2. člen ZOFVI

Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča že ugotovitev, da je tožnik storil eno kršitev iz opomina in eno kršitev iz odpovedi. Predmet opozorila in redne odpovedi so pri tem lahko tudi kršitve pogodbenih obveznosti, ki so lažje narave (za razliko od kršitev, ki so podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi - 110. člen ZDR-1) in onemogočajo nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Pravni red v določenih procesnih situacijah dopušča zasliševanje prič z namenom presoje verodostojnosti izpovedbe drugih prič. Uporaba fizične prisile v vzgojno izobraževalne namene ni dovoljena, zato je sodišče druge stopnje pravilno zaključilo, da je v tem primeru podana kršitev delovnih obveznosti iz 33. ZDR-1. Za obstoj kršitev zakonskih določb ni bistvena in potrebna še dodatna opredelitev kršitev v kolektivni pogodbi, saj zadošča ugotovitev, da je tožnik kršil katerokoli od obveznosti iz delovnega razmerja, ki so določene v zakonu. Glede na ZDR-1 ni nobene potrebe po dodatnih opredelitvah kršitev delovnih obveznosti v kolektivnih pogodbah in podzakonskih aktih; če pa so te že opredeljene, to ne pomeni, da so krši

Tožnik (učitelj) je učenca udaril po roki, kar predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer vestnega opravljanja dela iz 33. člena ZDR-1, prepovedi škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1 in obveznosti zagotoviti varno in spodbudno učno okolje iz 2.a člena ZOFVI. Izjava tožnika, da bo učenki zavil vrat, če ne bo tiho, četudi ni resno mislil oziroma, je bila izrečena kot odziv na ravnanje učenke, ni dopustna. Tožnik je bil kot učitelj zavezan spoštovati otrokove in človekove pravice in temeljne svoboščine ter prispevati k varnemu in spodbudnemu učnemu okolju (2. in 2.a člen ZOFVI).

Neposredni namen zagotavljanja proračunskih sredstev, posledično pa tudi njihovega razdeljevanja, je sofinanciranje dejavnosti same po sebi, torej izdajanje omenjene periodike, ne pa financiranje subjektov, ki se z njo ukvarjajo, ki bi to pomoč eventualno potrebovali zaradi slabšega položaja v pogojih tržnega delovanja, kot meni tožena stranka. Po mnenju sodišča tožena stranka s tem, ko je določila pogoj glede statusa subjektov, za to ni imela zakonskega pooblastila, zato je neutemeljeno izključila tožnico kot gospodarsko družbo ter gre posledično za kršitev 14. člena Ustave RS.

Predmet javnega razpisa je sofinanciranje otroške, mladinske in strokovne periodike, ne pa financiranje delovanja nepridobitnih organizacij na področju vzgoje in izobraževanja, ki so v pogojih delovanja na trgu in glede na trenutne gospodarske razmere v slabšem položaju od gospodarskih subjektov, zato toženka ni imela pravno utemeljenega razloga za različno obravnavanje izdajateljev revij glede na njihov pravni status.

Tožena stranka ni pojasnila in utemeljila razlogov za razlikovanje med tistimi ponudniki, ki imajo status društva in javnih zavodov, in drugimi ponudniki, to je gospodarskimi družbami, kamor spada tožeča stranka. S tega vidika je obrazložitev izpodbijanega akta pomanjkljiva. Izpodbijana odločba je tudi nezakonita, ker tožena stranka ni imela ustrezne pravne podlage, da je na razpisu razlikovala med društvi in javnimi zavodi na eni strani in zasebnimi gospodarskimi subjekti na drugi strani na tak način, da je vnaprej, v javnem razpisu, izključila možnost sofinanciranja slednjih. Javni razpis oziroma točka 3.1. iz javnega razpisa namreč ni predpis v smislu 7. člena ZJF. Predmetni javni razpis je bil objavljen na podlagi oziroma v zvezi z določilom 81. člena ZOFVI, ki v 16. alineji 7. odstavka pravi, da se iz državnega proračuna zagotavljajo tudi sredstva za dejavnosti in naloge, ki so potrebne za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja in sicer sredstva za mladinsko in strokovno periodiko ter za subvencioniranje cen strokovne literature. Iz tega zakonskega določila torej ne izhaja, da bi lahko tisti, ki ponuja sofinanciranje, vnaprej izključil določene izdajatelje gle

Sam javni razpis ni posamičen akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati skladno s 1. odstavkom 4. člena ZUS-1. Sodišče je zato presojalo zakonitost posameznih določb javnega razpisa posredno, ob presoji zakonitosti izpodbijane odločitve toženke. Toženka za različno obravnavanje izdajateljev revij glede na njihov pravni status ni imela razumnega, tj. iz narave stvari izhajajočega razloga. S tem je določbe ZOFVI napačno uporabila. V ponovnem postopku bo morala oceniti tožničino vlogo, pri tem pa ne bo smela upoštevati pogoja, za katerega je sodišče ugotovilo, da ni v skladu z ZOFVI.

V obravnavani zadevi gre za sofinanciranje iz sredstev proračuna. Sredstva proračuna, se lahko na podlagi 7. člena ZJF uporabljajo za namene, ki so določeni z zakoni oziroma občinskimi odloki ter drugimi predpisi. Zato je tudi v postopku dodeljevanja sredstev proračuna treba upoštevati načelo enakosti pred zakonom. Za presojo zakonitosti zavrnitve tožničine vloge za sofinanciranje publikacije A., ker je tožnica gospodarska družba, je odločilno, ali je za tak pogoj imela razumen razlog.

Za presojo zakonitosti zavrnitve tožničine vloge za sofinanciranje publikacije A., ker je tožnica gospodarska družba, je odločilno, ali je za tak pogoj imela razumen razlog.

Na podlagi ustavnih določil ni mogoče izpeljati iztožljive pravice, da država ali občina zagotovita sprejem vseh zainteresiranih otrok v javni vrtec, tako da javni vrtec vsakega zainteresiranega otroka tudi sprejme na podlagi posamičnega akta. Po določbi 1. odstavka 9. člena ZVrt imajo starši pravico izbrati programe predšolske vzgoje za svoje otroke v javnem in zasebnem vrtcu. Vendar to ne pomeni, da imajo starši, če izberejo določen javni vrtec, potem v vsakem primeru tudi pravico, da je njihov otrok v tak vrtec sprejet, ne glede na zmogljivosti tega vrtca. Starši imajo le pravico, da izberejo, v kateri vrtec želijo vpisati otroka, in jim te izbire javno-pravni subjekt ne more vsiliti. Opisana pravna narava zahtevka za vpis in sprejem v vrtec, ki nima statusa iztožljive ustavne pravice ali iztožljive zakonske pravice v materialnem smislu, pa ne pomeni, da lahko tožena stranka bolj ali manj arbitrarno odloča o vpisu in sprejemu otrok v vrtec.

Pravna narava in način regulacije napredovanja v naziv sta pomembna zaradi tega, ker sodišče v tovrstnih primerih, ko je določen pravni institut, skladno z zakonskim pooblastilom, urejen v podzakonskem predpisu, pri razlagi predmetnega instituta pušča določeno polje proste presoje toženi stranki, poleg tega je ravno tožena stranka organ, ki je sprejel Pravilnik/96, in ga zato lahko do določene mere avtonomno razlaga. To pomeni, da je interpretacija spornega razmerja glede ocenjevanja dodatnega strokovnega dela s strani sodišča stroga glede na zakonsko pooblastilo in morebitne druge zakonske določbe, ki urejajo dodatno strokovno delo (sistematična metoda razlage), ob upoštevanju splošnih določb ZOFVI, kot interpretativnega pomagala, z vidika presoje pravilnosti uporabe Pravilnika/96. Iz narave stvari glede na splošne določbe ZOFVI izhaja, da v srednjih šolah naloga učiteljev ni samo izobraževanje, ampak tudi vzgoja (1. in 2. člen ZOFVI). Zaradi tega iz ZOFVI ne izhaja, da je dodatno strokovno delo, ki je relevantno za napredovanje učitelja, samo tisto delo, ki je povezano s strokovno izobrazbo učitelja. Odločilno za razlago predmetnega pojma, ki sicer izhaja že iz ZOFVI, pa je be