29. člen ZKZ

Da je na temelju določenega pravnega razmerja mogoče utemeljiti zaključke o detenciji, je zraven tega, da se v okviru tega razmerja dejanska oblast izvaja za drugega, potrebo hkrati ugotoviti razmerje odvisnosti in podrejenosti med detentorjem in posestnim gospodarjem, to pa more biti razpoznavno tudi navzven. Kot detencijo je tako mogoče opredeliti položaje, ko ravnanje izhaja iz delovnega ali podobnega razmerja, kjer more hkrati obstajati obveznost ravnati se po navodilih posestnika (drugega). Kot tipičen primer detentorja tako štejejo prodajalci v trgovini, uradniki, policisti in vojaki (glede uniforme in nošnje orožja). Pri tem je bistveno, da zgolj gospodarska odvisnost od posestnega gospodarja ne zadošča, temveč mora obstajati volja detentorja, da se obnaša in izvaja dejansko oblast tako, kot da je instrument gospodarja, ki ne more odstopati od njegovih navodil. Dogovor, da bo tožnik tudi po prodaji spornih kmetijskih zemljišč M.T. ta zemljišča še naprej obdeloval in pobiral pridelke, pri čemer bo del iz tega naslova pridobljene koristi v naravi oziroma denarju izročil zakoncema K. oziroma kasneje M.T. oziroma družbi A. d.o.o., je namreč pravno pravilno opredeliti bo

V upravno sodni praksi je potrjeno stališče, da je dovoljen in zakonit ter v skladu s četrto alinejo drugega odstavka 20. člena ZKZ pogoj ponudbe, po katerem se kmetijska zemljišča, ne glede na lego in namensko rabo, prodajajo izključno skupaj. Zato je prvostopni upravni organ, upoštevaje določbe OZ, ki v 22. členu in nadaljnjih opredeljujejo podrobneje ponudbo (saj ZKZ teh določb nima), pravilno štel, da ponudba tožeče stranke pomeni bistveno spremembo ponudbe in posledično zavrnitev ponudbe prodajalk.

Ker pripoznava tožbenega zahtevka ni bila dana na področju proste dispozicije, saj je tožnik zatrjeval promet s kmetijskim zemljiščem, ki je bil urejen s ZKZ, v katerem so določbe, ki so prisilne narave, ne more imeti nikakršnega pravnega učinka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil skupen namen pravdnih strank sklenitev pogodbe za določen čas, brez možnosti podaljšanja. Ne gre za nejasno določbo in ni podlage za uporabo 83. člena OZ.

Tožbeni zahtevek predkupnega upravičenca na ničnost iz naslova kršitve prednostnega upravičenja in kršitve moralnih norm, ni utemeljen, saj tudi z zatrjevano tožbeno podlago, ne zasleduje razveljavitve kupne pogodbe.

Zato da ravnanje stranke, ki ga ni mogoče umestiti med nobenega od posebej urejenih institutov OZ, lahko opredelimo kot nemoralno po splošni določbi 3. člena OZ in zato nično po 86. in 88. člena OZ, mora vsebovati jasne negativne opredelilne elemente. Napačna je ocena sodišč prve in druge stopnje, da sporna določba vsebuje takšne elemente. Tožnik je ob podpisu pogodbe v primeru vrnitve zemljišča denacionalizacijskemu upravičencu pristal na določitev 8 dnevnega odpovednega roka brez povračila vloženega dela in sredstev v pripravo zemljišča (po pogodbi je imel tožnik pravico le pobrati pridelke). Ni dokazal, da bi prvotoženi sklad pri sklepanju pogodbe kakorkoli nemoralno ravnal, zato se ne more naknadno pritoževati, da njegova zaveza ni pravična (volenti non fit inuria.

Določbe ZKZ o sklepanju pogodb za prodajo kmetijskih zemljišč je mogoče razlagati edino tako, da je pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena s sporazumom o bistvenih sestavinah pogodbe, torej takrat, ko ponudnik prejme izjavo kupca z najboljšim vrstnim redom o sprejemu ponudbe.

Glede na to, da je na podlagi 16. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov tožena stranka le upravljalec zemljišč in v pravnem razmerju le s Skladom, je z analogno uporabo 22. člena ZDen mogoče priti edino do zaključka, da tudi toženka sama ne more obdržati posesti nepremičnin dlje, kot bi jo lahko Sklad.

Zakup kmetijskih zemljišč kot razlog za predkupno pravico pri nakupu teh zemljišč se izkazuje s pisno zakupno, sklenjeno v skladu z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih.

Upravičenec, ki je pravočasno uveljavljal prednostno pravico nakupa, lahko vloži tožbo proti lastniku kmetijskega zemljišča in kupcu tega zemljišča le v roku 30 dni po izteku 30-dnevnega roka od dneva, ko je lastnikovo ponudbo prejela kmetijska zemljiška skupnost oziroma druga ustrezna institucija.

Samo tožnikovo osebno prepričanje za drugačno oceno o zatrjevani navideznosti ne zadošča, o navideznosti pa ni nobenih dokazov, kar potrjuje tudi tožnik sam v reviziji. Na neobstoj podlage tožnik samo sklepa na podlagi dejstva, da med pogodbenima strankama ni nobenega sorodstvenega razmerja, tako sklepanje pa je zmotno, saj bi sicer za veljaven obstoj podlage vsake darilne pogodbe bilo potrebno, da sta pogodbenika v sorodu. V 29. členu ZKZ je bil promet s kmetijskim zemljiščem z darilnimi pogodbami res omejen, vendar le v določenih relacijah. Kmet je smel podariti kmetijsko zemljišče ali gozd občanu, ki se po tem zakonu ni štel za kmeta, le če je bil z njim v določenem sorodstvenem razmerju. Ostalega prometa kmetijskih zemljišč ali gozdov z darilnimi pogodbami zakon ni omejeval. Določba 29. člena ZKZ je omejevala prehod kmetijskega zemljišča z darilno pogodbo le od kmeta na nekmeta, da bi preprečila drobljenje kmetijskih zemljišč in njihovo prehajanje v last tistih, ki se niso ukvarjali s kmetijsko dejavnostjo. Omejitve pa niso veljale za prehod kmetijskega zemljišča od kmeta na kmeta, od nekmeta na kmeta in od nekmeta na nekmeta. Darilno pogodbo

Revizijsko sodišče nima pomislekov proti zaključkom sodišč o veljavnosti sklenjene darilne pogodbe. Ker je bila pogodba tudi izvedena v zemljiški knjigi (pridobitni način), za nastanek toženkine lastninske pravice ni bistveno, če je imela zemljišče v posesti. Tožnik, ki je sklenil z A. G. darilno pogodbo za primer smrti šele dne 9.1.1985, z njo ni mogel pridobiti zemljišča, ki ni bilo več last darovalke.

Sestavina zaščitene kmetije so vsa zemljišča, ki so pripadala kmetiji v času določitve zaščitene kmetije, ne glede na to, na kakšni pravni podlagi so prišla v zaščiteno kmetijo.