34. člen ZOFVI

Tožena stranka ni imela pravne podlage zahtevati predložitev soglasja druge zasebne (osnovne) šole, saj kot pogoj za izvajanje izobraževalnega programa, ki ga izvajalec želi izvajati, ni predpisan pogoj pridobitve soglasja druge zasebne (osnovne) šole, ki je za ta izobraževalni program pridobila javno veljavnost. Če zasebna osnovna šola želi izvajati lasten program oziroma uporabi program druge šole kot lasten, to pomeni, da njen program še ni javno veljaven, čeprav je druga šola za program, ki ga je zasebna osnovna šola uporabila kot lastnega, morebiti že pridobila javno veljavnost, saj gre za nov lasten program zasebne osnovne šole. Zato je zanj treba še pridobiti javno veljavnost v postopku za pridobitev javne veljavnosti.

Ker je torej delovne izkušnje iz prvega odstavka 53. člena ZOFVI možno pridobiti tudi v organizacijah, ki niso vpisane v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja, pa vzgojo in izobraževanje vseeno izvajajo, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno presodili, da je tožnica izpolnjevala pogoj zahtevanih delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju.

Razpis je temeljil na Odloku o koncesiji za izvajanje javne službe predšolske vzgoje in varstva (Ur. l. RS, št. 96/09), kjer je v 4. členu izrecno navedeno, da lahko javno službo predšolske vzgoje in varstva izvaja koncesionar, ki je vpisan v razvid ter v skladu s pravilnikom zagotavlja pogoje in opremljenost. Pogoji tožene stranke za izvajanje javne službe so bili tako pritožnici znani, s prostovoljno prijavo na razpis pa je izrazila tudi svoje soglasje z njimi. Prav tako je svoje soglasje izrazila tudi s podpisom pogodbe o koncesiji, ki je bila sklenjena na podlagi odločbe z dne 27. 8. 2010, v kateri je bilo izrecno ugotovljeno, da ima pritožnica potrebne prostore in opremo. V skladu z načelom volenti non fit iniuira obogatitveni zahtevek ni utemeljen, kadar se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja. Sodna praksa je zavzela stališče, da kadar do prehoda premoženja pride na podlagi pogodbe, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama, korist, ki jo je tožena stranka pridobila, ne predstavlja neupravičene pridobitve.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da se za izpolnitev formalnega pogoja petih let delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju upoštevajo vse delovne izkušnje v vzgoji in izobraževanju, ki se kot take ovrednotijo glede na vsebino delovnih nalog. Odločilno je torej, ali je kandidat v času zaposlitve pri konkretnem delodajalcu opravljal naloge s področja vzgoje in izobraževanja, kar izhaja tudi iz dela razpisa, ki se nanaša na predložitev dokazil o delovnih izkušnjah na področju vzgoje in izobraževanja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zakon in razpis za izpolnitev pogoja ne zahtevata, da so delovne izkušnje pridobljene v zavodih, vpisanih v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja, toženka pa ne more od kandidatov zahtevati izpolnjevanja strožjih pogojev od predpisanih in navedenih v razpisu.

Koncesijska pogodba, s katero je tožeča stranka toženi stranki podelila pravico izvajanja javne službe predšolske vzgoje, ni bila sklenjena zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti koncedenta (tožeče stranke). Te ugotovitve pritožnica niti ne izpodbija, pač pa nasprotno tudi sama izpostavlja, da je zagotavljanje predšolske vzgoje ena izmed temeljnih nalog tožeče stranke po drugem odstavku 21. člena ZLS. V takšnem primeru pa občina kot stranka koncesijske pogodbe (koncedent) ne izpolnjuje meril iz 13. člena OZ, tako da koncesijske pogodbe ni mogoče šteti za gospodarsko pogodbo. Za zahtevke v zvezi s terjatvami iz teh pogodb tako velja splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ in ne triletni zastaralni rok, ki velja za terjatve iz gospodarskih pogodb (prvi odstavek 349. člena OZ) Po določbi prvega odstavka 75. člena ZOFVI koncedent in koncesionar uredita medsebojne pravice in obveznosti in pogoje, pod katerimi mora koncesionar opravljati dejavnost s pogodbo o koncesiji. Po tretjem odstavku 75. člena ZOFVI se pogodba o koncesiji sklene v pisni obliki. Z njo pa se določijo tudi sredstva, ki jih za opravljanje dejavnosti zagotavlja koncedent (peta alineja drugega odstavk

V nazive po ZOFVI napredujejo tisti strokovi delavci, ki so zaposleni v javnih vzgojno izobraževalnih zavodih, ne glede na to ali jih je ustanovila država ali lokalna skupnost. Kot javno vzgojno izobraževalni zavod po ZOFVI se obravnavajo zgolj zavodi, ki 1) izvajajo javno vzgoljno izobraževalne programe po 8. členu ZOFVI in 2) so vpisani v razvid izvajalcev teh programov pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, posledično lahko minister odloča le o napredovanju tistih strokovnih delavcev, ki so zaposleni pri delodajalcu, ki izpolnjuje oba pogoja.

V konkretni zadevi ni sporno, da gre za otroke prvega starostnega obdobje ter da se prostori za njihovo varstvo nahajajo v kleti objekta. Tožnica navedenemu dejstvu ne oporeka, pač pa meni, da se določba drugega odstavka 12. člena Pravilnika o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca v obravnavani zadevi ne bi smela uporabiti. V tretjem poglavju navedenega Pravilnika je določena ureditev prostorov za otroke v vzgojno-varstveni družini. Navedeno poglavje vsebuje le tri člene, ki so res lex specialis glede prostorov za vzgojno–varstvene družine, na kar se sklicuje tožnica. Vendar pa se glede vseh ostalih pogojev za prostore, ki niso urejeni v teh treh členih, uporabljajo določila prvega in drugega poglavja, ki veljajo za novogradnje in stavbe, ki niso grajene namensko za vrtec. Zato je že ugotovitev, da se navedeni prostori nahajajo v kleti, sama po sebi zadosten razlog za zavrnitev tožničine zahteve za vpis v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja za izvajanje programa za predšolske otroke.

Šele v odgovoru na tožbo tožena stranka navaja konkretne člene iz ZOFVI. Tako opremljena obrazložitev otežuje možnost presoje njene zakonitosti v upravnem sporu, vendar pa je podan očiten razlog za ugoditev tožbe zaradi tega, ker tožena stranka tožnici ni dala možnosti, da se pred izdajo odločbe izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP). Tako je tožeča stranka šele v upravnem sporu, ki je namenjen preizkusu zakonitosti upravnega akta, ne pa upravnemu odločanju, dobila priložnost, da navaja določena dejstva in okoliščine, ki so po presoji sodišča pomembne za odločitev; to pomeni, da je podana bistvena kršitev določb postopka, zaradi česar je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Minister po ZOFVI in Pravilniku o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju odloča le o napredovanju strokovnih delavcev, ki so zaposleni pri izvajalcih javno veljavnih vzgojno izobraževalnih programov in kot taki vpisani v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja v skladu z 34. členom ZOFVI.

Minister za šolstvo in šport po ZOFVI in po Pravilniku o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive odloča le o napredovanju strokovnih delavcev, ki so v delovnem razmerju pri izvajalcih javno veljavnih vzgojno-izobraževalnih programov in so kot taki vpisani v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja v skladu z 34. členom ZOFVI.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v konkretnem primeru predlagani subjekt sploh ne izpolnjuje zakonskih pogojev za vpis v sodni register, pač pa v razvid pri pristojnem ministrstvu, se izkaže, da je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu za vpis subjekta v sodni register, za katerega sodišče v registrskem postopku sploh ni pristojno odločati.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v konkretnem primeru predlagani subjekt sploh ne izpolnjuje zakonskih pogojev za vpis v sodni register, pač pa v razvid pri pristojnem ministrstvu, se izkaže, da je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu za vpis subjekta v sodni register, za katerega sodišče v registrskem postopku sploh ni pristojno odločati.