VSK sodba I Cp 16/2016

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe plačati 514,47 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene zahtevke, s katerimi je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) zahtevala, da tožena stranka (v nadaljevanju: toženka): - odstrani nasip s parcele št. 395/1 k.o. P. v površini 59 m², ob meji s parcelo št. 395/2 k.o. P., kot je razvidno iz izvedenskega mnenja izvedenca geodetske stroke mag. I.S. z dne 25.1.2007 in načrta prikaza lege nasipa, ki sta sestavni del sodbe in na mestu odstranjenega nasipa vzpostavi travnato površino; - odstrani nasip s parcele št. 395/2 k.o. P. v pasu širine 4 metre od meje s parcelo št. 395/1 k.o. P.; - plača tožniku zneske 2.103,15 EUR (kot povračilo stroškov odstranitve dela nasipa s parcele št. 395/1 k.o. P.), 2.160,82 EUR (kot povračilo stroškov preureditve vinograda 1.660,82 EUR in povečanih stroškov obdelave 500,00 EUR) in 17.700,00 EUR (uporabnina), z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je opredeljeno v I. točki izreka sodbe. Glede na tak izid pravde glede glavne stvari je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 2.714,77 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožnik v pravočasno vloženi pritožbi in njeni dopolnitvi navaja, da je sodišče izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča z upoštevanjem sodbe VSL I Cp 863/2007, ki pa je že zdavnaj preseženo s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 59/2010. Pravilno je sicer ugotovilo, da je opustitev razlastitve tožnikove parcele št. 395/1 k.o. P. (1) nedopustna, vendar to po stališču Vrhovnega sodišča ne pomeni, da mora oškodovanec čakati na razlastitev, ampak lahko učinkovito (kar po prejšnji praksi ni bilo možno) uveljavlja svoja upravičenja iz naslova posegov v lastninsko pravico, vključno s pravico do uporabnine. Tako npr. izhaja iz odločb VSL I Cpg 1169/2013 in III Ips 46/2014. Zato je nepravilen zaključek, da tožnik ni upravičen zahtevati vzpostavitve prejšnjega stanja, plačila odškodnine in uporabnine. Upravičen je še posebej zato, ker razlastitveni postopek ni bil uveden, tožnikov nasprotni zahtevek za razlastitev, kar je bilo možno po ZSZ je bil nasprotno celo zavrnjen, hitra cesta pa je v uporabi že od leta 2005. Nadalje tožnik navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je bil postopek parcelacije št. 395/1 ustavljen 1.2.2005, zaradi umika zahteve za parcelacijo z dne 12.6.2005. Ni možno, da je bila posledica pred vzrokom. Tožnik poudarja, da je še vedno lastnik parcele št. 395/1, njegova lastninska pravica pa je zaradi posega hitre ceste na to parcelo omejena in iz teh omejitev izvirajo njegovi zahtevki. Zmotno je ugotovljeno, da je bila prvotna parcela št. 395 vključena v Lokacijski načrt za Obalno cesto, odsek Š. – Križišče A. in da je s tem izkazana javna korist za razlastitveni postopek in posledično za poseg v obe nastali parceli. Po opravljeni parcelaciji v skladu z lokacijskim načrtom je bila parcela št. 395/2 znotraj in razlaščena, parcela št. 395/1 pa je ostala zunaj lokacijskega načrta in zato ni izkazan javni interes za posege vanjo. Posege vanjo je zato potrebno obravnavati kot protipravne. Zato zmanjšanje varnostnega faktorja zaradi odstranitve nasipa ni upoštevno. Priča M.O. je sicer na sodišču izpovedal drugače kot priča S.K. na policiji, ko je potrdil, da so ocenili, da je nasip kljub delni odstranitvi stabilen, do česar se sodišče ni opredelilo. Očita, da v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za vzpostavitev prvotnega stanja v sodbi ni razvidna pravna podlaga. Sodišče prve stopnje je tožnika nepravilno napotilo na nepravdni postopek po 47. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) po tem, ko je bil njegov predlogu za razlastitev oziroma za odvzem ostalih nepremičnin po 24. členu Zakona o stavbnih zemljiščih pravnomočno zavrnjen. Očitno je potemtakem, da hitra cesta ne rabi posega na parcelo št. 395/1. Tožniku je potrebno priznati, kar mu pripada po ustavi, zakonu in sledeč sodbi II Ips 59/2010 ter ostalim glede pravic lastnikov brez izvedbe razlastitve. Tožnik je ostal brez odgovora tudi glede zavrnitve zahtevka za plačilo stroškov odstranitve dela nasipa na parceli št. 395/1. Glede zahtevka za odstranitev dela nasipa na parceli št. 395/2 v pasu širine 4 metre se je tožnik skliceval na lokacijsko informacijo z dne 17.12.2009, ki predvideva tak odmik, do česar se sodišče ni opredelilo. Glede plačila stroškov preureditve vinograda je sodišče v 17. točki zmotno ugotovilo, da je bilo to tožniku priznano že v nepravdnem postopku N 6/2013, glede povečanih stroškov obdelave pa se je v 18. točki sklicevalo na že omenjeno napačno stališče, da je to lahko le predmet nepravdnega postopka kot stranska škoda zaradi razlastitve. Tožnik ni dolžan čakati na razlastitev. V dopolnitvi pritožbe je v zvezi s presojo zahtevka za plačilo stroškov preureditve vinograda in povečanih stroškov obdelave tožnik dodatno navedel, da je obrazloženo zanikal, da mu je bilo to že priznano v zgoraj navedenem nepravdnem postopku. Da priznana in plačana odškodnina v N 6/2009 v višini 7.433,41 EUR še zdaleč ni popolna, izhaja iz izračuna tožnika, na katerega se je pravočasno in pravilno skliceval. Tožnik v nadaljevanju navaja, da je bil vinograd na parceli št. 395/1 zmanjšan za 1.921 m², da je temu potrebno prišteti tudi zmanjšanje vinograda zaradi razlastitve zaradi negospodarne strojne obdelave vrst, ki so krajše od 50 metrov na površini 860 m². Dejansko zmanjšanje je po tožnikovem izračunu 2.781 m2. Nato navaja zneske, ki predstavljajo izpad dohodka na navedeni parceli zaradi vzpostavitve obračalnega pasu v površini 400 m2 po ugotovitvi izvedenca D.P., kar v seštevku znaša 138.670,00 SIT. Očita, da jih sodišče ni upoštevalo. Do konca amortizacijske dobe vinograda manjka še 14 let, faktor pretvorbe po rentni tablici pomeni obresti na vezane vloge nad eno leto, v času obračuna januarja 2014 so bile obresti v bankah v Sloveniji 1,5 %. Letni izgubljeni dohodek tako po navedbi tožnika znaša 138.670,00 SIT x 12,5113 = 1.734.942,00 SIT. K temu je treba prišteti še stroške enkratnega opravila preureditve armature v višin 53.000,00 SIT. Ob upoštevanju indeksa cen življenjskih potrebščin 1.241 je rezultat v sedanji valuti 9.259,00 EUR. Če je to znesek za 400 m², je po sklepnem računu znesek za 2.781 m2 zmanjšanega vinograda na parceli št. 395/1 64.373,00 EUR. Tožniku pa je bilo priznano in plačano skupaj le 7.444,41 EUR. Zahtevek za plačilo uporabnine je bil po mnenju pritožnika tudi napačno zavrnjen. Napačno je stališče, da je izkazana javna korist za uporabo dela parcele št. 395/1, ki ni zajeta v lokacijski načrt, poleg tega pa je obogatitev na strani toženke izkazana s tem, da po tej parceli poteka del nasipa hitre ceste, s katero upravlja toženka in zanjo pobira cestnino, saj je vključena v vinjetni sistem. Do uporabnine je tožnik upravičen neodvisno od odškodnine.

3Toženka je odgovorila na pritožbo, prereka pritožbene navedbe, navaja, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno, saj tožba v konkretnem primeru ni bila uperjena zoper razlastitvenega upravičenca (to je državo), kar je sodba pravilno poudarila. Tožnik ni brez pravnega varstva, saj je pravilno stališče, da bi lahko svoje interese varoval v nepravdnem postopku zaradi gradnje čez mejo nepremičnine po 47. členu SPZ. Za zahtevke iz naslova gradnje čez mejo toženka ni pasivno legitimirana, saj je lastnica nepremičnine št. 395/2, s katere del nasipa sega na parcelo št. 395/1, Republika Slovenija (v nadaljevanju: RS). Za konkretno zadevo se uporablja Zakon o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (Ur. List RS 57/93 s spremembami, v nadaljevanju : ZDARS), ki je v 3. členu določal, da toženka vse naloge v zvezi z izgradnjo avtocest opravlja na račun RS, ki je tudi lastnica avtocest in hitrih cest. Gradnja sporne ceste se je odvijala v letih 2004-2006. Poleg tega je tožnik, kot ugotavlja sodba, zavrnil vse ponudbe za odkup spornega dela zemljišča in je zaradi tožnika prišlo do ustavitve postopka parcelacije, na podlagi katere bi sporni del zemljišča parcele št. 395/1, kamor sega sporni nasip, dobil lastno parcelno številko in bi se nato lahko začel razlastitveni postopek. Položaj tožnika je bil z odločitvijo v postopku N 6/2009 izravnan. Tudi če bi bili zahtevki uperjeni zoper razlastitvenega upravičenca, bi moralo sodišče glede na sodno prakso upoštevati, da je do neurejenosti statusa spornega zemljišča prišlo zaradi ravnanja in nerazumnih zahtev tožnika. V zvezi z grajo odločitve o zahtevku za uporabnino toženka navaja, da so navedbe o koristih toženke pritožbena novota, poleg tega pa je zahtevek za uporabnino že zastaran. Za izkrčitev vinograda in izpad dohodka je bila tožniku že priznana odškodnina v razlastitvenem postopku N 6/2009. Navedbe v dopolnitvi pritožbe glede višine odškodnine za stransko škodo, ki je bila tožniku priznana v omenjenem nepravdnem postopku, so nedovoljena pritožbena novota, enako navedbe, da naj v lokacijskem načrtu ne bi bila zajeta vsa parcela št. 395 in da naj bi priča S.K. na policiji izpovedal drugače. K. je bil zaslišan v tem postopku in izpovedba je bila skladna s tem, kar je povedal priča M.O.. Tožnik ni osporaval verodostojnosti prič niti navajal, da naj bi bil S.K. zaslišan že na policiji.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbeni očitki v smeri neobrazložnosti odločitve o posameznih zahtevkih neutemeljeni. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje preverljivo argumentacijo, glede katere bo več odgovorjeno v nadaljevanju.

6Tožnik v tej pravdi toženki očita, da je v okviru izgradnje hitre ceste na odseku Š.–S., s katero se je začelo konec leta 2004, protipravno posegla na njegovi nepremičnini parcelna št. 395/1 in 395/2.

7V zvezi z zemljiško parcelo št. 395/2 (ki sicer v celoti leži znotraj cestnega telesa hitre ceste) je bil po neprerekani sodbeni ugotovitvi v letu 2002 na predlog Republike Slovenije pri Okrajnem sodišču v Kopru uveden predpisani razlastitveni postopek pod opravilno št. N 207/2002 (nato N 60/2009 in N 6/2013), ki se je pravnomočno končal z razlastitvijo, tako da zemljiška parcela št. 395/2 ni več last tožnika, temveč ima na njej lastninsko pravico Republika Slovenija, tožniku pa je bila zanjo priznana odškodnina. Ker zemljiška parcela št. 395/2 ni več last tožnika, je bil pravilno zavrnjen tožbeni zahtevek za odstranitev nasipa hitre ceste, ki leži na njej in ki ga je tožnik gradil na trditvah o vznemirjanju njegove lastninske pravice na tej parceli. Aktivno legitimacijo tožnikom v pravdah o stvarnopravnih zahtevkih daje lastninska pravica, ki je tožnik nima.

8Ostali tožbeni zahtevki se nanašajo na spor, ki je nastal v posledici dejstva, da del nasipa zgrajene hitre ceste (po trditvah tožnika 59 m2) leži tudi na zemljiški parceli št. 395/1, katere izključni zemljiškoknjižni lastnik je nesporno še vedno tožnik in v zvezi s katero doslej ni bil uveden razlastitveni postopek, ki ga za potrebe gradnje avtocestnega omrežja Republike Slovenije predvideva zakonodaja - sedaj Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (ZUPUDPP, Ur. list RS št. 80/2010 s spremembami, glej 47. člen), pred tem pa Zakon o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (ZUDVGA, Ur. list RS št. 35/1995, glej 8. člen) (2). Kljub poskusom nastala situacija po spisovnih podatkih ni bila rešena niti izvensodno, s sporazumom. Po podatkih spisa nasip zaseda sporni del tožnikove nepremičnine že od januarja 2005. Pravilno je sodbeno stališče, da je stanje nedopustno, ker razlastitveni upravičenec, v tem primeru država, ni podala predloga za razlastitev spornega dela zemljiške parcele št. 395/1, kot ji nalaga zakonodaja, ki ureja postopek razlastitve za potrebe javne koristi.

9Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s sodbeno trditvijo, da je glede dela današnje parcele št. 395/1, kamor sega nasip, izkazana javna korist, zaradi katere se tožnik samemu posegu v njegovo lastninsko pravico ne more upirati. Prav tako se ne strinja s tezo, da je tožnik upravičen le do ustreznega nadomestila za odvzeto zemljišče v razlastitvenem postopku oziroma (ker tega postopka država ni sprožila), da bi lahko varstvo svojih pravic uveljavljal kvečjemu v nepravdnem postopku zaradi gradnje čez mejo nepremičnine na podlagi 47. člena SPZ (3). Kolikor je zahtevka na odstranitev nasipa s parcele št. 395/1 in plačilo stroškov odstranitve dela nasipa s parcele št. 395/1 (4) zavrnilo s temi argumenti, je pritožbena graja utemeljena. Kadar gre za protipravno in nedopustno stanje tako imenovane dejanske razlastitve, pri katerem poseg v lastninsko pravico ne temelji na predhodno izvedenem postopku (oziroma sporazumu), lastnik načeloma ni dolžan trpeti teh posegov in je ob pogojih, ki jih določa Obligacijski zakonik, upravičen tudi do nadomestitve s posegi povzročenega prikrajšanja, prav tako pa ni mogoče kategorično izključiti niti pravice do stvarnopravnega varstva, tega ne morejo spremeniti niti upravni akti, izdani v zvezi z dovoljenjem za samo gradnjo javne infrastrukture. Tako stališče zavzema tudi Vrhovno sodišče (glej npr. odločbe II Ips 212/2013 z dne 18.9.2014, II Ips 163/2013 z dne 30.7.2015, II Ips 188/2013 z dne 16.7.2015, II Ips 59/2010 z dne 7.9.2010, III Ips 46/2014 z dne 2.9.2014), ki je v prvi od navedenih odločb jasno navedlo, da dokler odvzema lastninske pravice na enega od zakonsko predpisanih načinov ni (sporazum ali razlastitveni postopek), do tedaj lastninska pravica „živi“ brez omejitev, torej z vsemi upravičenji: ius utendi, fruendi et abutendi. Kot navaja Vrhovno sodišče, bi nasprotna razlaga dopuščala protislovno razlago, da čeprav je treba lastninsko pravico šele prenesti na drugega titularja - razlastitvenega upravičenca, je kljub temu dolžan aktualni titular zaradi dejanskih okoliščin (sprejema neustavnega akta in posledičnega fizičnega posega v nepremičnino), ki ne predstavljajo pravne podlage za poseg v lastninska upravičenja, trpeti prikrajšanja pri njeni uporabi in uživanju oziroma protipravne posege v ti upravičenji. Sodna praksa se je tudi izrekla, da bi drugačno stališče nenazadnje predstavljalo kršitev ustavne pravice do sodnega varstva. Dejstvo je, da je glede na zakonsko ureditev v primeru pridobivanja zemljišč zaradi gradnje avtocest razlastitveni upravičenec država in zato tudi (izključni) upravičeni predlagatelj razlastitvenega postopka, lastnik zemljišča pa posledično nastopa na pasivni strani, saj tega postopka ne more začeti. Prav tako k temu ne more prisiliti države. Glede na to, da je pridobivanje zemljišč v zvezi z izgradnjo avtocest (in hitrih cest) tako urejeno s specialnimi določbami, ki določajo pogoje za razlastitev, legitimacijo in sam postopek, pritožbeno sodišče meni, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določbe 47. člena SPZ in s tem tožniku (kot predlagatelju postopka) naprtiti dolžnosti, da v tam določenem postopku poskrbi za ureditev neurejenega stanja, ki je nastalo z opustitvijo dolžnosti države (da izvede formalni postopek za razlastitev) in posledično tam uveljavi tudi nadomestitev tiste škode oziroma prikrajšanja, do katerega je prišlo zaradi dejanske razlastitve kot nezakonitega posega v njegovo nepremičnino.

10Ne glede na navedeno pa je končna odločitev pravilna tudi, kolikor se nanaša na zahtevke vsled posegov v parcelo št. 395/1. Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru materialnopravne presoje posebej pretehtati dejstvo, da kot tožena stranka nastopa Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: DARS), nesporno investitor gradnje spornega odseka hitre ceste. Slednja v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja na v času izgradnje veljavni ZDARS, ki ureja njen pravni položaj. Ta zakon je v 3. členu določal, da naloge v zvezi s prostorskim načrtovanjem in umeščanjem avtocest v prostor in naloge v zvezi s pridobivanjem zemljišč in drugih nepremičnin za potrebe izgradnje avtocest DARS na račun RS in torej zgolj kot njen zastopnik oziroma „podaljšana roka“ (5). Glede na tak z zakonom določeni položaj po mnenju pritožbenega sodišča toženka ni pasivno legitimirana v pravdi, v kateri tožnik od nje zahteva, da odstrani del nasipa s parcele št. 395/1 in uveljavlja denarne zahtevke: za plačilo stroškov odstranitve dela nasipa s parcele št. 395/1, pa tudi preostalih uveljavljanih stroškov zaradi preureditve vinograda (za katero je sodišče zapisalo, da bi jo moral uveljavljati kot stransko škodo zaradi razlastitve v nepravdnem postopku N 6/2013) in povečanih stroškov obdelave, ki naj bi nastali tožniku zaradi posega v njegovo parcelo št. 395/1 (ta del zahtevka je sodišče sicer zavrnilo z argumentacijo, da je bilo prikrajšanje na ta račun nedvomno vključeno v odškodnino za stransko škodo, ki je bila tožniku priznana v postopku N 6/2013 in tega pritožba ne graja, njene drugačne navedbe o sodbenih razlogih v tem delu pa ne držijo)(6). Pritožbeno sodišče pripominja, da tudi iz prej citiranih odločb ne izhaja, da bi bila tožena stranka DARS (pač pa razlastitveni upravičenec). Čeprav ni bistveno, pa pritožbeno sodišče pripominja, da sicer nima pomislekov k presoji o nemožnosti vzpostavitve prejšnjega stanja v konkretnem primeru - odstranitev spornega dela nasipa, ker bi se v nasprotnem primeru poseglo v njegovo stabilnost in s tem varnost hitre ceste, po kateri se nesporno odvija promet. Slednje z oceno strokovnjakov podprte ugotovitve pritožba ni omajala z nedopustno novoto, ki jo predstavlja sklicevanje na izjavo priče S.K. na policiji.

11Glede presoje zahtevka za uporabnino dela tožnikove parcele št. 395/1, ki ga zaseda sporni nasip pritožbeno sodišče še navaja, da je pritožba ni izpodbila. Ob neprerekani ugotovitvi, da nasip sicer predstavlja del cestnega telesa javne ceste, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni izkazal že samega elementa obogatitve na strani toženke in te ugotovitve pritožba ne more omajati z navedbami o pobiranju cestnine, ki prav tako predstavljajo nedopustno in zato neupoštevno pritožbeno novoto.

12Iz navedenih razlogov in ker ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (glej drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve svojih stroškov pritožbenega postopka, temveč mora toženki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene (154. in 155. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila. Skupen znesek toženkinih stroškov je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevaje specifikacijo v njenem stroškovniku in določbe Odvetniške tarife (Ur. list RS 67/2003 s spremembami, v nadaljevanju: OT). Predstavljajo pa nastale stroške za zastopanje po odvetniku: za sestavo odgovora na pritožbo 875 točk (tarifna št. 21/1 OT), za izdatke 43,75 točk (tretji odstavek 13. člena OT), kar skupaj po izračunu znese 421,70 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 514,47 EUR.

------------------------------------------------------------

op. št. 1: Ker vse relevantne nepremičnine ležijo na območju k.o. P., bo pri identifikaciji zemljiških parcel pritožbeno sodišče v nadaljevanju opustilo navajanje katastrske občine.

op. št. 2: In se nanaša tudi na gradnjo hitrih cest

op. št. 3: Ta med drugim določa: (1) Če nekdo zgradi zgradbo, katere del sega na, nad ali pod tujo nepremičnino (graditelj), lahko lastnik nepremičnine ali graditelj predlaga, da sodišče v nepravdnem postopku odloči o ureditvi medsebojnih razmerij. (2) Sodišče lahko graditelju naloži, da poruši zgradbo in na nepremičnini vzpostavi prvotno stanje. (3) Če bi bile posledice vzpostavitve prvotnega stanja v očitnem nesorazmerju s škodo, ki jo je zaradi gradnje utrpel lastnik nepremičnine, lahko sodišče določi lastniku nepremičnine primerno odškodnino in s sklepom določi novo mejo med sosednjima nepremičninama.

op. št. 4: Ker je delno tožnik po lastnih navedbah sporni nasip že sam odstranil in v zvezi s tem imel stroške.

op. št. 5: Enako sedaj določa 4. člen ZDARS-1.

op. št. 6: Primerjaj: VS RS sodba III Ips 13/2014 z dne 25.11.2015 v zvezi z VSL sodbo I Cpg 636/2012 z dne 11.7.2013, II Ips 502/2004 z dne 22.6.2006, I Cp 4431/2009 z dne 6.5.2010.