VSC Sodba in sklep Cp 474/2023

Pritožbi tožene stranke zoper točko I.1. izreka sodbe se ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v točki I.1. sedaj glasi:

″Zavrne se tožbeni zahtevek po katerem so tožene stranke Občina A., ..., mat. št. ...0000, Občina B., ..., mat. št. ...000 in Občina C., ..., mat. št. ...000, dolžne Č., ..., mat. št. ...000 dolžne izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere dovoljujejo pri nepremičninah: - parc. št. .../1, k.o. ... - ... (ID ...), parc. št. .../3 k.o. ... - ... (ID ...), parc. št. .../6, k.o. ... - ... (ID ...), parc. št. .../7, k.o. ... - ... (ID ...), parc. št. .../8, k.o. ... - ... (ID ...), - parc. št. .../2, k.o. ... - ... (ID ...), vknjižbo lastninske pravice na ime: Č., ..., mat. št. ...000, do deleža 1/1 (do celote) in pri nepremičnini parc. št. .../3, k.o. ... - ... (ID ...) vknjižbo lastninske pravice na ime: Č., ..., mat. št. ...000, do deleža 14/25 (štirinajst petindvajsetin), v roku 15 dni, pod izvršbo, sicer bo to listino nadomestila ta sodba.‶.

Pritožba tožeče stranke zoper točko I.2. izreka se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

in

Pritožbi tožeče stranke zoper točko II. izreka sodbe (podredni tožbeni zahtevek) in zoper točko I. (pravilno točka III. - stroškovna odločitev) izreka in pritožbi tožene stranke zoper točko I. izreka sodbe (pravilno točko III.) se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. ter v točki I. (pravilno točka III. - stroškovna odločitev) razveljavi in se v tem delu vrne zadeva v novo sojenje sodišču prve stopnje.

1S sodbo P 684/2015 z dne 29. 8. 2023 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. 1. Tožene stranke Mestna Občina Celje, Trg celjskih knezov 9, 3000 Celje, mat. št. 5880360000, Občina Vojnik, Keršova ulica 8, Vojnik, mat. št. 5880386000 in Občina Štore, Cesta XIV. divizije 15, Štore, mat. št. 5880378000, so dolžne Republiki Sloveniji, Gregorčičeva 20, Ljubljana, mat. št. 5854814000 izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere dovoljujejo pri nepremičninah: -parc. št. 636/1, k.o. ... - ... (ID ...9023), parc. št. 636/3, k.o. ... - ... (ID ...462), parc. št. 636/6, k.o. ... - ... (ID ...1507), - parc. št. 636/7, k.o. ... - ... (ID ...7903), - parc. št. 636/8, k.o. ... - ... (ID ...3349), - parc. št. 637/2, k.o. ... - ... (ID ...3422), vknjižbo lastninske pravice na ime: Republika Slovenija, Gregorčičeva 20, Ljubljana, mat. št. 5854814000, do deleža 1/1 (do celote), in pri nepremičnini pare. št. 637/3, k.o. ... - ... (ID ...8798) A' vknjižbo lastninske pravice na ime: Republika Slovenija, Gregorčičeva 20, Ljubljana, mat. št. 5854814000, do deleža 14/25 (štirinajst petindvajsetin), v roku 15 dni, pod izvršbo, sicer bo to listino nadomestila ta sodba. 2. V presežku se tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za nepremičnine parc. št. 637/3, k.o. ... - ... (ID ...8798) v deležu do 11/25 in za nepremičnine parc. št. 637/4, k.o. ... - ... (ID ...0084), parc. št. 637/11, k.o. ... - ... (ID ...8923), parc. št. 637/15, k.o. ... - ... (ID ...9476) do deleža 1/1, zavrne. II. Podredni tožbeni zahtevek: ″Ugotovi se, da so nepremičnine: - parc. št. 636/1, k.0/... - ... (ID ...9023), - parc. št. 636/3, k.o. ... - ... (ID ...462), - parc. št. 636/6/k.o. ... - ... (ID ...1507), - parc. št. 636/7, k.o. ... - ... (ID ...7903), - parc. št. 636/8, k.o. ... - ... (ID ...3349), - parc. št. 637/2, k.o. ... - ... (ID ...3422), - parc. št. 637/3, k.o. ... - ... (ID ...8798), - parc. št. 637/4, k.o. ... - ... (ID ...0084), - parc. št. 6377T1, k.o. ... - ... (ID ...8923), - parc. št. 637/15, k.o. ... - ... (ID ...9476) last Republike Slovenije, Gregorčičeva 20, Ljubljana, mat. št. 58564814000, do deleža 1/1 (do celote).‶ se zavrne. III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženim strankam stroške pravdnega postopka v znesku 19.024,32 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.‶

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da sta pravna prednika obeh pravdnih strank dne 8. 4. 1980 sklenila Menjalno pogodbo Pov št. 297-4, s katero se je pravni prednik tožnice Država SFRJ po Zveznem sekretariatu za narodno obrambo zavezala, da bo na pravne prednike toženk, to je Občino Celje prenesla objekte iz skupine ″Majdičev mlin‶, to so nepremičnine v k.o. Hudinja, ki so navedene v Menjalni pogodbi. To je tudi izpolnil. Skupna vrednost prenesenih nepremičnin je znašala 3,465.428,05 din. Občina Celje pa ni prenesla vseh nepremičnin, navedenih v tej Menjalni pogodbi na pravnega prednika tožeče stranke. Sodišče je ugotovilo, da sta pravna prednika sedanjih pravdnih strank v tem času sklepala tudi druge pogodbe, s katerimi sta si izmenjevala nepremičnine. Ker pa pravni prednik tožene stranke ni prenesel nepremičnin na pravnega prednika tožeče stranke do zneska 3,500.000,00 din, je tožeča stranka vložila tožbo na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega se bo tožeča stranka v zemljiško knjigo vpisala na, v tožbi zahtevanih nepremičninah. Vložila je tudi podredni zahtevek, po katerem pa bi se na teh nepremičninah ugotovila lastninska pravica v korist Republike Slovenije, do celote na podlagi priposestvovanja in določbe 4. člena ZNLDL. Glede na ugovor tožene stranke je sodišče prve stopnje najprej zaključilo, da gre v obravnavani zadevi za lastninsko tožbo, v kateri tožnica zatrjuje, da je dejanska lastnica nepremičnin, ki so predmet tožbenega zahtevka in zahteva od toženk kot zemljiškoknjižnih lastnic izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Taka lastninska tožba pa ne zastara, zato je ugovor zastaranja tožene stranke neutemeljen. Sodišče je nato ugotovilo, da Menjalna pogodba z dne 8. 4. 1981 ne predstavlja pogodbe v smislu 45. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ta pogodba namreč vsebuje navedbo nepremičnin, ki se prenašajo na drugo pogodbeno stranko bremen prosto in tako iz pogodbe izhaja volja pravdnih prednikov pravdnih strank po prenosu lastninske pravice. Zavezovalnega pravnega posla pa pogodba ni mogla vsebovati, ker vse nepremičnine še niso bile v lasti pogodbenih strank. Nepremičnine, na katere meri tožbeni zahtevek, so sedaj v lasti toženk, iz Menjalne pogodbe pa tudi izhaja, da se prenesejo na tožnico in v kolikor bo sodišče ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, bo za prenos lastninske pravice zadostovalo zemljiškoknjižno dovolilo po 23. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Nato je sodišče ugotovilo, da je bila pri menjalni pogodbi bistvena za izmenjavo nepremičnin vrednost 3,500.000,00 din, do katere bo Občina Celje od lastnikov pridobivala zemljišča in jih bo nato prenesla na pravnega prednika tožeče stranke. Sodišče je nato presojalo ali je ta pogodba povezana še z drugimi pogodbami, ki sta jih pravna prednika pravnih strank sklepala v tistem obdobju. Sodišče je ugotovilo, da je pogodbo št. Pov 217-33 potrebno upoštevati v povezavi z Menjalno pogodbo z dne 8. 4. 1980, in sicer tako, da se je za 737.601,00 din povečal znesek vrednosti nepremičnin, ki jih je moral pravni prednik toženk prenesti na pravnega prednika tožnice. Ostale pogodbe niso povezane. Pogodba Pov 74/10 pa je bila povezana z 2. členom pogodbe Pov 217-33. Sodišče je ugotovilo, da toženke niso ugovarjale, da pravni prednik tožnice svojih obveznosti ne bi izpolnil v celoti po teh pogodbah. Ni sporno, da je znašala vrednost, s strani Občine Celje prenesenih nepremičnin na pravnega prednika tožnice 2,070.562,40 din. Sodišče revalorizacijo teh zneskov ni opravilo. Zaključilo je, da bi v korist pravnega prednika tožnice moralo biti preneseno za 4,237.601,00 din nepremičnin, dejansko pa jih je bilo za 2,070.562,40 din. Na pravnega prednika tožnice bi moralo biti prenešeno še za 2,167.038,60 din nepremičnin, določenih v 2. členu Menjalne pogodbe z dne 8. 4. 1980. Sodišče je nato na podlagi mnenja izvedencev ugotovilo vrednosti nepremičnin, katere bi še morale biti do te vrednosti prenesene na tožečo stranko. Sodišče je nato odločilo, da bo tožeča stranka pridobila nepremičnine po vrstnem redu, kot jih je v tožbenem zahtevku zahtevala, vse dokler po vrednosti ne bo dosežen znesek 2,167.038,60 din. Tožbenemu zahtevku tožnice je tako ugodilo za izdajo z.k. listine za nepremičnine parc. št. 636/1, 636/3, 636/6, 636/7, 636/8 in 637/2, vse k.o. ..., ter še za del nepremičnine parc. št. 637/3, k.o. ... v deležu 14/25. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Nato je odločalo še o podrednem zahtevku glede preostalega dela nepremičnin, glede katerih pa tožeča stranka trdi, da v kolikor jih ni pridobila na podlagi pogodbe, jih je pridobila na podlagi priposestvovanja. Sodišče se ni opredeljevalo do nepremičnin parc. št. 636/1 in 636/2, k.o. ..., ker niso predmet podrednega zahtevka. Sodišče je štelo, da je imela tožnica nepremičnine v posesti od leta 1983, v času družbene lastnine pa teh nepremičnin ni bilo mogoče priposestvovati, zato je lahko priposestvovalna doba pričela teči 28. 9. 1989. V letu 1995 so se pričeli pogovori med tožnico in pravnim prednikom toženke glede prenosa lastninske pravice na spornih nepremičninah in takrat je toženka tožnico obvestila, da je bil dosežen znesek, določen v Menjalni pogodbi z dne 8. 4. 1980 dosežen ter da se bodo stranke morale dogovoriti glede prenosa lastništva na nepremičninah k.o. .... Marca 1995 se priposestvovalna doba še ni mogla izteči, tek priposestvovalne dobe pa je bil prekinjen in zato tožnica ni mogla priposestvovati lastninske pravice na spornih nepremičninah. Ker so v tem času potekali dogovori glede lastništva spornih nepremičnin, in se je tožnica takrat seznanila z dejstvom, da ji toženka ne priznava lastninske pravice na spornih nepremičninah, ker je po toženkinem mnenju že bilo doseženo menjalno razmerje, zato od takrat najprej tožnica ni mogla več biti dobroverna posestna lastnica. Glede navedb tožnice o originalni pridobitvi lastninske pravice na podlagi 4. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) pa je sodišče ugotovilo, da je navedeni zakon uredil lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini. V zemljiški knjigi je bila pravica do uporabe spornih nepremičnin vpisana na Občino Celje. Tožnica je navajala, da je lastninsko pravico na podlagi ZLNDL pridobila, ker je imela na spornih nepremičninah pravico do uporabe. Sodišče je ugotovilo, da Menjalna pogodba z dne 8. 4. 1980 tožnici sama po sebi ni dajala pravice do uporabe vseh nepremičnin navedenih v 2. členu Menjalne pogodbe, ampak samo na nepremičninah do pogodbenega zneska 3,500.000,00 din. Glede na to, da je toženka tožnici oporekala lastninsko pravico na spornih nepremičninah, tožnica ne glede na dejansko stanje ni imela pravice do njihove uporabe, zato je njen zahtevek tudi iz tega naslova neutemeljen. Ker tožnici ni uspelo dokazati pridobitve lastninske pravice na originaren pridobitni način na spornih nepremičninah s priposestvovanjem ali na podlagi 4. člena ZLNDL, je sodišče podredni tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. O stroških postopka je sodišče odločalo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov pa je odločilo, da mora tožnica toženi stranki povrniti 19.024,32 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo in odločitev o stroških vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Tožeča stranka je mnenja, da izrek sodbe nasprotuje samemu sebi. Sodišče prve stopnje je v točki I.1. izreka glede nepremičnin parc. št. 636/1, 636/3, 636/6, 636/7, 636/8, 637/2 in 637/3 vse k.o. ... razsodilo, da morajo tožene stranke tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno listino. V točki II. pa je v celoti zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, torej tudi v tistem delu, ki je obsegal te nepremičnine glede ugotovitve lastninske pravice. Sodišče prve stopnje se v tistem delu glede katerega je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku ne bi smelo spuščati v odločanje o podrednem zahtevku in tako sedaj izrek sodbe vsebuje dve nasprotujoči si odločitvi glede primarnega in podrednega tožbenega zahtevka. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo mnenja izvedenke finančne stroke dr. A. A. in njegove dopolnitve, čeprav je ta dokaz pridobilo tekom postopka na prvi stopnji. Razlika po tem izvedenskem mnenju znaša 103.294,80 EUR v korist tožnice, kar glede na tožbeni zahtevek pomeni, da bi moralo sodišče v večjem obsegu ugoditi zahtevku tožeče stranke. Tožeča stranka prav tako ne soglaša s stališčem, da sodišče revalorizacije zneskov na nek skupni presečni dan ni opravilo, ker v pogodbi opravljene revalorizacije pogodbenika nista določila niti je ni določal 394. člen ZOR. Sodišče bi moralo upoštevati revalorizacijo zaradi visoke inflacije, ki je veljala v času sklenitve pogodb in tudi kasneje. Nato navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati 10 % zvišanje cen zaradi prisilnega odkupa. Sodišče bi moralo mnenje izvedenca gradbene stroke upoštevati brez 10 % zvišanja vrednosti, ker je izvedenec v dopolnilnem mnenju to zvišanje črtal. Tožeča stranka se ne strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede zavrnitve priposestvovanja lastninske pravice na spornih nepremičninah. V skladu s tretjim odstavkom 1. točke Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS ter prvim odstavkom 6. in 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, je tožeča stranka prevzela v upravljanje vso nepremično premoženje, s katerim so zvezni organi SFRJ in JLA razpolagali na slovenskem ozemlju na dan 25. 6. 1991. Tega dne je bilo na podlagi teh predpisov preneseno z JLA na slovensko državo vso nepremično vojaško premoženje, med drugim tudi vojaški Poligon Zadobrova. Premoženje je prešlo v upravljanje Ministrstva za obrambo, za potrebe teritorialne obrambe Republike Slovenije oziroma pozneje slovenske vojske. Na podlagi 113. člena Zakona o obrambi pa je postalo premoženje, s katerim je upravljalo Ministrstvo za obrambo državna lastnina. Republika Slovenija je tako pridobila lastninsko pravico na nepremičninah, ki so sestavni del vojaškega Poligona Zadobrova na izviren način, vendar pa vpis v zemljiško knjigo brez ustrezne listine ni bil možen. Po mnenju tožeče stranke je sodišče napačno presodilo, da tožeča stranka oziroma njen pravni prednik ni teh nepremičnin priposestvoval. Izvajanje posesti na spornem zemljišču je tožeča stranka dokazovala z najemno pogodbo, ki jo ima Ministrstvo za obrambo sklenjeno z B. B. s.p. iz Zadobrove, posest pa ima tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnega pravnega naslova (posredna posest). Bivša JLA je to območje uporabljala za vojaški poligon – vežbalište, zato je izvajala neposredno posest od leta 1980 dalje. Bivša JLA se je smatrala za imetnika pravice uporabe. Tudi če ne bi bilo izvirne pridobitve na podlagi priposestvovanja, bi moralo sodišče razmerje presojati po materialnem pravu iz vidika tranzicije družbene lastnine v lastninsko pravico na podlagi ZLNDL, saj je bila na dan 25. 7. 1995 upravičena imetnica pravice uporabe družbene lastnine Republika Slovenija in ne občine. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, vendar je napačno izračunavalo uspeh v pravdi. Sodišče je ocenilo vrednost vseh parcel, katere bi se morale prenesti na 4,488.310,00 din, tožeči stranki pa je prisodilo parcele v vrednosti 2,167.038,60 din, torej je tožeča stranka uspela v 48,28 %. Po tem razmerju bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Tožeča stranka je mnenja, da je njena pritožba utemeljena in naj sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje ali pa sodbo sodišča prve stopnje spremeni, skupaj z odločitvijo o stroških postopka. Priglaša še pritožbene stroške.

3Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožene stranke pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Po njenem mnenju so neutemeljeni očitki tožeče stranke, da izrek sodbe nasprotuje samemu sebi. Res je to, da je sodišče prve stopnje v II. točki izreka izpodbijane sodbe povsem po nepotrebnem očitno pomotoma zapisalo tudi nepremičnine, glede katerih je primarnemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Res je v tem določenem delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku postala odločitev o tem delu zahtevka brezpredmetna in o njej sodišče prve stopnje ni bilo dolžno odločati. Vendar, po mnenju tožene stranke to v ničemer ne vpliva na siceršnjo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v točki II. izreka izpodbijane sodbe. Navaja še, da tožeča stranka nima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in upoštevalo razliko v korist tožeče stranke v višini 737.601,00 din, kot tudi, da je za pridobitev zemljišč v k.o. ... pravni prednik tožeče stranke plačal 2,070.562,40 din nadomestil za razlaščena zemljišča, ki jih je prenesel v last pravnega prednika tožeče stranke. Sodišče prve stopnje tukaj ni pravilno dokazno ocenilo ostalih menjalnih pogodb, ki predstavljajo verigo menjalnih pogodb, s katerimi sta pravna prednika pravdnih strank poračunavala razlike do katerih je prišlo pri posameznih menjalnih pogodbah. Po mnenju tožene stranke tožeča stranka neutemeljeno nasprotuje dokaznemu sklepu sodišča prve stopnje, ko naj bi se v točki 8. obrazložitve sodbe sklicevalo na izvedensko mnenje izvedenke finančne stroke in na njeno dopolnitev, s tem pa njenih ugotovitev pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Sodišče v 8. točki obrazložitve ni navajalo ničesar od tega, kar pritoženo zatrjuje tožnica. Sodišče tega mnenja izvedenke finančne stroke ni upoštevalo na podlagi ugotovitve, da je to mnenje neuporabno za odločanje v tem sporu. Tožeča stranka tudi neutemeljeno napada stališče sodišča, da valorizacije zneskov na nek skupni presečni datum ni izvedlo in sicer iz razloga, ker morebitno valoriziranje zneskov v menjalnih pogodbah ni bilo dogovorjeno, niti tega ni določal zakon. Navaja še, da ni mogoče govoriti o domnevnem preplačilu predmetne menjave s strani tožeče stranke za 2,167.038,60 din, saj sodišče ni upoštevalo vseh izpolnitev tožene stranke. Neutemeljeno tožeča stranka očita sodišču, da je le-to upoštevalo mnenje izvedenca gradbene stroke, v katerem je slednji upošteval 10 % zvišanje cen nepremičnin, ki so predmet tožbenega zahtevka. Če bi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, bi moralo primarni tožbeni zahtevek zavrniti v celoti, saj je tožena stranka izročila vso premoženje iz Menjalne pogodbe. Tožeča stranka tudi neutemeljeno prereka zaključek sodišča prve stopnje glede priposestvovanja lastninske pravice na spornih nepremičninah. Splošno znano je, da upoštevajoč določbe ZTLR na nepremičninah v družbeni lastnini ni bilo mogoče priposestvovati lastninske pravice kot tudi ne nobenih drugih stvarnih pravic. Tožeča stranka ni izkazala dobroverne oziroma lastniške posesti na spornih nepremičninah. Menjalna pogodba z dne 8. 4. 1980 glede nepremičnin, ki naj bi jih tožena stranka v zamenjavo izročila v last tožeči stranki, namreč ni bila niti oblikovalni, kaj šele zavezovalni pravni posel. Tožena stranka se je z menjalno pogodbo šele zavezala od fizičnih oseb pridobiti predvidene nepremičnine in sicer do vrednosti 3,500.000,00 din. Zato je to pogodbo mogoče šteti le kot predpogodbo v smislu člena 45 ZOR. Sklicevanje tožeče stranke zgolj na izvajanje domnevne posesti nad spornimi nepremičninami, pa do priposestvovanja lastninske pravice ni moglo privesti, kajti tožeča stranka na spornih nepremičninah ni bila dobroverni oziroma lastniški posestnik. Tožeča stranka pa v pritožbi uveljavlja povsem nov pravni naslov za domnevno pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah, to je na podlagi določbe 113. člena Zakona o obrambi. Pri teh pritožbenih navedbah gre za nedopustno pritožbeno novoto. Na dan uveljavitve tega zakona namreč JLA oziroma SFRJ na teh nepremičninah ni imela pravico uporabe, saj so vse te nepremičnine takrat še bile družbena lastnina. Zato te nepremičnine niso mogle preiti v last Republike Slovenije. Tožeča stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da je upravljala z vojaškim kompleksom Zadobrova, kjer se nahaja tudi strelišče. Zgolj na podlagi uporabe, tožeča stranka ni mogla pridobiti nobenih lastniških upravičenj, tudi ne na nepremičninah, ki so predmet tega spora. Izvrševanje dejanske oblasti nad nepremičnino v primeru, da to izvajanje dejanske posesti ne temelji na dobroverni oziroma lastniški posesti, namreč ne more privesti do nobenih stvarnopravnih učinkov in tudi ne do priposestvovanja lastninske pravice, kot to zmotno šteje tožeča stranka. Tožeča stranka na spornih nepremičninah niti izvenknjižno, kaj šele zemljiškoknjižno ni imela pravice uporabe in to na nepremičninah, ki so bile v družbeni lastnini. Ko je pravni prednik toženih strank prenesel s pogodbo nepremičnine v vrednosti 3,500.000,00 din, je prenehal z nadaljnjim prenašanjem nepremičnin v lasti SFRJ oziroma JLA na kompleks Zadobrova. Zato je brez vsakršne osnove pritožbeno zatrjevanje tožeče stranke, da naj bi na sedaj spornih nepremičninah imela pravico uporabe tožena stranka oziroma njen pravni prednik. To pa posledično tudi pomenil, da na njih tudi na podlagi ZLNDL ni mogla pridobiti lastninske pravice. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4Zoper obsodilni del sodbe podaja pritožbo tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Pritožbo podaja zoper obsodilni del izpodbijane sodbe, to je zoper točko I.1. izreka sodbe, posledično pa tudi zoper stroškovni izrek (v sodbi očitno napačno označen kot točka I. izreka). Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo tudi pri tem, ko je zavrnilo ugovor tožene stranke glede zastaranja zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Sodišče je spregledalo, da pri primarnem tožbenem zahtevku ne gre za lastninsko tožbo, ampak gre izključno za tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine - zemljiškoknjižnega dovolila, kot podlago za takšen zahtevek pa je tožeča stranka zatrjevala Menjalno pogodbo z dne 8. 4. 1980, št. Pov 297-4/80. Pri primarnem tožbenem zahtevku ter navedbah tožeče stranke o dejanski in pravni podlagi za takšen zahtevek nikakor ne gre za lastninsko tožbo, kot je napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje bi moralo zahtevek zavrniti zaradi zastaranja takšnega zahtevka. Sodišče je nadalje tudi napačno dokazno ocenilo Menjalno pogodbo, št. Pov 297-4/80 z dne 8. 4. 1980. Z njo se je tožena stranka zavezala, da bo pridobila nepremičnine od lastnikov in od imetnikov pravice uporabe na nepremičninah, določenih v 2. členu Pogodbe v vrednosti do 3,500.000,00 din in jih bo šele nato prenesla na pravno prednico tožeče stranke. Pravni prednik tožeče stranke je v celoti realiziral vse pogodbe in je od fizičnih in pravnih oseb pridobil v last nepremičnine in jih je prenesel v last tožeči stranki v skupnem znesku, ki presega vrednost 3,500.000,00 din. Sodišče bi tako moralo upoštevati celotno verigo menjalnih pogodb. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje v točki 11. obrazložitve pravilno ugotovilo, da Menjalna pogodba z dne 8. 4. 1980 predstavlja pogodbo v smislu 45. člena ZOR, to je predpogodbo. Nadalje pa tega, pravilnega zaključka pri svoji odločitvi sploh ni upoštevalo. Menjalna pogodba z dne 8. 4. 1980 je namreč glede obveznosti pravnega prednika toženih strank vsekakor predpogodba, saj v času sklepanja Menjalnega pogodbe sploh še ni bila lastnik nepremičnin, ki naj bi jih v zamenjavo za pridobitev nepremičnin izročila pravnemu predniku tožeče stranke. Z Menjalno pogodbo se jih je pravni prednik toženih strank šele zavezal pridobiti od takratnih lastnikov nepremičnine in za tem prenesti v last SFRJ. V tem času sploh še ni bilo znano, katere od okvirno določenih nepremičnin na območju predvidenega vojaškega kompleksa Zadobrova, bo Občina Celje sploh uspela pridobiti ter koliko oziroma katere od predvidenih nepremičnin bodo v okviru dogovorjenega zneska 3,500.000,00 din. Pogodba ni vsebovala zavezovalnega pravnega posla, ker vse nepremičnine še niso bile v lasti pogodbenih strank. Po mnenju tožene stranke je napačen pristop sodišča glede vprašanja, ali je verigo med pravdnima strankama pravnih prednikov v letih od 1978 do 1981 sklenjenih menjalnih pogodb, treba obravnavati kot celoto. Presežek vrednosti nepremičnin, ki jih je Občina Celje izročila v last SFRJ po pogodbah, to je razliko med vrednostjo izročenih nepremičnin 1,991.372,00 din in pogodbeno zavezanih 626.217,00 din, je vsekakor nujno potrebno upoštevati pri ugotavljanju medsebojnih obveznosti pogodbenih strank iz verige, v preteklosti sklenjenih menjalnih pogodb. Zato je zaključek sodišče, da druge pogodbe niso povezane z menjalno pogodbo z dne 8. 4. 1980, napačen in očitno v nasprotju s predloženimi oziroma izvedenimi dokazi. Tudi pogodba o izmenjavi pravice uporabe nepremičnin št. Pov 74-10 z dne 10. 3. 1978 ni imela prav nikakršne povezave z Menjalno pogodbo z dne 8. 4. 1980, pa jo je sodišče vseeno upoštevalo. Znesek izplačanih nadomestil v višini 2,070.562,40 din se namreč nanaša le na nepremičnine v k. o. .... Sodišče pa je pri tem ignoriralo del podatkov oziroma omenjene preglednice, to je izplačane zneske za pridobljene in na SFRJ prenešene nepremičnine v k. o. ..., kot so navedene v zgornjem delu Priloge 2 z naslovom ″Zemljišča v vojaškem kompleksu Zadobrova, ki so bila odkupljena in prenesena na MORS‶. Zakaj sodišče ni upoštevalo izpovedi priče C. C., da je bila pogodba o izmenjavi pravice uporabe za nepremičnine št. Pov 217-32 z dne 23. 12. 1981 povezane z ostalimi, v istem času sklenjenimi menjalnimi pogodbami, sodišče ni pojasnilo. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da bi moralo biti na pravnega prednika tožnice prenesenih še za 2.070.562,40 din nepremičnin, določenih v 2. členu Menjalne pogodbe z dne 8. 4. 1980. Upoštevajoč, da je Občina Celje na pravnega prednika tožnice prenesla za 4,062.934,40 din nepremičnin, to pomeni, da je svoje obveznosti po Menjalni pogodbi z dne 8. 4. 1980 izpolnila v celoti oziroma je nanj prenesla celo več nepremičnin, kot je bila po Menjalni pogodbi z dne 8. 4. 1980 sploh bila dolžna. To pa pomeni, da je bilo angažiranje sodnih cenilcev C. C. in D. D. povsem nepotrebno, kot je to tožena stranka izpostavljala že ob sprejetju tega dokaznega sklepa. Po mnenju tožene stranke je obsodilni del sodbe v točki I.1. posledica napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, zaradi neupoštevanja med pravdnima prednikoma pravdnih strank v času od leta 1978 do 1981 sklenjenih verig menjalnih pogodb. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja izročitev nepremičnin preko pogodbene dogovorjene vrednosti 3,500.000,00 din, to je v vrednosti 4,062.934,40 din z upoštevanjem vrednosti izročenih nepremičnin od Čatrov pa celo 12,109.340,00 din in zato je bilo to sodišče dolžno tako primarni kot tudi podredni zahtevek zavrniti v celoti. Zaradi napačne odločitve sodišča o glavni stvari, je posledično napačen tudi stroškovni izrek. Priglaša še pritožbene stroške.

5Pritožbi obeh pravdnih strank sta delno utemeljeni, v presežku pa ne.

6Utemeljena je pritožba tožene stranke glede odločitve v izreku in obrazložitvi sodbe, vsebovane pod točko I.1. V tem delu je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna pri nepremičninah parc. št. 636/1, 636/3, 636/6, 636/7, 636/8 in 637/2 vse k. o. ... izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere dovoljuje pri teh nepremičninah vknjižbo lastninske pravice do celote na tožečo stranko. Prav tako je napačno odločilo, da je pri nepremičnini parc. št. 637/3 k. o. ..., dolžna izstaviti takšno listino do deleža, na katerem se bo na tej parcelni številki vknjižila tožeča stranka do deleža 14/25-tin. V tem delu so utemeljena pritožbena navajanja tožene stranke, da je sodišče prve stopnje vsebinsko in tudi materialno pravno napačno presodilo menjalno pogodbo. Sodišče prve stopnje je napačno materialnopravno ocenilo Menjalno pogodbo, št. Pov 297-4/80 z dne 8. 4. 1980. Z njo se namreč SFRJ po Zveznem sekretariatu za narodno obrambo ni zavezala, da bo na pravnega prednika toženih strank prenesla nepremičnine, navedene v 1. členu Pogodbe, ampak je te nepremičnine že prenesla v last takratne Občine Celje, kot to izhaja iz zadnjega odstavka 1. člena Pogodbe. Pravni prednik toženih strank se je z isto pogodbo zavezal, da bo v menjavo dal zase pogodbeno pridobljene nepremičnine od lastnikov in od imetnikov pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini iz 2. členu Pogodbe navedene nepremičnine v k. o. ... in v k. o. ..., ter jih bo za tem prenesel v last SFRJ in sicer zgolj do vrednosti 3,500.000,00 din (zadnji odstavek 2. člena Pogodbe z dne 8. 4. 1980). Menjalno pogodbo, to je pogodbo z naslovom ″Ugovor o razmeni prava korištenja nepokretnosti″ z dne 8. 4. 1980 ni mogoče opredeliti kot menjalno pogodbo, saj pravni prednik toženih strank še ni bil lastnik nepremičnin, ki naj bi jih v zamenjavo za že pridobljene nepremičnine izročil pravnemu predniku tožeče stranke. Z Menjalno pogodbo se jih je pravni prednik sedaj toženih strank šele zavezal pridobiti od takratnih lastnikov in za tem prenesti v last SFRJ. V času sklenitve Menjalne pogodbe z dne 8. 4. 1980 sploh še ni bilo znano, katere od okvirno določenih nepremičnin na območju predvidenega vojaškega kompleksa Zadobrova bo Občina Celje sploh uspela pridobiti ter koliko oziroma katere od predvidenih nepremičnin bodo pridobljene v okviru dogovorjenega zneska 3,500.000,00 din. Zato je zaključek sodišča prave stopnje, da gre pri Menjalni pogodbi z dne 8. 4. 1980 dejansko za menjalno pogodbo napačen, saj s takšno pogodbo glede nepremičnin iz 2. člena Menjalne pogodbe niso nastali in tudi niso mogli nastati nobeni stvarnopravni učinki, tudi ne glede sedaj spornih nepremičnin. Zato je napačen in materialnopravno nesprejemljiv zaključek sodišča, da iz tega, da Menjalna pogodba vsebuje navedbe nepremičnin in da se le-te prenašajo bremen proste, izhaja volja pravnih prednikov pravdnih strank po prenosu lastninske pravice. Da pogodbe z dne 8. 4. 1980 ni mogoče šteti kot dejansko menjalno pogodbo, izhaja tudi iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da zavezovalnega pravnega posla ta pogodba ni mogla vsebovati, ker nepremičnine, ki so predmet te pravde, (še) niso v lasti pogodbenih strank. Pri tem je potrebno materialnopravno pravilno oceniti izpoved priče C. C., ki je izpovedal, da je menjalno pogodbo razumel kot nek okvir, v okviru katerega se bodo pridobivale nepremičnine, nato pa se bi naredil poračun, seveda kot nekaj zavezujočega, ampak samo do, v pogodbi določene vrednosti. Pri menjalni pogodbi ni važna samo obligacijska komponenta prepustitev stvari v nemoteno posest, marveč je potrebno urediti tudi stvarnopravni položaj; prenosa lastninske pravice oziroma prenosa pravice razpolaganja, če gre za sredstva v družbeni lastnini. Stvarnopravno se prepustitev stvari še ne šteje za traditio, ta bo opravljena, ko se bo izpolnil pogoj, izročitev stvari, ki jo je dolžna opraviti druga stranka1. Iz pogodbe z dne 8. 4. 1980 pa izhaja, da se je Občina Celje zavezala, da bo nepremičnine pridobila od nosilcev civilne in družbene lastnine, torej z razlastitvijo civilne lastnine. V času veljavnosti Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR se je lastninska pravica na nepremičninah pridobila z vpisom v javno knjigo (33. člen), v času veljavnosti Stvarnopravnega zakonika - SPZ (ki se uporablja od 1. 1. 2003), pa mora pogodba vsebovati zemljiškoknjižno dovolilo, to je intabulacijsko klavzulo (23. člen). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da Pogodba z dne 8. 4. 1980 zavezovalnega pravnega posla ne vsebuje, ker vse nepremičnine (še) niso bile v lasti pogodbenih strank. Nepremičnine, na katere meri tožbeni zahtevek, so sedaj (v času sojenja sodišča prve stopnje) v lasti toženke, iz Pogodbe pa izhaja, da se prenesejo na tožnico, in v kolikor bo sodišče ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, se prenesejo na tožnico, vendar šele po tistem, ko bo pravni prednik tožene stranke uspel pridobiti lastninsko pravico na nepremičninah, ki so navedene v 2. členu Pogodbe. Tako je potrebno materialnopravno pravilno opredeliti Pogodbo št. Pov št. 97-4/80 z dne 8. 4. 1980 kot okvirno pogodbo v delu, v katerem se je tožena stranka zavezala, da do vrednosti 3,500.000,00 din pridobi v pogodbi navedene nepremičnine v last. Kot okvirne pogodbe so bile opredeljene na primer tudi tiste pogodbe, glede katerih je bil kasneje izveden zemljiškoknjižni prenos na podlagi predhodnih pogodb in so bile te pogodbe sklenjene v letu 2003 in 2007 (pogodba o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 24. 3. 2003, pogodba o prenosu kmetijskih zemljišč in ureditvi drugih premoženjskih razmerij z dne 2. 3. 2007 in pogodba o prenosu št. 60-24/07 z dne 22. 1. 2007). S temi, naknadnimi pogodbami sta pravdni stranki za nazaj urejali in izvajali zemljiškoknjižni prenos. Kot že povedano se je po ZTLR lastninska pravica na nepremičninah pridobila z vpisom v javno knjigo. Takšnega bodočega vpisa glede nepremičnin, ki so predmet tega tožbenega zahtevka pa pogodba ni vsebovala. Ker Pogodbe z dne 8. 4. 1980 ni mogoče materialnopravno opredeliti kot menjalno pogodbo (člen 552 ZOR), zato tožeča stranka neutemeljeno s tožbo od toženih strank zahteva, da so dolžne Republiki Sloveniji izstaviti zemljiškoknjižno listino na podlagi katere dovoljujejo sedaj pri nepremičninah parc. št. 636/1, 636/3, 636/6, 636/7, 636/8, 637/2 in delno 637/3 vse k. o. ... izdati z.k. listino, na podlagi katere se bo izvršil vpis v zemljiško knjigo. Kot že obrazloženo, bi takšne zahtevek lahko izhajal le iz prodajne pogodbe ali pa iz menjalne pogodbe, v tem delu pa Pogodbe z dne 8. 4. 1980 ni mogoče tako materialnopravno opredeliti. Zato je zahtevek tožeče stranke do toženih strank na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere dovoljujejo pri predmetnih nepremičninah vknjižbo lastninske pravice na ime Republike Slovenije, materialnopravno neutemeljen. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v točki I.1. spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje in je v tem delu sodišče druge stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Utemeljeno je v tej zvezi tožena stranka podala tudi ugovor zastaranja tega dela tožbenega zahtevka, da je zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zastaral. V času sklepanja Pogodbe z dne 8. 4. 1980 je veljal ZOR, ki za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni predpisoval posebnega zastaralnega roka in je zato veljalo, da takšna terjatev zastara v splošnem 5-letnem zastaralnem roku. Sodišče prve stopnje se je v tej zvezi neutemeljeno in napačno sklicevalo na to, da gre v obravnavani zadevi za lastninsko tožbo. S tožbo je tožeča stranka uveljavlja zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine - zemljiškoknjižnega dovolila, kot podlago za takšen zahtevek pa je tožeča stranka zatrjevala Pogodbo z dne 8. 4. 1980, št. Pov št. 297-4/80. Pri primarnem tožbenem zahtevku tako ne gre za lastninsko tožbo, temveč za tožbo na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (obligacijski zahtevek). Glede nepremičnin, ki so predmet tega spora, nikoli ni bil sklenjen zavezovalni pravni posel - šlo je za okvirno pogodbo in šele po uspešno pridobljeni lastninski pravici, bi se lahko sklepale veljavne menjalne ali prodajne pogodbe. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri tem sporu za lastninsko tožbo, s katero tožeča stranka kot dejanska lastnica spornih nepremičnin od tožene stranke uveljavlja izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, napačen. Ob pravilni uporabi materialnega prava, bi sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek moralo zavrniti tudi še iz tega razloga, torej glede uveljavljenega ugovora tožene stranke, da je takšen zahtevek zastaral. Tožba je bila vložena 20. 10. 2015, torej po preteku 5-letnega zastaralnega roka, ki je pričel teči s sklenitvijo Pogodbe z dne 8. 4. 1980. Tudi iz tega razloga je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožene stranke in je na podlagi pete alineje prvega odstavka 358. člena ZPP, v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je zaključilo, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in je primarni zahtevek tožeče stranke (vsebovan v točki I.1. Izreka sodbe sodišča prve stopnje), zavrnilo.

7.Neutemeljena je pritožba tožeče stranke glede odločitve v točki I.2. izreka sodbe sodišča prve stopnje in sicer v delu, kjer je sodišče prve stopnje v presežku tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za nepremičnine parc. št. 637/7 v deležu do 11/25-tin, in za nepremičnine parc. št. 637/4, 637/11, 637/15 do deleža 1/1, zavrnilo. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenke finančne stroke moralo ugotoviti, da znaša razlika po izvedenskem mnenju 103.294,80 EUR v korist tožnice, kar glede na tožbeni zahtevek pomeni, da bi moralo sodišče v večjem obsegu ugoditi zahtevku tožeče stranke. Sodišče je ta dokaz izvedlo, res ga pri sami obrazložitvi ni posebej upoštevalo, ker je svojo odločitev baziralo na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke, vendar pa glede na dejstvo, da je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožene stranke in iz razlogov, navedenih v prejšnji točki obrazložitve, je sodišče druge stopnje to kršitev odpravilo, ker to mnenje ni pomembno za odločitev. Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, ker Pogodbe z dne 8. 4. 1980 ni mogoče o predeliti kot menjalne pogodbe in ker je zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zastaral. Sodišče prve stopnje bi tudi ob upoštevanju tega mnenja, če bi pravilno uporabilo materialno pravo ne moglo priti do drugačnega zaključka, kot ga je napravilo sodišče druge stopnje, ob obravnavanju pritožbe tožene stranke. Enako velja tudi glede pritožbenega razloga, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo revalorizacijo zneskov, ki naj bi jih vsebovala Pogodba z dne 8. 4. 1980 in da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati 10 % zvišanja cene, ker naj bi s tem prikrajšalo tožečo stranko glede odločitev o glavni stvari in ker bi to zanjo pomenil boljši uspeh v pravdi. Ti pritožbeni razlogi so iz enakih razlogov neutemeljeni, kajti Pogodbo v delu, kjer je pravna prednica toženih strank dolžna za zamenjavo izročiti določene nepremičnine, ni mogoče obravnavati kot menjalno pogodbo, ker gre za okvirno pogodbo in bi se za vsako pridobljeno nepremičnino morala skleniti posebna pogodba z intabulacijsko klavzulo, prav tako pa je tožbeni zahtevek v tem delu na izstavitev zemljiškoknjižne listine zastaral (iz enakih razlogov kot za ugoditev pritožbi tožene stranke) in je zato pritožba v tem delu neutemeljena. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določb člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke glede točke I.2. Izreka sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, sicer iz drugih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, kot je vse obrazloženo v točki 15. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in v tej točki obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

8Utemeljena je pritožba tožeče stranke glede točke II. izreka sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo podredni tožbeni zahtevek. Neutemeljena je sicer pritožba v delu, kjer ponovno izpostavlja, da je lastninsko pravico na teh nepremičninah pridobila na podlagi 4. člena ZLNDL. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je navedeni zakon uredil lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini. V zemljiški knjigi je ob uveljavitvi tega zakona bila pravica do uporabe na spornih nepremičninah vpisana na Občino Celje. Tožnica je navajala, da je lastninsko pravico na podlagi ZLNDL pridobila, ker je imela na spornih nepremičninah pravico do uporabe. Sodišče prve stopnje pa je v tej zvezi pravilno ugotovilo, da Pogodba z dne 8. 4. 1980 tožnici samo po sebi ni dajala pravice do uporabe vseh nepremičnin, navedenih v 2. členu Menjalne pogodbe, ampak samo na nepremičninah do pogodbenega zneska nadomestila 3,500.000,00 din. Glede na to, da je toženka tožnici oporekala lastninsko pravice na spornih nepremičninah, tožnica ne glede na dejansko stanje ni imela pravico do njihove uporabe, zato je njen zahtevek iz tega naslova pravilno, kot neutemeljenega zavrnilo. Po določbi prvega odstavka 4. člena ZLNDL nepremičnine, na katerih ima pravico uporabe Republika Slovenija, postanejo lastnina Republike Slovenije. Na dan 25. 7. 1997 Republika Slovenija ni bila upravičena imetnica uporabe družbene lastnine, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na vseh nepremičninah, katere bi morala za menjavo dati takratna Občina Celje, še vedno bila in je še vknjižena kot imetnica uporabe in kot lastnica Občina Celje. Zato na tej materialnopravni podlagi tožnica ni mogla pridobiti lastninske pravice na, v tožbi zahtevanih nepremičninah.

9Neutemeljena je pritožba tožeče stranke v delu, kjer izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo podrednega zahtevka na pravem naslovu, da tožeča stranka teh nepremičnin ni pridobila na originaren način, to je na podlagi priposestvovanja. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 28. člena ZTLR glede priposestvovanja lastninske pravice na nepremičninah in 29. člen ZTLR o priposestvovanju lastninske pravice na družbeni lastnini. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je na predmetnih nepremičninah bila vknjižena družbena lastnina v korist Občine Celje. Na družbeni lastnini pa ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Družbena lastnina je bila odpravljena z letom 1989 (27. 9. 1989), ko je bilo z Ustavnim amandmajem številka XI k Ustavi Republike Slovenije določeno, da so družbena lastnina, zadružna in zasebna lastnina enakopravne. 20-letna priposestvovalna doba po ZTLR, je torej lahko pričela teči šele 28. 9. 1989 in se do uveljavitve SPZ (1. 1. 2003) ni iztekla. Glede ostalih nepremičnin, ki so bile v lasti fizičnih oseb pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih je lahko imela tožnica v posesti šele od leta 1983 in tako do uveljavitve SPZ (1. 1. 2003) še ni pretekla 20-letna priposestvovalna doba iz ZTLR. Le-ta je bila tudi prekinjena v letu 1995. Po letu 1995 so se namreč pričeli pogovori med tožnico in pravnim prednikom toženk glede prenosa lastninske pravice na spornih nepremičninah, in takrat je toženka tožnico obvestila, da je bil dosežen znesek po pogodbi z dne 8. 4. 1980 ter da se bodo stranke morale dogovoriti glede prenosa lastništva na nepremičninah v k.o. .... Vsaj takrat je bila tožnica seznanjena, da ni lastnica spornih nepremičnin v k.o. ... ter je prenehala biti dobroverna posestnica. V letu 1995 priposestvovalna doba še ni mogla poteči, tek priposestvovalne dobe pa je bil prekinjen in zato tožnica ni mogla priposestvovati lastninske pravice na spornih nepremičninah. Tožnica se je torej v letu 1995 seznanila s tem, da ni lastnica nepremičnin in ni mogla biti več dobroverna posestnica. To izhaja iz dokazov, katere je izvajalo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, ker tožnica ni mogla pridobiti lastninske pravice na nepremičninah na originarni pridobitvi lastninske pravice to je s priposestvovanjem, prav tako tudi ne na podlagi 4. člena ZLNDL. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je ZLNDL uredil lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini. V zemljiški knjigi je bila pravica do uporabe spornih nepremičninah vpisanih na Občino Celje ali pa na fizične osebe. Tožnica je navajala, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi ZLNDL, ker je imela na spornih nepremičninah pravico do uporabe. Sodišče je prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pogodba z dne 8. 4. 1980 tožnici sama po sebi ni dajala pravice do uporabe vseh nepremičnin, navedenih v 2. členu te pogodbe, ampak samo na nepremičninah do pogodbenega zneska nadomestila 3,500.000,00 din. Glede na to, da je toženka tožnici oporekala lastninsko pravico na spornih nepremičninah tožnica, ne glede na dejansko stanje ni imela pravice do njihove uporabe, zato je njen zahtevek sodišče prve stopnje iz tega naslova, pravilno kot neutemeljenega zavrnilo. Takšne pravilne odločitve sodišča prve stopnje ne morejo omajati pritožbeni razlogi tožeče stranke, kjer navaja, da je posest na spornem zemljišču tožene stranke dokazovala tudi z najemnino pogodbo, ki jo ima Ministrstvo za obrambo sklenjeno z B. B. s.p. iz ... Kot že povedano, tožeča stranka ni uspela dokazati, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, to je iz razlogov kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 27. obrazložitve. Tožnica tudi v času, ko je dajala nepremičnine v najem ni mogla biti več dobroverna posestnica, kot to izhaja iz pogajanj med pravnima prednikoma pravdnih strank v času leta 1995 do leta 1999. Pritožba tožeče stranke tako v tem delu ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje na podlagi člena 353 ZPP kot neutemeljeno na tej pravni podlagi zavrnilo.

10Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu kjer navaja, da sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago za njene trditve o originarni pridobitvi lastninske pravice (točka II. izreka – podredni zahtevek) ni uporabilo določbo tretjega odstavka I točke Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter prvi odstavek 6. in 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljno ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po katerih je Republika Slovenija prevzela v upravljanje vse nepremičnino premoženje, s katerim so zvezni organi SFRJ in JLA upravljali na slovenskem ozemlju na dan 25. 6. 1991. Tega dne naj bi bilo na podlagi navedenih predpisov preneseno iz JLA na slovensko državo vso nepremičnino vojaško premoženje, med drugim tudi vojaški poligon Zadobrova. To premoženje naj bi po pritožbenih trditvah prešlo v upravljanje Ministrstva za obrambo za potrebe teritorialne obrambe Republike Slovenije oziroma pozneje Slovenske vojske. Na podlagi 113. člena Zakona o obrambi pa naj bi postalo premoženje, s katerim je upravljalo Ministrstvo za obrambo, državna lastnina. Republika Slovenija naj bi tako pridobila lastninsko pravico na nepremičninah, ki so sestavni del vojaškega poligona Zadobrova, na izviren način, vendar pa vpis v zemljiško knjigo brez ustrezne listine ni bil možen. Ker morata sodišči prve in druge stopnje uporabiti materialno pravo po uradni dolžnosti, tako ni mogoče pritrditi toženi stranki tega, kar je navedla v odgovoru na pritožbo, da tožeča stranka uveljavlja v pritožbi povsem nov pravni naslov za domnevno pridobitvijo lastninske pravice na spornih nepremičninah. Ker gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, tako v tej zvezi ne gre za nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu člena 337 ZPP. Ker tega pravnega naslova tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji vsebinsko ni ustrezno substancirala, tožena stranka ni mogla uspešno uveljavljati odgovora na tožbo v tem delu. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je po predpisih, na katere se sklicuje sedaj tožeča stranka na Republiko Slovenijo prešlo nepremično premoženje na ozemlju Slovenije, ki je na omenjeni datum bilo last SFRJ oziroma JLA oziroma je na njem SFRJ oziroma JLA imela pravico uporabe, saj so vse te nepremičnine takrat še bile družbena lastnina, zaradi česar pa SFRJ oziroma JLA na navedeni datum še ni imela v lasti oziroma da bi na njih imela pravico uporabe, kot na nepremičninah v družbeni lastnini in zato to premoženje ni moglo preiti v last Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje bi moralo za pravilno uporabo določbe 113. člena Zakona o obrambi, kot enega od možnih pridobitnih naslovov lastninske pravice na nepremičninah na originaren način, izvesti tako imenovano materialno procesno vodstvo po določbi člena 285 ZPP. Po ustrezni dopolnitvi tožbe v tem delu, bi le-to moralo posredovati v ustrezen odgovor toženi stranki, da bi bilo zadoščeno načelu kontradiktornosti. Po določbi prvega odstavka 113. člena Zakona o obrambi premoženje, s katerim upravlja ministrstvo, postane z dnem uveljavitve tega zakona državna lastnina. Vlada podrobneje uredi evidence in način upravljanja premoženja iz prejšnjega odstavka ter postopek za izkazovanje v katastru in prostorskih aktih. Tožeča stranka bo tako morala v nadaljevanju tega pravdnega postopka v novem sojenju natančno pojasniti s katerim premoženjem in na kašen način je z, v tožbi navedenim premoženjem upravljalo Ministrstvo za obrambo na dan uveljavitve Zakona o obrambi in tudi na dan uveljavitve Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS ter Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je to premoženje, med drugim tudi vojaški poligon prešlo v upravljanje Ministrstva za obrambo za potrebe teritorialne obrambe Republike Slovenije oziroma kasneje slovenske vojske. Kot že obrazloženo pa lahko pridobi lastninsko pravico na teh nepremičninah Republika Slovenija in sicer na tistih nepremičninah, na katerih ima pravico uporabe in s katerim je na dan uveljavitve zakona upravljalo ministrstvo za obrambo. Tožeča stranka bo tako v nadaljevanju tega pravdnega postopka morala v novem sojenju natančno opredeliti na katerih, v tožbi zahtevanih nepremičninah je imela pravico uporabe Republika Slovenija, da so lahko postale last Republike Slovenije na dan uveljavitve prej omenjenih predpisov in za to predložiti ustrezne dokaze. Tožeča stranka bo v ustrezni dopolnitvi tožbe morala pojasniti in z ustreznimi dokazi utemeljiti tožbeni zahtevek, kajti premoženje, s katerim upravlja ministrstvo, postane z dnem uveljavitve Zakona o obrambi državna lastnina. Tožeča stranka bo morala izkazati ali je vlada podrobneje uredila evidence in način upravljanja z nepremičninami, ki so predmet te pravde ter izkazati ali je sprožila postopek za izkazovanje v katastru in prostorskih aktih. Po ustrezni dopolnitvi tožbe, da bo le-ta postala sklepčna, bo sodišče prve stopnje v zvezi z uveljavljanjem tega pravnega naslova originarne pridobitve lastninske pravice, moralo izvesti kontradiktorni postopek in izvesti vse predlagane dokaze, da bo lahko odločala tudi še o tej materialnopravni možni pridobitvi lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet te pravde v podrednem zahtevku. Ker pa izvaja materialno procesno vodstvo sodišče prve stopnje, je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe prvega odstavka 355. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v točki II. izreka in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v tem delu v novo sojenje. Zaradi napačne uporabe materialnega prava v tej zvezi, ker sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, je bilo dejansko stanje glede možnega pridobitnega načina lastninske pravice nepopolno ugotovljeno in je sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in glede na okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja za uporabo določbe člena 113 Zakona o obrambi in je zato razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede predmetnega zahtevka in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Gre za cel sklop ugotavljanja pravno relevantnih dejstev in izvajanja dokazov za pravilno uporabo materialnega prava, katere pa mora ugotavljati in ugotoviti sodišče prve stopnje, da stranke ne bodo prikrajšane do pravice do pravnega varstva – pritožbe. V novem sojenju v tej zvezi torej glede točke II. izreka, bo sodišče prve stopnje moralo tožečo stranko po načelu materialnega procesnega vodstva pozvati na ustrezno dopolnitev tožbe, to vročiti toženi stranki in nato odločiti o zahtevku tudi na tej materialnopravni podlagi. Ker o tej materialnopravni podlagi sodišče prve stopnje še ni odločalo, tako tudi strankam ne bo kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP).

11Sodišče druge stopnje je ugodilo obema pritožbama glede stroškovnega izreka sodbe sodišča prve stopnje, vsebovanega v točki I. (pravilno bi morala biti zapisana točka III.) izreka. Ker je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožeče stranke glede odločitve o podrednem zahtevku, je moralo posledično razveljaviti stroškovno odločitev (točka I. izreka). Po končnem uspehu v tej pravdi (po odločanju še o podrednem zahtevku), bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji ob uporabi členov 154 in 155 ZPP. Odločitev v tej zvezi temelji na določbi člena 365/III ZPP v zvezi s členom 366 ZPP in členom 165 ZPP.

12O pritožbenih stroških bo odločalo v novem sojenju sodišče prve stopnje (tretji odstavek člena 165 ZPP). Sodišče druge stopnje je namreč delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in je v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in v takšnem primeru, pridrži sodišče druge stopnje odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

¹ Glej komentar k členu 552 ZOR: avtor dr. Stojan Cigor, Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, Ljubljana 1978.