesti dejstev glede razlogov, zaradi katerih naj bi bil obračun napačen, in predlagati dokazov zanje. Zadošča namreč, da pri izvršitelju pravočasno vloži „golo“ zahtevo, da o obračunu izvršitelja odloči sodišče (drugi odstavek 38.c člena ZIZ).

7Dejstvo, da upnik zahteve ne obrazloži, tudi nima avtomatično za posledico zaključka, da je izvršitelj upravičen do plačila celotnega zneska, ki ga je obračunal v obračunu. Položaj je primerljiv s položajem, ko pritožnik zoper odločbo sodišča prve stopnje vložil „golo“ pritožbo, ne da bi navedel razloge, zaradi katerih odločbo izpodbija. Smiselno enako, kot mora pritožbeno sodišče v takem primeru opraviti preizkus odločbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v okvirih drugega odstavka 350. člena ZPP,² mora izvršilno sodišče pravilnost obračuna izvršitelja preizkusiti z vidika pravilne uporabe materialnega prava, tj. ali si je izvršitelj plačilo za opravljeno delo in stroške po posameznih postavkah, ki jih je upošteval v obračunu, obračunal ob pravilni uporabi določb ZIZ, Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom ter Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja. Po opravljenem preizkusu mora sodišče v sklepu, ki ga izda na podlagi zahteve, da o obračunu izvršitelja odloči sodišče, odločiti v kakšni višini se izvršitelju prizna plačilo na podlagi preizkušenega obračuna (torej bodisi v celotnem obračunanem znesku, če je obračun v celoti ustrezen³, bodisi glede dela obračunanega zneska, če si je izvršitelj obračunal previsok znesek) ali pa odločiti, da se izvršitelju plačilo po obračunu ne prizna. Pravnomočen sklep, s katerim sodišče odloči o upnikovi zahtevi, nato predstavlja podlago (izvršilni naslov) za poplačilo izvršitelja v višini priznanega plačila (tretji do peti odstavek 38.c člena ZIZ).

8Ker je sodišče prve stopnje pri sprejeti odločitvi o zavrnitvi zahteve, da o obračunu izvršitelja odloči sodišče, izhajalo iz zmotne uporabe določb drugega odstavka 38.c člena ZIZ in ni odločilo, v kakšni višini se izvršitelju prizna plačilo na podlagi zadevnega obračuna, ter tudi ni opravilo potrebne vsebinske presoje presoje pravilnosti obračuna izvršitelja, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V tem naj sodišče prve stopnje v skladu z zgoraj navedenim ponovno odloči o upničini zahtevi. Pri tem naj tudi upošteva, da se zahteva, ki jo je sodišču v odločanje posredoval izvršitelj, nanaša na obračun izvršitelja št. 349/2021 z dne 7. 9. 2021 (l. št. 111) in ne na obračun št. 223/2021 z dne 10. 8. 2021 (pri čemer iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bil na ta dan izdan obračun izvršitelja, ampak je bil tega dne opravljen rubež premičnin, v zvezi s katerim je izvršitelj svoje delo obračunal z obračunom z dne 7. 9. 2021).

¹ Takšno stališče izhaja tudi sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 27/2019 z dne 19. 9. 2019. Pod točko 20. obrazložitve tega sklepa je tako Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da lahko upnik zahteva od sodišča, naj preveri pravilnost obračuna, sodišče pa je kot interesno neodvisen državni organ na njegovo zahtevo to dolžno storiti. Pod točko 21 obrazložitve pa je navedlo, da če obračun izvršitelja preizkusi sodišče, o tem izda sklep in je terjatev iz takega sklepa judikatna terjatev, za katero velja 10-letni zastaralni rok iz prvega odstavka 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ).
² Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-8/10-10 z dne 3. 6. 2010, točka 5 obrazložitve;
³ V takem primeru sodišče zahteve, da o obračunu izvršitelja odloči sodišče, ne zavrne, ampak v izreku izrecno navede znesek plačila za delo in stroškov, ki se izvršitelju prizna po preizkušenem obračunu (če je obračun v celoti pravilen, to torej pomeni celotni obračunani znesek).