12. člen ZOsn

Toženka je pravilno sprejela odločitev o nepristojnosti. Tožnica je namreč pri ZRSŠ vztrajala, da o zadevi odloči, čeprav je že predhodne zadeve odstopal osnovni šoli kot stvarno pristojnemu organu. Ker je tožnica vztrajala, da ZRSŠ izda individualiziran program, je ZRSŠ navedel, da ni stvarno pristojen organ za odločanje o navedenem, zato navedenega tudi ne bo poslal v odločanje drugostopnemu organu, saj ne gre za upravno zadevo v okviru ZUOPP-1, ampak gre za vprašanja, o katerih lahko glede na stvarno pristojnost in določbe ZOsn, odloča le osnovna šola. Tožba je deloma v nasprotju sama s sabo. Tožnica na eni strani izpodbija upravni akt – sklep toženke, na drugi strani pa želi od sodišča doseči rezultat, ki ga pred organom ni dosegla in sedaj želi, da se ugotovi kršitev človekovih pravic, ker toženka o njeni vlogi ni odločila, ampak jo je zavrgla. Zoper izdane upravne akte, kot je izpodbijan sklep, je dopusten upravni spor na podlagi 2. člena ZUS-1. Vendar tožnica izrecno vlaga tožbo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki pa je dopustna le, če zoper akt ali dejanje organa, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. To

Strokovni mnenji sta izčrpni in razlagata vse vidike otrokovih lastnosti in zmožnosti, kot tudi pojasnjujeta njegove primanjkljaje in utemeljujeta, zakaj jih bo lažje obvladoval v prilagojenem izobraževalnem programu. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi mnenji KUOPP prve in druge stopnje v celoti povzela, nadalje pridobila podatke šole, v postopek odločanja pa vključila tudi starša in jima dala možnost, da na strokovno mnenje podata pripombe in svoje mnenje. Svojo odločitev je utemeljila z določbami ZUOPP-1 in Pravilnika o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, predvsem pa z izčrpnim pojasnilom, zakaj je sprejeta odločitev najboljša za otroka. Vsem tem zaključkom sodišče pritrjuje.

Izpodbijana odločitev posega v pravico tožnika do svobodne izbire šole, kjer bo opravil osnovnošolsko izobraževanje, saj je izdana brez soglasja zakonite zastopnice tožnika. Izpodbijani akt je zaradi nesoglasja tožnikove matere oblastveni in posamični akt, ki posega v pravico tožnika do izbire osnovne šole pod pogoji iz ZOsn, zato ima tožnik pravico do sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 2. člena ZUS-1. Če je tožena stranka ugotovila, da ima tožnik hujše oblike motenja vedenja, potem za take primere učencev s posebnimi potrebami iz 1. odstavka 12. člena ZOsn velja, da jih je mogoče vključiti v drugo osnovno šolo na podlagi odločbe o usmeritvi. Iz izpodbijane odločbe, drugostopenjskega akta in ostalih podatkov, ki jih ima sodišče pa ne izhaja, da je bil izpodbijani akt izdan na podlagi odločbe o usmeritvi.“ Ker vključitev v drugo osnovno šolo pomeni „prešolanje“, je tožena stranka z izpodbijanim aktom nepravilno uporabila ZOsn oziroma ni upoštevala določbe 6. odstavka 54. člena ZOsn.

Tožnik je škodo opredelil s tem, ko je navedel, da „niso bile strokovno ustrezno ugotovljene kakršne koli vedenjske ali osebnostne motnje, da bi potreboval posebej prilagojen program za mladostnike v za to specializiranem zavodu“, da bi sprememba osnovne šole na tožnika lahko negativno vplivala, saj bi ga iztrgala iz njegovega okolja, kjer ima prijatelje, in ki ga je vajen, „saj bi se počutil nezaželenega in ponižanega ter obstaja verjetnost, da bi zaradi prešolanja v navedeni zavod tožnik imel trajne psihološke posledice“; boji se tudi „stigmatizacije“ zaradi zavoda, za katerega je „razširjeno splošno mnenje, ki je precej negativno, namreč da je zavod namenjen problematičnim mladoletnikom, ki jim niso tuja tudi hujša kazniva dejanja“. Verjetnost, da bi tožniku nastala škoda, kot jo je subjektivno opisal, je tako v zadostni meri podana in jo je z izdajo začasne odredbe mogoče preprečiti.