105. člen ZOFVI

Namen pridobivanja strokovnih nazivov v vzgoji in izobraževanju je izkazovanje strokovnih izkušenj s področja, ki jih strokovni delavec opravlja, pri čemer je vrsta pogodb nepomembna, saj je tudi zakonodajalec izrecno predvidel možnost sklenitve pogodbe o delu ravno za izvajanje vzgojno-izobraževalne dejavnosti (pod določenimi pogoji z Obligacijskim zakonom - OZ), če so bile izkoriščene vse možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Nasprotno tolmačenje, da tožnici, ki je kot redovnica opravljala strokovno delo vzgojiteljice, zgolj zaradi vrste pogodbe, na podlagi katere je to delo opravljala, ne pripada strokovni naziv, je v nasprotju s pravico do uresničevanja pravice do enakega dostopa do delovnega mesta (tretji odstavek 49. člena Ustave RS).

Tako 10. točka c) razdelka kot 1. točka č) razdelka 20. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive kot dodatno strokovno delo štejeta organizacijo tekmovanja oziroma mentorstvo na tekmovanju za učence ali druge udeležence izobraževanja in usposabljanja, kar pomeni tistih udeležencev, s katerimi strokovni delavec dela v okviru vzgojno-izobraževalnega zavoda. Pod pojmoma učenec ali drugi udeleženec izobraževanja in usposabljanja z nobeno metodo razlage ni mogoče razumeti npr. člana kluba ali društva, kjer je strokovni delavec aktiven izven svojih službenih nalog in obveznosti.

Zgolj z dejansko izvedbo dejavnosti vzgoje in izobraževanja zavod ne izpolnjuje pogojev, da se lahko šteje za vzgojno izobraževalni zavod, temveč mora poleg navedenega izkazati, da kot pretežno dejavnost izvaja javno veljavne izobraževalne programe, česar pa tožnik ni zatrjeval niti izkazal. Zato JZZ C. ni vzgojno izobraževalni zavod, kar posledično pomeni, da tožnik, zaposlen na delovnem mestu direktor JZZ C., tedaj ni bil zaposlen na področju vzgoje in izobraževanja. Ker se opravljeno dodatno strokovno delo vrednoti in točkuje glede na to, na katerem področju je bil strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor zaposlen v času, ko je dodatno strokovno delo opravil in ker Pravilnika kot pogoj za napredovanje v naziv določa zaposlitev direktorja na področju vzgoje in izobraževanja ter se upošteva zaposlitev na delovnem mestu v času oprave dodatnega strokovnega dela, tožnik pa v letih 2006 in 2007, ko je opravil obravnavane javne prireditve, ni bil zaposlen na področju vzgoje in izobraževanja, le-teh ni mogoče upoštevati kot dodatno strokovno delo pri vrednotenju tožnikovega dela napredovanje v naziv.

Predlogu za napredovanje ni mogoče ugoditi, če ni izkazano, da so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za to določata zakon in na njegovi podlagi izdani Pravilnik.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v verodostojnost predloženih potrdil v smislu dokazovanja izpolnjevanja pogoja iz 2. točke razdelka č) 20. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju in zakaj je v konkretnem primeru zahtevala še dodatna dokazila o izvedbi navedenih referatov. Iz vabila na 16. mednarodni znanstveni posvet, izhaja, da so v okviru tega posveta predvidene razstava, predstavitev projektov in delavnice (samostojni referati v vabilu niso predvideni). Iz vabila na 17. Mednarodni znanstveni posvet, ki se prav tako nahaja v upravnem spisu, pa izhaja, da so v okviru tega posveta predvidene razstava projektov, vabljena predavanja, predstavitve projektov in delavnice (samostojni referati tudi v tem vabilu niso predvideni).

Organ v odločbi pojasnjuje potek celotnega ugotovitvenega postopka. V postopek je pritegnil tako tožnico kot tudi organizatorja Združenja A., in nato na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka zaključil, da dejstva, da je tožnica izvedla na znanstvenih posvetih pet samostojnih referatov, ki bi ustrezali kriteriju iz 2. točke razdelka č) 20. člena Pravilnika ni mogoče šteti za dokazanega. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v verodostojnost predloženih potrdil v smislu dokazovanja izpolnjevanja pogoja iz 2. točke razdelka č) 20. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju in zakaj je v konkretnem primeru zahtevala še dodatna dokazila o izvedbi navedenih referatov.

Tožnica ni izkazala, da je dejansko izvedla pet referatov na dveh mednarodnih konferencah. Izkazati bi bilo namreč treba dejansko izvedbo (predstavitev) samostojnega referata na dogodku, ki je mednarodna konferenca, ne zadošča pa le dokazovanje okoliščin glede posameznega prispevka, kot tudi ne sama navedba oziroma objava v zbornikih. Pri tem sodišče poudarja, da ni ovire za to, da organ, ko se pojavi dvom v verodostojnost določenih listin, od stranke zahteva več, kot se je sicer zahtevalo pri odločanju pred tem.

Iz izpodbijane odločbe in spisov zadeve izhaja, da je toženka k predložiti programa posveta tožnika pozvala prav zato, ker naj bi bil iz programa razviden posamezni referent, naslov izvedenega referata ter kraj in čas izvedbe in s tem tiste ključne okoliščine, ki kažejo na dejansko izvedbo referatov. Takšnih programov za zadevne posvete tožnik nesporno ni predložil. Navedene dejanske okoliščine pa tudi niso razvidne iz ostalih dokazil, ki jih je predložil. Objava v zborniku kot taka namreč ne izkazuje tudi izvedbe referata na mednarodni konferenci.

V nazive po ZOFVI napredujejo tisti strokovi delavci, ki so zaposleni v javnih vzgojno izobraževalnih zavodih, ne glede na to ali jih je ustanovila država ali lokalna skupnost. Kot javno vzgojno izobraževalni zavod po ZOFVI se obravnavajo zgolj zavodi, ki 1) izvajajo javno vzgoljno izobraževalne programe po 8. členu ZOFVI in 2) so vpisani v razvid izvajalcev teh programov pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, posledično lahko minister odloča le o napredovanju tistih strokovnih delavcev, ki so zaposleni pri delodajalcu, ki izpolnjuje oba pogoja.

Pri točkovanju omenjenih referatov je organ utemeljeno podvomil v verodostojnost spornih potrdil o udeležbi z referatom, ki ju je izdalo A. in ki sta bili kot dokazilo priloženi predlogu za napredovanje. Sodišče pa se tudi strinja, da je organ mogel pozvati tožnico in predlagateljico napredovanja na dopolnitev vloge za napredovanje s predložitvijo programov posvetov, iz katerih bo razvidna časovna opredelitev in dejanska izvedba, torej dokazil, s katerimi bi bila izkazana dejanska izvedba spornih referatov.

Ker lahko mnenje ostalih strokovnih delavcev, ali se s predlogom (ne)strinjajo, odločilno (tudi subjektivno) vpliva na napredovanje strokovnega delavca, mora iz mnenja zbora ali drugih listin (zapisnika o glasovanju) zelo določno izhajati sam način oziroma postopek glasovanja in ne samo rezultat tega glasovanja.

Za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca je pristojen ravnatelj javnega zavoda, minister, ki izda dokončno upravno odločbo o napredovanju ali zavrnitvi napredovanja, pa je dolžan v skladu s pravili ZUP pred izdajo odločbe popolno in pravilno ugotoviti dejansko stanje ter utemeljiti svojo odločitev.

Za tožnico, ki ob uveljavitvi ZOFVI ni bila v delovnem razmerju v izobraževalni dejavnosti, čeprav je tedaj kot brezposelna oseba opravljala dela na tem področju in se je kasneje kot učiteljica zaposlila na drugi osnovni šoli za opravljanje drugega dela, zaščita po 146. členu ZOFVI ne velja.

Ob nespornem dejstvu, da tožnica nima strokovne izobrazbe, ki je za vzgojiteljico v vrtcu predpisana z ZVrt, pogoja, ki je na napredovanje v naziv mentor določen v 2. členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive, ne izpolnjuje. Brez pravne podlage v ZVVPO je tožbena trditev, da je tožnica kot vzgojiteljica v vrtcu na dan uveljavitve ZVrt izpolnjevala pogoje za opravljanje dela v vrtcih in da zato lahko opravlja delo vzgojiteljice po tem zakonu (56. člen ZVrt).

Minister po ZOFVI in Pravilniku o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju odloča le o napredovanju strokovnih delavcev, ki so zaposleni pri izvajalcih javno veljavnih vzgojno izobraževalnih programov in kot taki vpisani v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja v skladu z 34. členom ZOFVI.

Pravica do napredovanja v naziv je specifična pravica, ki izhaja iz delovnega razmerja v vzgojno-izobraževalnem zavodu in pravica, ki jo lahko uveljavljajo samo strokovni delavci našteti v 1. členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive. Upoštevaje dejstvo, da v času, ko je ministrstvo prejelo strankin predlog za napredovanje v naziv, le-ta ni bila več v delovnem razmerju na področju vzgoje in izobraževanja, je organ prve stopnje predlog za napredovanje v naziv svetnik pravilno zavrgel.

Minister za šolstvo in šport po ZOFVI in po Pravilniku o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive odloča le o napredovanju strokovnih delavcev, ki so v delovnem razmerju pri izvajalcih javno veljavnih vzgojno-izobraževalnih programov in so kot taki vpisani v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja v skladu z 34. členom ZOFVI.

Načelo enakega obravnavanja pred upravnim organom, ki je splošno ustavno-pravno načelo (2. odstavek 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave) sicer ne pomeni, da mora organ ne glede na vidik (ne)pravilnosti in (ne)zakonitosti nek kasnejši dejanski stan obravnavati na enak način, kot je odločal predhodno v bistveno enakem primeru. Upravni organ lahko sprejme drugačno odločitev kot v pretekli primerljivi zadevi, vendar mora za to navesti razloge. Iz določbe 1. odstavka 149. člena ZOFVI izhaja, da je za obravnavani primer bistveno, ali je tožnica opravila strokovni izpit „po predpisih s področja vzgoje in izobraževanja.“ To pa pomeni, da ni bistveno samo, pred katero komisijo je tožnica opravila strokovni izpit, ampak je treba poleg tega upoštevati tudi, ali je po vsebini opravljala tak strokovni izpit s področja vzgoje in izobraževanja, ki ga je mogoče šteti za primerljivega z strokovnim izpitom pred komisijo Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje.

Ker je neizpolnjevanje že enega izmed v 9. členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah naštetih pogojev dovolj za zavrnitev zahteve za napredovanje v naziv mentor, je bil v obravnavani zadevi s pravilno uporabo Pravilnika predlog za napredovanje v ta naziv pravilno in zakonito zavrnjen.

Med strokovnimi delavci, ki lahko napredujejo v naziv svetnik, zakon (ZOFVI), ki taksativno navaja, kdo lahko napreduje v ta naziv, ne navaja korepetitorja, kar pomeni, da je zakon za korepetitorje izključil možnost napredovanja v ta naziv.