53. člen ZOFVI

V pozivu k dopolnitvi vloge je bil tožnik poučen, kje lahko pridobi mnenje o stopnji pridobljene izobrazbe v tujini in da bo iz postopka imenovanja za ravnatelja izločen, če njegova dopolnitev ne bo pravočasna. Tožnik kljub pozivu dokazila o stopnji izobrazbe ni predložil v postavljenem roku niti ni pravočasno predlagal podaljšanja roka, zato je toženka njegovo vlogo utemeljeno izločila kot nepopolno.

Ker je torej delovne izkušnje iz prvega odstavka 53. člena ZOFVI možno pridobiti tudi v organizacijah, ki niso vpisane v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja, pa vzgojo in izobraževanje vseeno izvajajo, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno presodili, da je tožnica izpolnjevala pogoj zahtevanih delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju.

Revizija se dopusti glede vprašanja: - ali pet let delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju po prvem odstavku 53. člena ZOFVI pomeni zgolj delovne izkušnje, pridobljene v zavodih na področjih iz 1. člena ZOFVI in torej javno veljavne programe vzgoje in izobraževanja, za izvajanje katerih so vpisani v razvid izvajalcev javno veljavnih programov v skladu z ZOFVI, ali pet let delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju po prvem odstavku 53. člena ZOFVI pomeni tudi druge delovne izkušnje s področja vzgoje in izobraževanja, torej tudi v organizacijah, ki niso vpisane v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da se za izpolnitev formalnega pogoja petih let delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju upoštevajo vse delovne izkušnje v vzgoji in izobraževanju, ki se kot take ovrednotijo glede na vsebino delovnih nalog. Odločilno je torej, ali je kandidat v času zaposlitve pri konkretnem delodajalcu opravljal naloge s področja vzgoje in izobraževanja, kar izhaja tudi iz dela razpisa, ki se nanaša na predložitev dokazil o delovnih izkušnjah na področju vzgoje in izobraževanja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zakon in razpis za izpolnitev pogoja ne zahtevata, da so delovne izkušnje pridobljene v zavodih, vpisanih v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja, toženka pa ne more od kandidatov zahtevati izpolnjevanja strožjih pogojev od predpisanih in navedenih v razpisu.

O pripojitvi odloča ustanovitelj na podlagi prvega odstavka 51. člena ZZ, ki določa, da ustanovitelj lahko odloči, da se zavod pripoji drugemu zavodu. Na podlagi tega pooblastila je toženka (lokalna skupnost) kot ustanoviteljica OŠ Bičevje in OŠ Kolezija, torej javnih osnovnih šol (prvi odstavek 41. člena ZOFVI), ki sta pravni osebi (drugi odstavek 4. člena ZZ), v izvrševanju diskrecijske pravice sprejela odločitev o obravnavani statusni spremembi. Ta sprememba pa neposredno vpliva le na pravni položaj obeh šol, v konkretnem upravnem sporu prve tožnice OŠ Bičevje (ki pritožbe ni vložila). To pomeni, da niti sporni Sklep o pripojitvi v delu, ki se nanaša na akt pripojitve in prenehanje OŠ Bičevje kot samostojne pravne osebe, ni odločitev o pritožnikovi (ravnateljevi) pravici, obveznosti ali pravni koristi, s tem pa ne upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, ki bi ga lahko izpodbijal v upravnem sporu. Sodišče ni upoštevalo, da je bilo tako v Sklepu o pripojitvi kot v Odloku odločeno tudi o predčasnem zaključku njegovega mandata ravnatelja in s tem poseženo v njegovo pravico biti ravnatelj do izteka mandata. Ta del Sklepa o pripojitvi je sodišče prve stopnje pri

Tožnica ob kandidaturi za delovno mesto ravnateljice ni izpolnjevala pogoja 5 let opravljanja dela v nazivu mentor. Zato je tožena stranka utemeljeno razrešila tožnico z mesta ravnateljice z ugotovitvijo, da ob kandidaturi ni izpolnjevala vseh pogojev za zasedbo tega delovnega mesta iz določbe 53. člena ZOFVI.

Soglasje tožene stranke glede na določbe Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ni samostojen dokončen posamični akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Tak akt, ki je v razmerju do odločbe (o razrešitvi) akcesorni akt, je mogoče izpodbijati samo s pravnimi sredstvi zoper (zbirno) odločbo.

Soglasje ministra k imenovanju ravnatelja šole je akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu v smislu 1. odstavka 3. člena ZUS, in mora biti, zlasti če je negativno, obrazloženo.

V zadevi odklonitve soglasja ministra k imenovanju tožnice za ravnateljico javne šole gre za spor, ki po določbi 2. odstavka 3. člena ZUS sodi v pristojnost upravnega sodišča.