22. člen ZIZ

V kolikor sedaj pritožnik v pritožbi zatrjuje nedopusten poseg v načelo enakosti pred zakonom in s tem kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije, ko zatrjuje, da sodišče ni enako obravnavalo obrestne zahtevke upnikov, ki so od dolžnikov uveljavljali terjatev z devizno klavzulo, s tistimi, ki so imeli terjatev v domači valuti, je pritožniku pojasniti, da bi moral kršitev tega ustavnega načela oziroma ustavne pravice uveljavljati v postopku, iz katerega izvršilni naslov izhaja, ne pa sedaj v izvršilnem postopku, ker izvršilno sodišče le prisilno izvršuje plačilo terjatev, ki izhajajo iz izvršilnih naslovov, v sam izvršilni naslov pa ne more posegati. V konkretnem izvršilnem postopku izvršilno sodišče glede na samo dikcijo izreka izvršilnega naslova, kjer je višina obrestne mere že dokončno določena, neposredno ne uporablja četrtega odstavka 399. člena ZOR, zato ni podlage, da bi sprožilo postopek za oceno ustavnosti četrtega odstavka 399. člena ZOR. Kolikor je namreč upnik menil, da izvršilni naslov temelji na neustavnem določilu četrtega odstavka 399. člena ZOR, bi moral že v postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov, uveljavljati kršitev te ustavne pravice in v pravdnem p

Pri izterjavi tako imenovane nepristne valutne terjatve se za obrestno mero zamudnih obresti uporablja določba drugega odstavka 378. člena OZ, ki določa, da obrestna mera zamudnih obresti znaša 8 % letno. Omenjena obrestna mera zamudnih obresti je torej za valutne terjatve zakonska obrestna mera zamudnih obresti.

Razveljavitev prehodne določbe OZ z ustavno odločbo U-I-300/04 ima za posledico drugačno (spremenjeno) obravnavanje obligacijskih razmerij, nastalih za časa veljavnosti ZOR (uveljavlja prepoved ne ultra alterum tantum tudi za obligacijska razmerja, nastala pred OZ) in ne more imeti učinka za nazaj (pred začetkom učinkovanja razveljavitve) oziroma ne daje podlage za uveljavljanje (obogatitvenih) zahtevkov za opravljena pravna dejanja na podlagi dotlej veljavne zakonodaje.

Razveljavitev prehodne določbe OZ z ustavno odločbo U-I-300/04 ima za posledico drugačno (spremenjeno) obravnavanje obligacijskih razmerij, nastalih za časa veljavnosti ZOR (uveljavlja prepoved ne ultra alterum tantum tudi za obligacijska razmerja, nastala pred OZ) in ne more imeti učinka za nazaj (pred začetkom učinkovanja razveljavitve) oziroma ne daje podlage za uveljavljanje (obogatitvenih) zahtevkov za opravljena pravna dejanja na podlagi dotlej veljavne zakonodaje.

Načelno je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da lahko sodišče dovoli izvršbo samo za izterjavo tistega, kar je upniku priznano s pravnomočno sodno odločbo. Vendar pa je kljub sklicevanju na določbe ZIP, prvostopenjsko sodišče spregledalo določbo II. odstavka 20a. člena ZIP, po kateri je lahko sodišče v primeru, če so v izvršilnem naslovu določeni tudi stroški postopka, na predlog upnika naložilo dolžniku tudi plačilo zamudnih obresti od tako določenih stroškov. Sicer je od uveljavitve ZIZ dalje potrebno uporabljati ZIZ, vendar, ker se je o upnikovem predlogu za izvršbo, skupaj z njegovim zahtevkom za plačilo obresti od stroškov postopka, ki jih je dolžnik dolžan povrniti po izvršilnem naslovu, odločalo v času, ko je veljal ZIP, ki je izrecno upniku priznaval pravico do spornih zamudnih obresti, je upniku treba to pravico priznati, čeprav se je o teh obrestih na dolžnikov ugovor odločalo v času, ko velja ZIZ.

Ker predlagateljica ni zahtevala zakonitih zamudnih obresti od priznanih ji skupnih stroškov postopka (za delitev solastnih nepremičnin) že v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, do teh obresti ni upravičena.

Z izvršilnim naslovom, na podlagi katerega upnik v tem postopku izterjuje svojo terjatev, so bili upniku prisojeni stroški postopka brez zamudnih obresti. Ker je sodišče vezano na pravnomočni izvršilni naslov, ni pravne podlage, da bi upniku v izvršbi priznali zamudne obresti, če mu le-te niso bile priznane v izvršilnem naslovu.