VSL Sklep II Cp 523/2021

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženkin ugovor zoper svoj sklep s 30. 11. 2020, s katerim je toženki naložilo prenehati z vznemirjanjem lastninske pravice tožnikov.

2Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženka in predlaga njegovo razveljavitev. Navaja, da je lastništvo parcele, na kateri naj bi prihajalo do vznemirjanja, sporno. Ne glede na postavljen prometni znak, ki prepoveduje promet po cesti, ki vodi do te parcele (ob stavbi, katere etažni lastniki so tožniki), tožniki lahko vseskozi nemoteno dostopajo in na njej parkirajo. Tožniki niso opisali nobenega konkretnega primera, ko bi njim, dostavnim ali reševalnim vozilom toženka preprečila dostop. Njihove trditve o preganjanju in strahu, ki naj bi ga trpeli zaradi ravnanj toženke, so neresnične in nekonkretizirane. Meni, da je v konkretni zadevi pristojno upravno sodišče, saj občina v postopku o urejanju javnih občinskih cest v razmerju do uporabnikov nastopa kot oblastni organ.

3Na pritožbo so odgovorili tožniki. V celoti nasprotujejo pritožbenim navedbam in predlagajo zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da se bo opredelilo le do tistih relevantnih pritožničinih navedb, ki jih je podala v pravočasno vloženi pritožbi.¹ Že vloženo pritožbo bi pritožnica lahko dopolnila le pred iztekom pritožbenega roka.² Ker je bil ta rok zamujen, bodo navedbe, ki jih stranka navaja v vlogi, ki jo je naslovila kot dopolnitev pritožbe, relevantne šele v nadaljevanju postopka za odločanje o glavni stvari.

6Za presojo pristojnosti splošnega oz. specializiranega (upravnega) sodišča so ključne tožbene trditve - ali tožniki zatrjujejo poseg v katero od civilnopravnih pravic ali v javno sfero³ oz. kaj s tožbo želijo doseči.⁴ Tožniki zatrjujejo, da toženka posega v njihovo lastninsko pravico, jih vznemirja s postavitvijo prometnega znaka, s čimer jim ovira dostop do nepremičnine; s parkiranjem na sporni parceli se izpostavljajo globam, ki jih po naročilu toženke izrekajo redarji, prav tako je dostop oviran obiskovalcem, intervencijskim in dostavnim službam, zaradi česar tožnikom nastaja škoda. Čeprav naj bi občina spremenila predhodni prometni režim s sprejetim upravnim aktom (sklepom), s katerim je sporno parcelo razglasila za javno parkirišče, in četudi ima občina zakonsko pristojnost za urejanje prometa na občinskih cestah (za kar naj bi po navedbah toženke s postavitvijo znaka šlo), tožniki v tej pravdi od sodišča želijo, da zavaruje njihovo lastninsko pravico in s tem prepreči nastajanje škode (poseg v premoženjsko sfero). Jedro spora ni v presoji pravilnosti in zakonitosti sprejetega upravnega akta oz. oblastnega ravnanja občine. Za odločanje o varstvu lastninske pravice pred neupravičenimi posegi je pristojno redno sodišče, ki odloča po pravilih pravdnega postopka.⁵ Ker Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da je v primeru že uvedenega pravdnega postopka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe pristojno sodišče, pred katerim teče postopek⁶, predlog pa je bil vložen skupaj s tožbo, je pritožbeni očitek, da je sodišče z izpodbijanim sklepom odločalo izven svoje stvarne pristojnosti, neutemeljen.

7Izdana začasna odredba je regulacijska, z njo se začasno, do pravnomočne odločitve o glavni stvari, ureja sporno pravno razmerje. Z izdajo take odredbe se varuje obstoječe stanje in prepreči nastanek nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode v primerih, ko kasnejše sodno varstvo ne bi moglo doseči svojega namena. Velja, da se sme izdati le izjemoma, v nujnih primerih in le ob izpolnjenosti restriktivno presojanih pogojev. Z izdajo takšne začasne odredbe, toliko bolj kolikor se pokriva s postavljenim tožbenim zahtevkom, se namreč lahko prejudicira odločitev o glavni stvari, s čimer predlog za izdajo začasne odredbe lahko postane vzvod za nadomestitev rednega sodnega postopka, posledično pa se poseže v varstvo pravic nasprotne stranke.⁷

8Posebej velja poudariti, da je v teh postopkih, ravno zaradi nevarnosti prejudiciranja končne odločitve, toliko večji pomen pripisati načelu dispozitivnosti in iz njega izvirajočega razpravnega načela. Za izdajo regulacijske začasne odredbe, namenjene zavarovanju nedenarne terjatve (za kar gre tudi v obravnavani zadevi), mora upnik konkretizirano zatrjevati in s stopnjo verjetnosti dokazati izpolnjenost vseh treh pogojev, tj. verjetnost obstoja ali nastanka terjatve, ki izvira iz spornega pravnega razmerja, verjetnost nastanka težko nadomestljive škode, ki jo je mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe, in odpravljivost (reverzibilnost) učinkov izdane začasne odredbe.⁸ Pogoji za izdajo začasne odredbe so določeni kumulativno, kar pomeni, da ob neizkazanosti posameznega od njih, odredbe ni mogoče izdati.

9Utemeljeno je pritožbeno stališče, da tožniki svojemu bremenu niso zadostili, saj niso izkazali, da bi jim grozil nastanek težko nadomestljive škode. Za težko nadomestljivo škodo po naravi stvari praviloma šteje le nepremoženjska škoda. Tožniki posplošeno zatrjujejo grozečo nevarnost nastanka premoženjske škode zaradi grožnje izrekanja glob kot posledice parkiranja na spornem zemljišču.⁹ Nekonkretizirana je tudi nevarnost nastanka nepremoženjske škode. V obeh primerih pa izostane utemeljitev, zakaj bi bila potencialna škoda za tožnike težko nadomestljiva. Ne glede na sedaj drugačno prometno ureditev iz navedb obeh strank izhaja, da tožniki še vedno dostopajo do svoje stavbe in na sporni parceli ob stavbi tudi parkirajo. Tožniki sami navajajo, da jim plačilni nalog še nikoli ni bil izdan, temveč jih je zgolj strah, da jim bo oz. da bi izgubili svoja parkirišča. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da ravnanje tožene stranke tožnikom onemogoča dostop do svoje stavbe oz. doma. Tožniki lastninsko pravico izvršujejo kot pred postavitvijo znaka. Posplošene so tudi trditve tožnikov, da do njih ne morejo dostopati obiskovalci, intervencijske in dostavne službe, pri čemer iz trditev pravzaprav izhaja, da gre za hipotetičen strah oz. nastanek škode.¹⁰ Tožniki ne opredelijo nobenega takšnega dogodka, temveč le posplošeno navajajo, da »se to že dogaja«. Ni jasno, zakaj, ob tem, ko tožniki do stavbe dostopajo, tega ne bi mogli obiskovalci. Čeprav je mogoče razumeti, da tožniki zaradi neurejenega lastništva sporne parcele čutijo določeno negotovost in strah, ki sta (zaradi sodnega postopka med strankama) izkustveno pričakovana, iz njihovih trditev ne izhaja, da bi strah dejansko dosegal takšno intenzivnost in trajanje, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot pravno priznano škodo.

10Ker torej po presoji višjega sodišča verjetnost nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode ni izkazana, izdaja začasne odredbe ni utemeljena. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, izpodbijani sklep pa spremenilo tako, da je ugovoru toženke ugodilo in zavrnilo predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe (358. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Stroški postopka s predlogom za izdajo začasne odredbe so del pravdnih stroškov. Ker pravdni postopek še ni končan, je odločitev o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Pritožnici je bil izpodbijani sklep vročen 29. 1. 2021, 8 dnevni pritožbeni rok pa je (ker je iztekel na dan, ko sodišče ne dela) potekel 8. 2. 2021. Pritožnica je dopolnitev pritožbe vložila šele 8. 4. 2021.
² VS RS II Ips 92/2014.
³ VS RS II Ips 746/2005.
⁴ VSL sklep II Cp 1154/2018.
⁵ 1. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP).
⁶ 4. odstavek 266. člena ZIZ.
⁷ US RS Up 275/97, Neža Pogorelčnik: Regulacijske začasne odredbe, v: Zbornik znanstvenih razprav, letnik 73 (2013), številka 1, stran 135 – 160.
⁸ 1. in 2. odstavek 272. člen ZIZ; US RS Up 275/97, VSL I Cp 172/2021 in številne druge.
⁹ Premoženjska škoda le v izjemnih primerih lahko pomeni nenadomestljivo škodo, tj. ko upnik takšno nenadomestljivost posebej utemelji. Tožniki v konkretnem primeru ne pojasnijo, kako visoka je globa, kako bi obveznost plačevanja glob vplivala na njihovo premoženjsko stanje, temveč se le posplošeno sklicujejo na epidemijo in na to navezujoč strah pred izgubo zaslužka. Prim. VSL II Cp 384/2019.
¹⁰ Tožnik v predlogu navajajo, da do njih ne more dostopati »morebitno potrebna« intervencija oz. ožji sorodniki, ki bi jim lahko »v primeru odrejene karantene« prinesli potrebne dobrine.