20. člen ZSZ

S tem, ko je pogodba nična, pa je odpadla pravna podlaga za nadomestilo služnosti.

V obravnavani zadevi bistveno, ali je bila z namestitvijo oddajnika na antenski stolp že pridobljena služnost razširjena, ali je dejansko po vsebini ostala enaka. Izjemno naravo služnosti v javno korist, ki jo v bistvenem razlikuje od siceršnjih nepravih stvarnih služnosti, določa njena javnopravna lastnost, to je, da gre pri njej za razlaščujoč poseg (v obravnavani zadevi ne sicer za odvzem, ampak za omejitev lastninske pravice), ki mora biti zato v skladu z ustavno pravnimi varovali. Služnosti v javno korist ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem, če je za pridobitev le-te obstajala druga zakonsko določena možnost, pa je upravičenec ni izkoristil. Načeloma ni mogoče omejevati služnostne pravice na določeno tehnologijo, saj so vanjo praviloma vključene vse tehnologije, ki se uporabljajo v določenem razvojnem obdobju kot "tehnologije", vendar pod pogojem, da uvajanje novih "tehnologij", ki eventualno po obsegu presegajo dosedanje načine, ne pomenijo prevelike obremenitve služečega zemljišča. V tem primeru je treba lastniku služečega zemljišča priznati, da se brani pred povečano in spremenjeno obremenitvijo.

Četudi je zahtevek za plačilo odškodnine nastal zaradi izgube lastnine, nima stvarnopravne, temveč obligacijskopravno naravo. Njegov namen namreč ni v varstvu lastninske pravice, ki je z razlastitvijo že prenehala, temveč v pridobitvi nadomestila, s katerim bo prizadetemu lastniku omogočena pridobitev stvari oziroma pravice iste vrednosti, kot mu je bila odvzeta. Gre torej za obligacijski zahtevek, ki zastara po pravilih ZOR o zastaranju terjatev. S predlogom za izplačilo odškodnine, podanim pred upravnim organom, do pretrganja zastaranja ni prišlo, saj ta o višini odškodnine ni bil pristojen odločati, temveč je bil pristojen le za vodenje postopka za sklenitev sporazuma o odškodnini. Določitev odškodnine je bila v izključni pristojnosti sodišča. Predlagateljica je imela možnost sodno uveljaviti svoj zahtevek, pravico do sodnega varstva pa je pridobila z iztekom trimesečnega roka za sporazumno določitev odškodnine pred upravnim organom, saj je drugi odstavek 51. člena ZRPPN jasno določal, da se lahko po izteku tega roka razlaščeni lastnik obrne neposredno na sodišče. Tudi z zahtevo za priznanje prednostne pravice uporabe za gradnjo zastaranje odškodninskega zahtevka ni bil

Tožnikova zmotna interpretacija odločbe, da prednostne pravice uporabe s potekom petih leti ni izgubil oziroma da je mislil, da bi morala biti izdana odločba o odvzemu pravice uporabe, pomeni (pravno) zmoto, ki ne more imeti pravnega učinka.

1. O dolžnosti upravičenca razlastitve, da zagotovi drugo enakovredno zemljišče, je mogoče govoriti le, če je tako zemljišče na razpolago. Če ga ni, mora plačati odškodnino. Tudi sicer določbe ZSZ o razlastitvi ne omogočajo razlage, da je primarna obveznost razlastitvenega upravičenca, da se restituira prvotno stanje z izročitvijo enakovredne nadomestne nepremičnine. Pri alternativnih obveznostih, to je obveznostih, pri katerih ima stranka pravico izbrati izmed več obveznosti tisto, ki naj se izpolni, ima v dvomu pravico do izbire dolžnik (primerjaj 384. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01), v konkretnem primeru torej razlastitveni upravičenec - predlagateljica. 2. V skladu z ustaljeno sodno prakso (primerjaj npr. s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 338/2001) je odločilen status zemljišča pred sprejetjem prostorskega izvedbenega načrta, ki izkazuje javno korist za razlastitev. Ker je sporno zemljišče postalo nezazidano stavbno zemljišče šele z Odlokom, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ga je treba ceniti kot kmetijsko, ne pa nezazidano stavbno zemljišče.

Lastninska ali druga stvarna pravica na nepremičnini se lahko odvzame ali omeji v javno korist proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine pod pogoji, ki jih določa Zakon o stavbnih zemljiščih. Po zakonu gre na strani razlastitvenega upravičenca (države ali občine) za izbiro med dvema možnostima, od katerih ena nima nujno prednosti pred drugo, le po naravi stvari je edino možna odškodnina, če ni na razpolago enakovrednega zemljišča. Pri določitvi denarne odškodnine je pomemben namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo dotlej, ko je bilo s planskim aktom spremenjeno v nezazidano stavbno zemljišče.

Ob razlastitvi kmetijskega zemljišča se razlaščencu v zameno lahko ponudi le drugo kmetijsko zemljišče, če je to na razpolago. Za določitev drugega enakovrednega zemljišča in njegov status je namreč bistven namen, za katerega se je nepremičnina uporabljala do sprejetja planskega akta, s katerim je bil njen status spremenjen zaradi predvidene gradnje infrastukture. Če pa se razlaščencu izplača odškodnina, se ta izračuna glede na tržno vrednost, ki bi jo bilo mogoče doseči s prodajo kmetijskega zemljišča.