8. člen ZPIZVZ

Priznan status vojnega veterana od 15. 4. 1991 do 18. 7. 1991 na podlagi 6. odst. 2.a člena ZVV sam po sebi ne predstavlja relevantnega razloga za obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2, čeprav je pritožnik kot pripadnik JLA po nalogu organov R Slovenije izvajal vojaške, obveščevalne in protiobveščevalne naloge v korist R Slovenije. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem iz prvostopenjske sodbe, da v okoliščinah obravnavanega primera status vojnega veterana ni v nobeni povezavi z statusom časnika TO RS. Gre za dva različna statusa. Status vojnega veterana ne pogojuje odmere višje starostne pokojnine v nepravi obnovi postopka na način, kot neutemeljeno vztraja pritožnik.

Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da tožena stranka pri odmeri pokojnine ne bi smela upoštevati določb ZPIZVZ. Navedene določbe so ključne tako pri upoštevanju zavarovalne dobe prebite v JLA, kot tudi pri odmeri starostne pokojnine, ki jo je tožnik sicer uveljavljal po splošnih predpisih. Do tega vprašanja se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi. Obrazložilo je, da navedba, da tožnik "ne sodi pod jurisdikcijo ZPIZVZ" je neutemeljena že zato, ker tožena stranka ni odločila o tožnikovi pravici do starostne pokojnine po ZPIZVZ. Tožniku je bila priznana pravica do pokojnine in tudi odmerjena po določbah ZPIZ-1. Trditev, da "določbe ZPIZVZ na tožnika ne morejo imeti učinka" pa so v nasprotju z nadaljnjo trditvijo tožnika, da ZPIZVZ - tudi zanj - ureja priznanje zavarovalne dobe, dopolnjene po vojaških predpisih (peti odstavek 2. člena ZPIZVZ). Tega namreč ZPIZ-1 ne ureja. Pri tem pa tožnik spregleda, da ZPIZVZ na tako priznano zavarovalno dobo veže tudi določitev osnove za to obdobje (prvi odstavek 8. člena ZPIZVZ): ne upoštevajo se dejansko prejete plače, temveč osnove, ki so glede na čin določene v 7. členu ZPIZVZ.

Tožnik, bivši vojaški zavarovanec, je pravico do starostne pokojnine pridobil 1. 12. 2007 pri tožencu, ki mu je starostno pokojnino tudi odmeril. ZPIZVZ v 7. členu določa, da se upravičencu iz 2. člena tega zakona, ki mu nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja po vojaških predpisih ni odmeril vojaške pokojnine, pokojnina določi tako, da se odmeri od zneska pokojninske osnove, ki se določi glede na njegov čin ali razred, ki ga je imel neposredno pred uveljavitvijo pravice do pokojnine oziroma na dan izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih. Pokojninska osnova se določi v pavšalnih zneskih glede na čin, ki ga je imel zavarovanec v določenem obdobju. Takšne pavšalne osnove, določene v 7. členu ZPIZVZ glede na čin ali razred, ki ga je tožnik imel po vojaških predpisih za čas službovanja v JLA, so se upoštevale tudi za tožnika. Po prvem odstavka 8. člena ZPIZVZ se osnova iz 7. člena upošteva tudi določitvi plač za čas, prebit v aktivni vojaški službi v JLA za zavarovance, ki uveljavijo pravice po splošnih predpisih, ne glede na to, ali zavarovanec predloži potrdilo o dejansko prejetih plačah. Ta osnova se nato preračuna skladno z drugim oz

V 6. členu ZPIZVZ je določeno, da se upravičencem iz 1. alineje 2. člena tega zakona ter upravičencem iz 4. alineje 2. člena tega zakona, ki so jim bile pravice priznane z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih, prizna pravica do pokojnine, do odpravnine in oskrbnine v znesku, kot jim je šel po vojaških predpisih za september 1991. Tožnik je pridobil pravico do starostne pokojnine pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije po splošnih predpisih (od 2. 8. 2011 dalje) in ne z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih. To pomeni, da tožniku septembra 1991 še ni mogla biti priznana pravica, niti izplačana pokojnina. Zato za odmero pokojnine ni mogoče uporabiti določbe 6. člena ZPIZVZ, ampak določbo 7. člena ZPIZVZ, v kateri je določen način odmere pokojnine za upravičence iz 2. člena tega zakona, ki jim nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni odmeril vojaške pokojnine po vojaških predpisih. Ker sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in za priznanje starostne pokojnine v višjem znesku ni utemeljen.

Odločitev o odmeri pokojnine je predmet izreka odločbe o priznanju in odmeri višine pokojnine, stvar obrazložitve pa je med drugim, na kateri zakonski podlagi je bila pokojnina odmerjena.

Toženec je zakonito zavrgel tožnikovo zahtevo za odmero starostne pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, saj sta obe predhodni odločbi o priznanju starostne pokojnine in o priznanju predčasne pokojnine postali pravnomočni, dejansko stanje, kakor tudi pravna podlaga, pa se po tem, ko je bila izdana zavrnilna odločba, nista spremenila. Zato ni nobene pravne podlage, da bi se starostna pokojnina ponovno odmerila.

Ker je tožena stranka tožnikovo zahtevo za ponovno odmero pokojnine obravnavala po vsebini (čeprav bi jo mogla zavreči, ker je bilo o pravici do pokojnine že pravnomočno odločeno), pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da pri tožniku niso izpolnjeni pogoji za odmero pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, saj ni upravičenec iz 1., 2., ali 4. alinee prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ.

Vprašanje, ali je bila pokojnina pravilna izračunana, torej ali je odmera pravilna in zakonita, je predmet rednih in izrednih pravnih sredstev. Izven tega okvira ni mogoče pokojnine na novo odmeriti, tako da se zahteva za ponovno odmero pokojnine, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, zavrže.

Tožena stranka ni odločila o tožnikovi pravici do starostne pokojnine po ZPIZVZ, temveč mu je to pravico priznala in odmerila po določbah ZPIZ-1.

Mednarodni sporazum o vprašanjih nasledstva je z ratifikacijo in objavo postal del notranjega pravnega reda Republike Slovenije in se glede na določbo 8. člena Ustave RS uporablja neposredno, vendar to ne pomeni, da so njegove določbe tudi neposredno uporabljive pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov. Tožnik ni upravičen do zneska pokojnine, kot bi mu šel po vojaških predpisih za september 1991 (6. člen ZPIZVZ) ampak do pokojnine po splošnih predpisih (8. člen ZPIZVZ).

Tožena stranka je tožniku pravilno določila pravico do starostne pokojnine po splošnem predpisu, pri izračunu pokojninske osnove za čas, ki ga je tožnik prebil v aktivni vojaški službi v JLA, pa je pravilno upoštevala pavšalne osnove namesto dejansko prejetih plač.