VSL Sklep I Cpg 194/2025

I. Tožničina pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica trpi stroške s pritožbo sama.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo izdati začasno odredbo. Tožnica jo je predlagala skupaj s tožbo enake vsebine: toženec naj ji takoj izroči dokumentacijo, ki se nanaša nanjo in ki jo je zanjo hranil, vodil, urejal in izdelal v obdobju 29. 12. 2021-1. 11. 2024 (opredeljena je še dosti podrobneje - čeprav pri vsaki zahtevani listini ni jasno, za kaj pravzaprav gre, kar bi lahko bilo odločilno za možnost morebitne poznejše izvršbe - v tožbi in v prvostopenjskem sklepu o tožničinem predlogu za zavarovanje z začasno odredbo). Sama je sicer veletrgovec s farmacevtskimi izdelki, toženec, magister farmacije, pa naj bi bil zanjo na podlagi zdaj že odpovedane pogodbe izvajal naloge "odgovorne osebe za sproščanje zdravil v promet" in "odgovorne osebe za sprejem, shranjevanje, izdajo in transport zdravil ter pregled dokumentacije, ki omogoča sledljivost zdravil". Poskrbeti za zasedbo teh vlog za izvajanje teh nalog je skladno z 2. točko 91. člena oziroma z 2. točko prvega odstavka 105. člena Zakona o zdravilih (ZZdr-2) eden od pogojev za dovoljenje Javne agencije Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP) za opravljanje dejavnosti proizvajalcev zdravil in veletrgovcev z zdravili.

2Tožnica se zoper zavrnitev začasne odredbe pritožuje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče deli oceno prvostopenjskega, da pritožnica ni dovolj konkretno opredelila težko nadomestljive škode, ki jo je zatrjevala za primer, da ji toženec ne bi takoj izročil zahtevane dokumentacije. Da bi bil uspešen, mora po izrecni določbi druge alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) predlagatelj zavarovanja, kot je zadevno, takšno škodo sicer res "izkazati" (t. p. dokazati) do stopnje verjetnosti. Vendar še pred tem (dokaznim) bremenom predlagatelj nosi trditveno breme (215. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, ki se v postopku zavarovanja smiselno uporabljata na podlagi 15. člena ZIZ; od tam izhaja, da "[č]e sodišče na podlagi izvedenih dokazov […] ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu", kar pomeni, da če tožniku ne uspe dokazati trditev, na katerih gradi svojo tožbo, bo z njo propadel, vendar pa ga še predtem bremeni to, da sploh "nave[de] dejstva […], na kater[a] opira svoj zahtevek[.]"). Zato mora svojo težko nadomestljivo škodo predlagatelj najprej konkretno opredeliti, opisati. To je pritožnica storila presplošno, ko je na 14. strani svoje tožbe/predloga navedla, da zahtevano dokumentacijo potrebuje, da lahko odpravi (v tož­bi/predlogu neopredeljene) pomanjkljivosti, ki naj bi jih bila JAZMP pri njej ugotovila ob pregledih 26. 10. in 22. 12. 2023, 23. in 26. 2. ter 1. 3. 2024, 23. 5. 2024 in zadnjem 10. 1. letos. Brez te dokumentacije naj ne bi mogla "odpraviti nepravilnosti in pomanjkljivosti, kar lahko zanjo pomeni nastanek najmanj težko nadomestljive škode, če ne že kar nenadomestljive škode, saj v kolikor tožeča stranka ne bo odpravila pomanjkljivosti, ji lahko JAZMP v skladu s 1. odst. 97. člena ZZdr-2 odvzame dovoljenje za proizvodnjo in prodajo zdravil". Odvzem tega dovoljenja naj bi za tožnico pomenil nemožnost opravljanja dejavnosti in prenehanje poslovanja in obstoja.

5Četudi je zadnjenavedeni zaključek zdravorazumski in vsaj na videz očiten, pa za predtem citirane pritožničine navedbe to ne velja. Ni brez nadaljnjega (niti iz ostalih navedb v tožbi s predlogom za začasno odredbo) jasno, brez konkretno katere dokumentacije in konkretno zakaj brez ravno nje ni mogoče odpraviti konkretno katerih nepravilnosti in pomanjkljivosti. Poleg tega tudi ni dovolj, da neodprava nepravilnosti "lahko" vodi do odvzema dovoljenja JAZMP; kaj takega bi moralo neposredno in resno groziti, pritožnica pa v predlogu in tožbi o tem ni podala navedb. Sodišče prve stopnje je reproduciralo prvi odstavek 97. člena ZZdr-2, na katerega se je pritožnica sklicevala v svojem predlogu, in določbe 91. člena ZZdr-2, na katere tista določba napotuje. Dovoljenje za proizvodnjo zdravil se "začasno odvzame ali odvzame, če farmacevtski inšpektor ugotovi, da proiz­vajalec zdravil ne izpolnjuje pogojev iz 91. člena tega zakona in predpisov, sprejetih na njegovi podlagi[,] ter odredi prepoved opravljanja proizvodnje zdra­vil", pritožbeno sodišče pa pritrjuje prvostopenjskemu, da pritožnica ni pojasnila, katerega od teh pogojev naj zaradi toženčevega domnevnega nesodelovanja ne bi bila izpolnjevala (oziroma njihovo izpolnjevanje lahko dokazala JAZMP). Pritožbeno sodišče temu še dodaja, da pritožnica ni zatrjevala, da bi, kot se glasi citirana določba, inšpektor ugotovil neizpolnjevanje navedenih pogojev (ali da to grozi). In niti ko je zatrjevala (neopredeljene) pomanjkljivosti, neodpravljene in novougotovljene, ob zgoraj navedenih pregledih, pritožnica ni zatrjevala, da bi ji bil inšpektor kadarkoli naložil odpravo katere od njih (in konkretno katere) v določenem roku pod grožnjo odvzema dovoljenja. Nenazadnje brez potrebne dodatne pritožničine utemeljitve tudi velik časovni razpon pregledov, pri katerih naj bi bile ugotovljene, pa ne (v celoti) odpravljene pomanjkljivosti (ta sega od oktobra 2023 do januarja 2025) jemlje moč tezi, da je v tem trenutku (oziroma postopku) nujno urgentno ukrepanje.

6Pritožnica nadalje sicer utemeljeno graja, da v izpodbijanem sklepu ni presoje njenega predloga, da če po stališču sodišča ne bi izkazovala nevarnosti težko nadomestljive škode, je iz previdnosti pripravljena založiti tudi varščino. Vendar lahko pritožbeno sodišče to pomanjkljivost takoj samo odpravi. Z oporo v prvem odstavku 275. člena ZIZ sodišče sicer res "izda na upnikov predlog začasno odredbo tudi, kadar upnik ni izkazal verjetnega obstoja terjatve in nevarnosti, če upnik založi v danem roku znesek, ki ga sodišče določi kot varščino za škodo, ki bi jo dolžnik utegnil utrpeti zaradi izdaje in izvršitve začasne odredbe", vendar te določbe ni prav razlagati tako, da si lahko predlagatelj zavarovanja ("upnik" je tu pač manj primerno poimenovanje strank, saj se o tem, kdo je čigav upnik in dolžnik, v tem postopku še premalo ve) začasno odredbo lahko v najslabšem primeru tudi "kupi" "po ceni" predvidljive škode nasprotnika zavarovanja ("dolžnika"). Določbo je treba razumeti tako, da spada v okvir prava začasnih odredb, ki zahteva in omogoča fleksibilnost pri prilagajanju najrazličnejšim okoliščinam v razmerah velike nujnosti ukrepanja, vendar pomanjkljivih informacij (vključno z enkrat boljšo, drugič pa slabšo razpoložljivostjo potrebnih dokazil) in časa za njihovo pretresanje. Določba omogoča, da plačilo varščine premosti (posebej v okoliščinah hude stiske, grozeče velike škode ipd.) vrzeli v predlagateljevem dokaz­nem gradivu, ki morda ne omogoča ugotovitve vseh odločilnih dejstev za zaključek o obstoju potrebnih predpostavk za izdajo začasne odredbe niti do znižane dokazne mere verjetnosti (v pravdi je praviloma potrebna višja dokazna mera, zanesljivost, gl. zg. nav. določbe ZPP). Ne more pa varščina nadomestiti vrzeli v predlagateljevem trditvenem gradivu. Kadar ta ne zmore konkretno opredeliti, tako kot tega ni zmogla pritožnica, kaj natanko je tista nevarnosti, ki mu grozi, si s položitvijo varščine ne more pomagati.

7Končno je pritožničino pomanjkljivo zatrjevanje njene škode onemogočilo odreditev predlaganega zavarovanja tudi na podlagi tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki je alternativna predpostavka v razmerju do doslej obravnavane predpostavke težko nadomestljive škode. Pri tretji alineji gre za primerjanje nevšečnosti na obeh straneh: komu bi bilo huje, ali predlagatelju zavarovanja brez začasne odredbe ali njegovemu nasprotniku ob izdani začasni odredbi. Takšna primerjava pa ni možna, dokler tako kot v tej zadevi ni jasno, konkretno kakšna je predlagateljeva stiska.

8Drugih pritožbenih razlogov ni bilo treba analizirati, saj na zgoraj podane razloge sodišča ne vplivajo, ti pa zadostujejo za odločitev o pritožbi (prim. drugi odstavek 360. člena ZPP, smiselno uporabljen, kar se ob nadaljnjih sklicih na ZPP ne ponavlja, na podlagi 15. člena ZIZ). Potem ko je odpravilo pomanjkljivosti v izpodbijanem sklepu, glede njegovih ostalih delov pa ni ugotovilo napak sojenja, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (zadnji stavek prve povedi prvega odstavka 354. člena in 353. člen ZPP). Odločitev o stroških se ravna po pritožbenem uspehu (prvi odstavek 165 in prvi odstavek 154. člena ZPP).