VSRS Sodba in sklep VIII Ips 92/2008

V zvezi z odločitvijo o plačilu regresa za letni dopust se revizija zavrže, ostalem pa zavrne.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo III Pd 146/1999 z dne 25. 4. 2001 ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 9. 3. 1999 in 6. 4. 1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnika. Toženi stranki je naložilo, da mora tožnika vrniti na delo in mu od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 22. 2. 1999 dalje, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače. Sodba sodišča prve stopnje je bila potrjena s sodbo sodišča druge stopnje Pdp 1668/2001 z dne 6. 3. 2003.

2Tožena stranka na prostovoljno izvršitev gornje pravnomočne sodbe ni pristala, tožnik pa ni uveljavljal prisilne izvršbe vrnitve na delo v roku šestih mesecev v smislu določb 231. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pač pa je v sporu II Pd 827/2003 po pravnomočnosti sodbe v gornji zadevi uveljavljal plačilo denarnih zneskov iz naslova nadomestila plače za čas od 22. 2. 1999 do 6. 4. 2003, upoštevaje pri tem zaposlitev v vmesnem obdobju (od 15. 9. 1999 do 30. 11. 2001) pri D. d.o.o., plačilo regresa za letni dopust in plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje mu je s sodbo II Pd 827/2003 z dne 5. 5. 2005 (potrjeno s sodbo sodišča druge stopnje Pdp 1149/2005 z dne 15. 6. 2006) iz naslova nadomestila plače dosodilo takratno protivrednost 13.291 EUR bruto, poleg tega pa mu je dosodilo tudi regres za letni dopust za leti 1999 in 2002 ter odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

3V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo dne 25. 11. 2005 uveljavljal plačilo plače še za obdobje od 7. 4. 2003 do 30. 11. 2005 ter plačilo regresa za letni dopust za leti 2003 in 2004. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo, tako da je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova plače za čas od 7. 4. do 19. 9. 2003 izplača 2.608,09 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi in obračunom ter odvodom davkov in prispevkov in iz naslova regresa za letni dopust za leto 2003 izplača 413,65 EUR neto, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožniku povrne 764,70 EUR stroškov postopka. Presodilo je, da je tožnik, glede na nezakonitost prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki v letu 1999 in ne glede na vmesno zaposlitev v lastni družbi, opravičen do denarnih pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki do poteka šest mesečnega roka za sodno izvršbo pravnomočne sodbe o vrnitvi na delo, ne pa tudi do denarnih izplačil po izteku tega roka. Zato je višji zahtevek zavrnilo.

4Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da v primeru, da delavec na podlagi pravnomočne sodbe (o razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja in o vrnitvi na delo), glede katere delodajalec ne pristane na prostovoljno izvršitev, ne predlaga prisilne izvršbe vrnitve na delo v šest mesečnem roku iz 231. člena ZIZ, delovno razmerje ni vzpostavljeno. Pravica do plačila plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja pa je vezano na obstoj delovnega razmerja. Pritožbo tožnika zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo.

5Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se pritožbeno sodišče sploh ni opredelilo do nekaterih njegovih pritožbenih navedb. Sodišče je zmotno razlagalo, da so denarni zahtevki iz delovnega razmerja vezani na uveljavljanje vrnitve delavca na delo v postopku prisilne izvršbe v šest mesečnem roku, saj tudi iz 233. člena ZIZ izhaja, da gre za samostojne zahtevke. Razlaga, da velja šestmesečni prekluzivni rok tudi za uveljavljanje denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja, namesto desetletnega roka za izvršbo ali petletnega zastaralnega roka, je očitno v škodo delavca. Sklicuje se na stališče, zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 400/2006 z dne 4. 12. 2007, da določba 231. člena ZIZ ne vpliva na uveljavljanje delavčevega denarnega zahtevka.

6Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/2007) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7Glede odločitve o zahtevku za plačilo regresa za letni dopust revizija ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

8Tožnikov zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leti 2003 in 2004 je samostojni zahtevek, tako da se glede pravnomočne odločitve o njem samostojno ugotavljajo pogoji za dovoljenost revizije. Gre za premoženjski delovni spor, v katerem je na podlagi 1. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) revizija dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek. Na podlagi drugega odstavka 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR. Ker vrednost zahtevka za plačilo regresov za letni dopust ne dosega navedene meje za dovoljenost revizije in ker v tem delu sodišče druge stopnje revizije ni dopustilo (5. točka 31. člena ZDSS-1), je sodišče revizijo v zvezi z odločitvijo o tem zahtevku na podlagi 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

9Ob jasno zavzetem stališču, da je ponovna vzpostavitev delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe vezana na pravočasnost predloga za prisilno izvršbo vrnitve delavca na delo in da so prejemki iz delovnega razmerja vezani na obstoj delovnega razmerja, je sodišče druge stopnje vsaj smiselno odgovorilo tudi na tožnikove pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP), oziroma je tožnikove nasprotne pritožbene navedbe tudi po vsebini vsaj smiselno zavrnilo. Zato v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

10Plačilo plače je pravica, ki ima svoj temelj v delovnem razmerju delavca, to je upravičenca do teh izplačil (49. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja – ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 40/89 in 42/90 ter 126. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Do teh izplačil je torej upravičen le delavec v delovnem razmerju.

11Pravnomočna sodba sodišča o razveljavitvi sklepov delodajalca o prenehanju delovnega razmerja delavca (izdanih po prejšnji zakonodaji), z ugotovitvijo, da delavcu delovno razmerje na podlagi razveljavljenih sklepov ni zakonito prenehalo ter ga je tožena stranka dolžna vrniti na delo in mu od dneva nezakonitega prenehanja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače, je v prvem delu oblikovalnega, v drugem delu pa dajatvenega značaja. Pravnomočne oblikovalne sodbe, to je v tem primeru odločitev o razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja in o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja, so neposredno izvršljive brez uveljavljanja prisilne izvršbe. Na podlagi take pravnomočne sodbe (sodbe II Pd 146/99 z dne 25. 4. 2001), je bilo tožniku priznano delovno razmerje vse do izdaje pravnomočne sodbe, oziroma vročitve le-te strankam. V preostalem pa ima navedena sodba dajatveno naravo (tako glede izplačila nadomestila plače za čas teka sodnega postopka, kot glede vrnitve delavca na delo). Pri tem je izrek sodbe o priznanih pravicah iz delovnega razmerja in plačilu plače za naprej, ki je glede na nedoločenost in glede na določbe 311. člena ZPP itak vprašljiv, pa vendar v delovnih sporih v praksi uveljavljen, v vsakem primeru lahko vezan le na vrnitev delavca na delo. Po vročitvi pravnomočne sodbe se delovno razmerje vzpostavi le na podlagi vrnitve delavca na delo, saj je s sodbo za naprej delavcu priznano delovno razmerje prav s tem pogojem.

12Sodba o vrnitvi delavca na delo nalaga delodajalcu ustrezno storitev. Prisilna izvršitev take pravnomočne sodbe je v ZIZ posebej urejena kot posebna oblika izvršbe za uveljavljanje nedenarne terjatve v členih od 230 do 233. Pri tem ZIZ v 231. členu določa, da lahko delavec predlog za izvršbo take sodbe vloži le v šestih mesecih od dneva, ko je pridobil pravico to predlagati (to je v šestih mesecih po izteku paricijskega roka za prostovoljno izvršitev po vročitvi pravnomočne sodbe.

13S potekom šest mesečnega roka delavec izgubi pravico do vrnitve na delo, čeprav je bila taka pravica pravnomočno ugotovljena. To hkrati pomeni, da po izdaji pravnomočne sodbe delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno, saj pogoj vrnitve delavca na delo ni bil niti ustrezno uveljavljen in ne izpolnjen. Ker delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno, po izdaji in vročitvi pravnomočne sodbe tudi ni bil vzpostavljen temelj za pravico tožnika do plače. Dejansko so razlogi za ne vrnitev na delo na strani delavca, ki v zakonskem roku ni izkoristil možnosti zahtevati prisilno izvršitev sodne odločbe.

14Sklicevanje tožnika na kršitev v delovnih sporih uveljavljanega načela „in favor laboratoris“ pri razlagi zakonskih določb ni utemeljeno. To načelo ne pomeni, da delavcu ne bi bilo potrebno aktivno uveljavljati svojih pravic v zakonskih rokih, če so ti predpisani. To velja tako za ustrezno uveljavljanje sodnega varstva v individualnem delovnem sporu, kot tudi za uveljavljanje prisilne izvršbe izvršljive sodne odločbe, izdane v delovnem sporu.

15Glede na navedeno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo plače za čas po vročitvi pravnomočne sodbe o priznanju neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in vrnitvi tožnika na delo oziroma za čas po izteku paricijskega roka za vrnitev na delo. Ne zato, ker bi tožnik plačilo navedenih denarnih zneskov lahko uveljavljal zgolj sočasno s predlogom za prisilno izvršbo vrnitve na delo (glede tega je v 233. členu ZIZ dejansko podana le možnost delavcu, da izjemoma pride do poplačila v samem postopku prisilne izvršbe, čeprav višina teh izplačil ni bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo). Zahtevek za plačilo zneska iz naslova plače je sodišče utemeljeno zavrnilo zato, ker zaradi opustitve prisilne izvršbe do vzpostavitve delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki po izdaji pravnomočne sodbe ni prišlo, zaradi česar pravna podlaga za izplačilo vtoževanega zneska v spornem obdobju ni več obstojala.

16Tožnik se neutemeljeno sklicuje na stališča zavzeta v sodbi VIII Ips 400/2006 z dne 4. 12. 2006, ki se nanašajo zgolj na terjatve iz naslova nadomestila plače in regresa za letni dopust za čas spora o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Ob pravnomočni razveljavitvi odločitev delodajalca o prenehanju delovnega razmerja delavca in ob priznanju neprekinjenega delovnega razmerja je bilo delovno razmerje za čas teka sodnega spora ugotovljeno že s samo pravnomočno sodbo, tako da obstoj pravne podlage za takšne denarne zahtevke za čas trajanja individualnega delovnega spora ne more biti vprašljiv. Kot rečeno pa je obstoj delovnega razmerja po izdaji pravnomočne sodbe vezan tudi na vrnitev delavca na delo oziroma na uveljavljanje prisilne izvršbe odločitve sodišča o vrnitvi delavca na delo.

17Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP glede zavrnitve zahtevka iz naslova plačila plače revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.