129. člen ZIZ

Namen vročanja kot enega od izrazov ustavne pravice do izjave je, da se strankam zagotovi možnost seznanitve in opredelitve do vsega procesnega gradiva v spisu, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča. Če že zakon ne določa obvezne vročitve posamezne vloge v izjavo, je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je (bila) vročitev nasprotni stranki potrebna za zagotovitev poštenega postopka. Pri tem je treba upoštevati, da vročanje ne sme biti samo sebi namen, zato vlog, ki ne morejo vplivati na odločitev sodišča, nasprotni stranki ni treba vročiti. Le v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugovor delno zavrnilo ravno na podlagi trditvene in dokazne podlage upnice iz odgovora na ugovor, kljub temu pa le-tega ne bi vročilo dolžniku v izjavo že pred sprejemom svoje odločitve, bi šlo za absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Stroški vloge, s katero upnik delno umakne predlog za izvršbo, niso že kategorično, v vsakem primeru potrebni za izvršbo (prim. peti odstavek 38. člena ZIZ). Odvisno je, za kakšen dejanski položaj gre. Sodna praksa razlikuje med primeri, ko gre za prostovoljn

Res je, da samostojni podjetnik ne prejema plače, a vendar to velja le v primeru, če ni hkrati zaposlen pri drugem delodajalcu. Dejstvo, da je nekdo samostojni podjetnik, namreč ne izključuje takšne možnosti, ko bi nekdo, ki posluje kot samostojni podjetnik, plačo prejemal drugje.

Če je v izvršilnem postopku dovoljena izvršba glede več sredstev izvršbe ali glede več predmetov izvršbe, se pravne posledice začetka stečajnega postopka presojajo ločeno za vsako sredstvo izvršbe in za vsak predmet izvršbe.

Ker je bilo v konkretnem primeru s sklepom o izvršbi dovoljeno upnikovo poplačilo pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi in izvršba tako tudi dejansko opravljena, ima dolžnik pravni interes za vsebinsko odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi že iz tega razloga. Ob odločanju o ugovoru delodajalca zoper sklep, izdan na podlagi 134. člena ZIZ, izvršilno sodišče nima pristojnosti za presojo, ali je delodajalec pravilno in zakonito izvrševal prej prejete sklepe o izvršbi v drugih izvršilnih zadevah. Ni naloga izvršilnega sodišča, da bi v okviru odločanja o delodajalčevem ugovoru zoper sklep na podlagi 134. člena ZIZ ugotavljalo, za katera izplačila sta se poleg ali mimo pogodbe o zaposlitvi dogovorila delodajalec in dolžnik, niti izvršilno sodišče ne more ugotavljati, do kolikšne plače in drugih dohodkov iz delovnega razmerja bi v skladu z delovnopravno zakonodajo moral biti upravičen dolžnik. Dolžnikov dolžnik ima v primeru (pretežnega) uspeha z ugovorom zoper sklep, izdan na podlagi 134. člena ZIZ, pravico do povračila stroškov od upnika.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 128. in 129. člen ZIZ in pravilno zaključilo, da letni dodatek za rekreacijo predstavlja enega od predmetov, na katere se lahko vrši izvršba na druge stalne denarne prejemke in zato tudi pravilno zaključilo, da je takšna izvršba že bila dovoljena.

Sklep o rubežu dolžnikovemu dolžniku ne nalaga, da obveznost, ki jo ima do dolžnika, izpolni direktno upniku, temveč dolžnikovemu dolžniku le prepoveduje, da bi terjatev poravnal dolžniku. Sodišče v izvršilnem postopku naloži organizaciji za plačilni promet le plačilo vseh neupravičeno neodtegnjenih, neprenešenih in neizplačanih zneskov po sklepu o izvršbi, ne pa tudi plačilo škode, ki je upniku nastala zaradi nezakonitega ravnanja organizacije za plačilni promet pri izvrševanju sklepa o izvršbi.

Ob odsotnosti izrecnih zakonskih določb, ki bi urejale vpliv začetka postopka zaradi insolventnosti na začete postopke izvršbe v primeru osebnega stečaja, pri čemer je kot sredstvo izvršbe bil predlagan rubež dolžnikove plače, ki že po naravi stvari ne more biti eno izmed izvršilnih sredstev v primeru stečaja pravne osebe, in upoštevaje specifično naravo postopka osebnega stečaja, za katerega ZFPPIPP določa smiselno uporabo določb o stečaju pravne osebe, je glede na naravo razmerja med delavcem in delodajalcem v zvezi s terjatvijo iz naslova plačila za delo pravilna smiselna uporaba določb o izvršbi na sredstva pri organizacijah za plačilni promet po 3. točki četrtega odstavka 132. člena ZFPPIPP. Za nastanek zastavne (ločitvene) pravice ne zadošča zgolj vročitev sklepa o izvršbi dolžničinemu delodajalcu, ampak je pomembno ugotoviti, ali je prišlo do blokade sredstev po sklepu o izvršbi, ki je bil izdan v predmetnem izvršilnem postopku, in s tem do nastanka zastavne pravice na terjatvi, s tem pa do pridobitve ločitvene pravice.

ZIZ sicer nikjer ne določa, kdaj se izvršilni postopek konča, vendar pa se s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi oprava izvršbe šele začne, konča pa se z zadnjim izvršilnim dejanjem, s katerim se upnikova terjatev poplača, ali pa s sklepom o ustavitvi postopka zaradi morebitne neuspešnosti izvršbe.

Upnik je dolžan v predlogu za nadaljevanje izvršbe proti delodajalcu natančno opredeliti višino dolžnikove obveznosti. Delodajalec odgovarja le za poravnavo tistih zneskov, ki niso bili odtegnjeni in izplačani po sklepu o izvršbi. Dolžnikov delodajalec je dolžan upniku posredovati podatke o dolžnikovi plači.

Dolžnica nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o ustavitvi, ustavitev postopka, saj takšna odločba zanjo ni neugodna. V tistem delu, v katerem je sodišče prve stopnje izvršbo ustavilo, se ta ne bo več nadaljevala, to pa je dolžnici v korist.

Kljub temu, da so bili dolžnikovemu dolžniku vročeni predlog za izvršbo, sklep o izvršbi s klavzulo o pravnomočnosti (v katerem pa ni bil kot izvršilno sredstvo dovoljen rubež plače dolžnika) ter obvestilo upnika o novem dolžnikovem delodajalcu, ni pa bil dolžnikovemu dolžniku vročen tudi sklep o dovolitvi izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - rubežem plače dolžnika, ne zadene dolžnikovega dolžnika odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo zapadlih zneskov glede na določbo 129. in 133. člena ZIZ. Terjatev upnika zato ni prešla na dolžnikovega dolžnika, ki dolžniku ni odtegoval osebnih dohodkov in jih nakazoval upniku. Stališče sodišča prve stopnje, da bi se moral dolžnikov dolžnik, kljub temu, da ni prejel oziroma mu ni bil poslan sklep o izvršbi z novim izvršilnim sredstvom - rubežem plače dolžnika, če ni vedel, kakšna je njegova obveznost kot delodajalca dolžnika, koliko in kako se mu lahko zarubi, sam obrniti na sodišče s prošnjo za dodatna pojasnila v zvezi z odteglaji dolžnikovih prejemkov in ker tega ni storil, da to ne more biti opravičen razlog za neodtegovanje dela osebnega dohodka dolžnika, je z

Izvršba na plačo je mogoča le v primeru, da je dolžnikov delodajalec tretja oseba, ne pa sam dolžnik kot samostojni podjetnik.

Ker dolžnik na dan izdaje sklepa o izvršbi ni bil več v delovnem razmerju, je sodišče dovolilo izvršbo z izvršilnim sredstvom (izvršba na plačo), ki ga ni bilo mogoče uveljaviti. Ker upnik ni predlagal drugega izvršilnega sredstva, na poziv pa v roku ni sporočil sodišču novega dolžnikovega delodajalca, je bilo treba ugovoru ugoditi, sklep o izvršbi razveljaviti in izvršbo ustaviti.

Ker sodelovanje izvršitelja pri izvršbi na plačo in druge stalne denarne prejemke ni potrebno, zaradi neplačila predujma za stroške izvršitelja ni mogoče ustaviti izvršbe na plačo, temveč samo izvršbo na premičnine.

Dolžnik lahko zoper upnikovo terjatev iz naslova opuščene odtegnitve po 134. čl. ZIZ uspešno ugovarja tudi, če dokaže, da je zapadle zneske bodisi odtegnil in plačal upniku, bodisi da jih brez svoje krivde ni mogel odtegniti. Namen določb 2. in 3. odst. 133. čl. ZIZ je, da se upniku omogoči nadaljevanje izvršbe zoper dolžnika, zato bi moral dolžnikov dolžnik sporočiti sodišču zadržke, zaradi katerih naj bi ne bil mogel odtegovati dolžniku zarubljenih zneskov plače, sicer odgovarja za opuščeno odtegnitev po 134. čl. ZIZ. Sklep o delni ustavitvi izvršbe za dolžnika ni neugodna odločba, zato dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper tak sklep.

Dolžnik lahko zoper upnikovo terjatev iz naslova opuščene odtegnitve po 134. čl. ZIZ uspešno ugovarja tudi, če dokaže, da je zapadle zneske bodisi odtegnil in plačal upniku, bodisi da jih brez svoje krivde ni mogel odtegniti. Namen določb 2. in 3. odst. 133. čl. ZIZ je, da se upniku omogoči nadaljevanje izvršbe zoper dolžnika, zato bi moral delodajalec kot dolžnikov dolžnik sporočiti sodišču zadržke, zaradi katerih ni mogoče odtegovati dolžniku zarubljenih zneskov plače, sicer odgovarja za opuščeno odtegnitev po 134. čl. ZIZ.

Odločitev, da je nezarubljivi del plače ustrezno višji v primeru, če ima dolžnik, katerega plača se rubi, zakonite preživninske obveznosti, se opravi na ugovor dolžnika (ugovorni razlog iz 7. točke 1. odst. 55. čl. ZIZ).

Izvršba na plačo je pojmovno mogoča samo v primeru, ko obstaja dolžnikov delodajalec kot tretja oseba. Če je dolžnik samostojni podjetnik, torej fizična oseba, ki samostojno opravlja gospodarsko dejavnost, dolžnikov delodajalec ne obstoji. Sodišče je z izpodbijanim sklepom dejansko naložilo odtegovanje določenih zneskov v korist upniku samemu dolžniku, zato je upnikov predlog po svoji vsebini pravzaprav predlog za izvršbo na sredstva na dolžnikovem računu, to izvršilno sredstvo pa je sodišče že dovolilo. Tako ne gre za novo izvršilno sredstvo, temveč za sredstvo, s katerim je sodišče že dovolilo izvršbo, zato ga upnik ne more ponovno predlagati iz razloga litispendence.