11. člen ZOsn

Pomanjkljiv ugotovitveni postopek ni v skladu s temeljnim načelom, po katerem je treba v čim večji meri, kolikor je to po strokovnih kriterijih sprejemljivo in uresničljivo, zagotoviti integriranost otrok s posebnimi potrebami v šolah, ki jih obiskujejo ti otroci. Osnovna šola ima namreč obveznost, da za izvajanje osnovnošolskega programa otrok s posebnimi potrebami zagotovi strokovne delavce za pripravo, izvedbo in evalvacijo individualiziranih programov. Izobraževanje mora potekati po načelu enakih možnosti s hkratnim upoštevanjem različnosti otrok. Za predmetno zadevo je pomembno tudi, da mora biti organizacija vzgoje in izobraževanja čim bližje kraju bivanja. V predmetni zadevi sta napaka v razlagi materialnega prava ter pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje še toliko bolj pomembna, ker izpodbijani odločbi ne pomenita samo to, da bi moral A.A. zamenjati osnovno šolo in s tem izobraževalno in socialno okolje, v katerem je navezal prijateljske in družabne stike z učitelji in učenci ter se morda v njem (zelo) dobro počuti, ampak bi moral zaradi izpodbijanih odločb za daljša časovna obdobja celo zapustiti svoj dom in bistveno zmanjšati neposredne stike z materjo, s katero sic

Izpodbijana odločitev posega v pravico tožnika do svobodne izbire šole, kjer bo opravil osnovnošolsko izobraževanje, saj je izdana brez soglasja zakonite zastopnice tožnika. Izpodbijani akt je zaradi nesoglasja tožnikove matere oblastveni in posamični akt, ki posega v pravico tožnika do izbire osnovne šole pod pogoji iz ZOsn, zato ima tožnik pravico do sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 2. člena ZUS-1. Če je tožena stranka ugotovila, da ima tožnik hujše oblike motenja vedenja, potem za take primere učencev s posebnimi potrebami iz 1. odstavka 12. člena ZOsn velja, da jih je mogoče vključiti v drugo osnovno šolo na podlagi odločbe o usmeritvi. Iz izpodbijane odločbe, drugostopenjskega akta in ostalih podatkov, ki jih ima sodišče pa ne izhaja, da je bil izpodbijani akt izdan na podlagi odločbe o usmeritvi.“ Ker vključitev v drugo osnovno šolo pomeni „prešolanje“, je tožena stranka z izpodbijanim aktom nepravilno uporabila ZOsn oziroma ni upoštevala določbe 6. odstavka 54. člena ZOsn.

Tožnik je škodo opredelil s tem, ko je navedel, da „niso bile strokovno ustrezno ugotovljene kakršne koli vedenjske ali osebnostne motnje, da bi potreboval posebej prilagojen program za mladostnike v za to specializiranem zavodu“, da bi sprememba osnovne šole na tožnika lahko negativno vplivala, saj bi ga iztrgala iz njegovega okolja, kjer ima prijatelje, in ki ga je vajen, „saj bi se počutil nezaželenega in ponižanega ter obstaja verjetnost, da bi zaradi prešolanja v navedeni zavod tožnik imel trajne psihološke posledice“; boji se tudi „stigmatizacije“ zaradi zavoda, za katerega je „razširjeno splošno mnenje, ki je precej negativno, namreč da je zavod namenjen problematičnim mladoletnikom, ki jim niso tuja tudi hujša kazniva dejanja“. Verjetnost, da bi tožniku nastala škoda, kot jo je subjektivno opisal, je tako v zadostni meri podana in jo je z izdajo začasne odredbe mogoče preprečiti.

V kolikor so z odločitvijo inšpekcijskega organa prizadete pravne koristi pobudnika, je potrebno tudi pobudniku priznati pravni interes stranskega udeleženca v upravnem postopku.