1. člen ZOFVI

Ker je torej delovne izkušnje iz prvega odstavka 53. člena ZOFVI možno pridobiti tudi v organizacijah, ki niso vpisane v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja, pa vzgojo in izobraževanje vseeno izvajajo, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno presodili, da je tožnica izpolnjevala pogoj zahtevanih delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju.

Revizija se dopusti glede vprašanja: - ali pet let delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju po prvem odstavku 53. člena ZOFVI pomeni zgolj delovne izkušnje, pridobljene v zavodih na področjih iz 1. člena ZOFVI in torej javno veljavne programe vzgoje in izobraževanja, za izvajanje katerih so vpisani v razvid izvajalcev javno veljavnih programov v skladu z ZOFVI, ali pet let delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju po prvem odstavku 53. člena ZOFVI pomeni tudi druge delovne izkušnje s področja vzgoje in izobraževanja, torej tudi v organizacijah, ki niso vpisane v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da se za izpolnitev formalnega pogoja petih let delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju upoštevajo vse delovne izkušnje v vzgoji in izobraževanju, ki se kot take ovrednotijo glede na vsebino delovnih nalog. Odločilno je torej, ali je kandidat v času zaposlitve pri konkretnem delodajalcu opravljal naloge s področja vzgoje in izobraževanja, kar izhaja tudi iz dela razpisa, ki se nanaša na predložitev dokazil o delovnih izkušnjah na področju vzgoje in izobraževanja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zakon in razpis za izpolnitev pogoja ne zahtevata, da so delovne izkušnje pridobljene v zavodih, vpisanih v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja, toženka pa ne more od kandidatov zahtevati izpolnjevanja strožjih pogojev od predpisanih in navedenih v razpisu.

Iz določb ZVSI je mogoče povzeti, da višje strokovne šole izvajajo študijske programe in so s tem del terciarnega izobraževanja. Višješolsko strokovno izobraževanje je kot podsistem terciarnega izobraževanja povezano z visokošolskim izobraževanjem, in sicer ju povezuje enak sistem zagotavljanja kakovosti, prehajanje študentov z višje na visoko raven, delno tudi programska sorodnost. Tako kot visokošolski sistem je tudi višješolski sistem del bolonjskega študija oziroma sistema. Opisana umestitev višjih strokovnih šol v šolski sistem tudi podlaga za tolmačenje določbe 2. člena ZIMPVI. S tem, ko drugi odstavek tega člena določa, da tuji program, ki je v državi izvora akreditiran vzgojno-izobraževalni program, izvaja vrtec ali šola, je mogoče razumeti, da so v to vključeni programi predšolskega, osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja in ne tudi programi višješolskega strokovnega izobraževanja, ki kot del terciarnega izobraževanja predstavljajo študijske programe.

Na podlagi ustavnih določil ni mogoče izpeljati iztožljive pravice, da država ali občina zagotovita sprejem vseh zainteresiranih otrok v javni vrtec, tako da javni vrtec vsakega zainteresiranega otroka tudi sprejme na podlagi posamičnega akta. Po določbi 1. odstavka 9. člena ZVrt imajo starši pravico izbrati programe predšolske vzgoje za svoje otroke v javnem in zasebnem vrtcu. Vendar to ne pomeni, da imajo starši, če izberejo določen javni vrtec, potem v vsakem primeru tudi pravico, da je njihov otrok v tak vrtec sprejet, ne glede na zmogljivosti tega vrtca. Starši imajo le pravico, da izberejo, v kateri vrtec želijo vpisati otroka, in jim te izbire javno-pravni subjekt ne more vsiliti. Opisana pravna narava zahtevka za vpis in sprejem v vrtec, ki nima statusa iztožljive ustavne pravice ali iztožljive zakonske pravice v materialnem smislu, pa ne pomeni, da lahko tožena stranka bolj ali manj arbitrarno odloča o vpisu in sprejemu otrok v vrtec.

Pravna narava in način regulacije napredovanja v naziv sta pomembna zaradi tega, ker sodišče v tovrstnih primerih, ko je določen pravni institut, skladno z zakonskim pooblastilom, urejen v podzakonskem predpisu, pri razlagi predmetnega instituta pušča določeno polje proste presoje toženi stranki, poleg tega je ravno tožena stranka organ, ki je sprejel Pravilnik/96, in ga zato lahko do določene mere avtonomno razlaga. To pomeni, da je interpretacija spornega razmerja glede ocenjevanja dodatnega strokovnega dela s strani sodišča stroga glede na zakonsko pooblastilo in morebitne druge zakonske določbe, ki urejajo dodatno strokovno delo (sistematična metoda razlage), ob upoštevanju splošnih določb ZOFVI, kot interpretativnega pomagala, z vidika presoje pravilnosti uporabe Pravilnika/96. Iz narave stvari glede na splošne določbe ZOFVI izhaja, da v srednjih šolah naloga učiteljev ni samo izobraževanje, ampak tudi vzgoja (1. in 2. člen ZOFVI). Zaradi tega iz ZOFVI ne izhaja, da je dodatno strokovno delo, ki je relevantno za napredovanje učitelja, samo tisto delo, ki je povezano s strokovno izobrazbo učitelja. Odločilno za razlago predmetnega pojma, ki sicer izhaja že iz ZOFVI, pa je be