91. člen ZIS

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči druge in prve stopnje pravilno presodili, da toženka tožniku ni dolžna plačati razlike plače iz naslova napitnine oziroma odškodnine za premoženjsko škodo.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da ni podana protipravnost kot predpostavka odškodninske odgovornosti toženke glede delitve napitnine med delavce.

ZIS in KPGIT zgolj določata, da se napitnina deli med zaposlene, ne določata pa načina delitve. Glede ključa delitve ZIS napotuje na panožno kolektivno pogodbo, tj. KPGIT (četrti odstavek 91. člena ZIS), slednja pa le primeroma našteje kriterije, ki jih lahko delodajalci upoštevajo ob ureditvi tega vprašanja v podjetniških kolektivnih pogodbah oziroma splošnih aktih (tretji odstavek 73. člena KPGIT, ki se je uporabljala do 31. 12. 2024 oziroma drugi odstavek 75. člena KPGIT, ki se uporablja od 1. 1. 2025). Način delitve napitnine se tako določi v podjetniški kolektivni pogodbi, tožniku pa napitnina glede na Prilogo št. 5 PKP ne pripada. Delodajalec odgovarja delavcu za škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, oziroma za škodo, ki mu jo povzroči delodajalec s kršenjem pravic iz delovnega razmerja po splošnih pravilih civilnega prava (179. člena ZDR-1). Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene vse predpostavke kumulativno, med drugim tudi protipravnost. Tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanja toženke ne glede na ugotovljeno neskladnost ureditve načina delitve napitnin v Prilogi št. 5 PKP z ZIS in KPGIT.

ZIS in KPGIT zgolj določata, da se zbrana napitnina sorazmerno razdeli med vse zaposlene glede na udeležbo posameznika oziroma posameznega delovnega mesta v delovnem procesu v igralnici, ne določata pa ključa delitve (v kolikšnem deležu je pri delitvi udeleženo posamezno delovno mesto oziroma zaposleni na delovnem mestu). Ključ delitve napitnine se mora določiti v podjetniški kolektivni pogodbi, tožnici pa napitnina glede na Prilogo št. 5 h PKP ne pripada. Zakonska zahteva po sorazmerni delitvi po posameznih delovnih mestih oziroma udeležbi v delovnem procesu po naravi stvari izključuje delitev po enakih delih. Vsaka napaka, ki jo stori delodajalec, še ne pomeni, da je izkazana tudi protipravnost kot element odškodninske odgovornosti. Toženka je način delitve napitnine v Prilogi št. 5 PKP uskladila s sindikati. Načina delitve napitnin tako ni določila enostransko, samovoljno in arbitrarno. Odgovornost za zakonito delitev napitnine je res na delodajalcu, vendar toženka glede na določbe KPGIT in dejstvo, da so pri njej organizirani sindikati, sama ne more in ne sme urediti načina delitve napitnine.

Iz teksta 91. člena Zakona o igrah na srečo (ZIS) ne izhaja, da so pri delitvi napitnine poleg članov uprave in drugih vodilnih delavcev izključeni tudi tisti delavci, ki nimajo neposrednega stika z izvajanjem iger - kot je bil eden od predlogov pri sprejemanju ZIS iz leta 1995, ki pa ni bil sprejet v zakonsko besedilo. Iz 73. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (KPGIT) nadalje izhaja, da je napitnina namenjena za plače zaposlenih v družbi, in sicer za njihovo uspešnost (prvi odstavek) ter se sorazmerno razdeli med vse zaposlene, glede na udeležbo posameznika v delovnem procesu gospodarske družbe (drugi odstavek). Delitev se določi na ravni gospodarske družbe s podjetniško kolektivno pogodbo (PKP) ali splošnim aktom po predvidenih osnovah (tretji in četrti odstavek). To pomeni, da določbe v prilogi št. 5 PKP oz. "Metoda za mesečno nagrajevanje iz naslova delitve napitnine" niso v skladu z ZIS in KPGIT.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je v skladu z 91. členom ZIS in s 73. členom KPGIT ureditev v podjetniški kolektivni pogodbi, ki predvideva delitev napitnine le med zaposlene na delovnih mestih na oddelkih igralnih miz, igralnih avtomatov, blagajniškega poslovanja in igralniške recepcije, ne pa tudi med tiste zaposlene pri koncesionarju, ki nimajo neposrednega stika z izvajanjem igre; - ali je v skladu z ZIS in KPGIT ureditev v podjetniški kolektivni pogodbi, po kateri se napitnina zbira in deli ločeno po oddelkih posamezne destinacije.

Delitev napitnine zgolj med delovna mesta na oddelkih igralnih miz, igralnih avtomatov, blagajniškega poslovanja in igralniške recepcije ni v nasprotju le z 91. členom ZIS, temveč tudi z drugim odstavkom 73. člena KPGIT, ki izrecno predpisuje, da se napitnina razdeli med vse zaposlene.

Ker napitnina predstavlja del plače za delovno uspešnost, jo je bila toženka dolžna upoštevati v osnovi za izračun nadomestila plače zaradi odsotnosti z dela zaradi koriščenja letnega dopusta.

Ker napitnina predstavlja del plače za delovno uspešnost, jo je bila toženka dolžna upoštevati v osnovi za izračun nadomestila plače zaradi odsotnosti z dela zaradi koriščenja letnega dopusta.

Napitnine, izplačane v predhodnih mesecih, postanejo del plač, ki predstavljajo osnovo za odmero nadomestila. Zato ni mogoče slediti tezi tožene stranke, da v primeru, ko se izplačana napitnina všteje v osnovo za odmero nadomestila plače, toženka z nadomestilom plače, ponovno oziroma dvakrat plača napitnino (kot del plače). Plača namreč le nadomestilo plače, ki pa je zaradi izplačane napitnine v predhodnjih mesecih višje, kot bi bilo, če napitnina ne bi bila izplačana. Na pravilno presojo ne vpliva dejstvo, da se lahko s plačilom razlike v nadomestilu plače, kot jo zahteva tožnik, preseže zneske zbranih napitnin.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo upoštevati določila četrtega odstavka 3. člena sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, na katerega se nobena od strank v prvem sojenju v zvezi z razliko v plači ni sklicevala. Sodišče vsebine konkretnih pravil, ki sta jih stranki določili s sklenitvijo pogodbe ali sporazuma, ne ugotavlja po uradni dolžnosti, temveč po pravilih, po katerih ugotavlja pravno pomembna sporna dejstva (II Ips 697/2004, III Ips 159/2009, III Ips 7/2013 in druge), v okvir trditvenega bremena stranke pa zato sodijo tudi trditve o pogodbenem dogovoru, na katerem temelji konkretna obramba. Ob predpostavki, da je delavcu skladno s prvim odstavkom 126. člena ZDR‑1 zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah (minimalna plača oz. izhodiščna plača po kolektivni pogodbi), po presoji pritožbenega sodišča ni ovir, da se delavec in delodajalec v okviru načela pogodbene svobode v pogodbi o zaposlitvi ne bi smela dogovoriti za drugi bruto (ki je dejansko sestavljen iz prvega bruta in prispevkov za socialno varnost, ki jih mora od bruto plače plačati delodajalec kot zavezanec).</

Ni pravilno pritožbeno stališče tožnika, da je sporazum delitev napitnine uredil v nasprotju z določbo 91. člena ZIS. Tožena stranka je napitnine razdelila izključno med delavce, ki delajo na delovnih mestih, ki jih določa 91. člen ZIS, ter sorazmerno z njihovim prispevkom k višini pobrane napitnine. V kolikor bi šteli, da 91. člen ZIS dopušča delitev napitnine le na način, za katerega se zavzema tožnik, torej da se del napitnine, pobran na igralni mizi, ne sme prenesti v skrinjico za napitnine pri blagajni, ter da pri delitvi napitnine, zbrane na igralnih mizah, ne smejo biti udeleženi nadzorniki igralnih aparatov, temveč le krupjeji oziroma nadzorniki igralnih miz, ne bi prepuščal podrobnejše ureditve panožni kolektivni pogodbi. Besedilo ZIS namreč določa (le) delovna mesta, ki sodelujejo pri delitvi napitnine, ter kriterij za delitev (sorazmerno z višino napitnine, ki jo ustvarijo na posameznih delovnih mestih v igralnici). Glede na to, da zakon prepušča podrobnejšo ureditev panožni kolektivni pogodbi, ureditev v 91. členu ZIS ni tako izključujoča, kot to meni tožnik. Ker je imel sporazum, po pravilnem stališču sodišča prve stopnje, naravo kolektivne pogodbe, ter je v s

Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi poleg osnovne plače in dodatka plačilnega razreda dogovorjen tudi del plače na podlagi delovne uspešnosti in določeno, da se način njenega ugotavljanja podrobneje uredi s splošnim aktom delodajalca. Plača za delovno uspešnost je sestavni del plače tudi na podlagi drugega odstavka 126. člena ZDR-1. Po 91. členu Zakona o igrah na srečo (ZIS) je s strani igralcev dana napitnina sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni dokazala, da je bila tožniku obračunana in izplačana plača višja tudi na račun napitnine, do katere je bil upravičen. Z izpolnitvijo pogodbene obveznosti iz naslova dodatka plačilnega razreda tožena stranka tožniku ni poravnala pogodbene obveznosti iz naslova dela plače za delovno uspešnost v obliki napitnine.

Ker tožnik nesporno soglasja k znižanju dodatka plačilnega razreda ni podal, je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je bilo znižanje, ki je temeljijo na enostranski odločitvi tožene stranke, veljavno. Napitnina se v skladu z ZIS in Kolektivno pogodbo dejavnosti gostinstva in turizma deli med vse zaposlene in ne zgolj med tiste zaposlene, ki delajo pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah. V premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je tudi spor o pravici in plačilu dela napitnine, velja pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Na delavcu je breme, da trdi in dokaže, da je obveznost delodajalca iz delovnega razmerja nastala.

Bistveno vprašanje predmetnega spora je, ali je zaradi napitnine, ki predstavlja delovno uspešnost in je tako del plače (glede tega vprašanja je sodna praksa že ustaljena), posledično višja osnova za priznanje razlike vtoževanih nadomestil. O dopustnosti upoštevanja takšne višje osnove se je pritožbeno sodišče že izreklo v zadevi Pdp 189/2015, ki se je nanašala na priznanje višjega nadomestila zaradi bolniškega staleža. Razlika tovrstnega nadomestila je, poleg razlike nadomestila za letni dopust, tudi predmet tega spora. Pred tem je med istima strankama potekal spor iz naslova nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerem je tožnik uspel. Obravnavana nadomestila se nanašajo na reparacijo - priznanje pravic za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pri tem izpostavilo tudi stališče iz zadeve VIII Ips 163/2016, da se prihodek, dobljen z napitninami, v celoti nameni za plače - da se iz prihodka delodajalca, ki ga mora v celoti nameniti za plače zaposlenih, krije vse, kar mora delodajalec plačati kot strošek plače. Vendar pa navedeno ne pomeni, da plača, ki je višja zaradi napitnine (oziroma iz naslova delovne uspešnosti kot dela plače) n

Četudi tožnik ni bil zaposlen na delovnem mestu, na katerem bi neposredno sodeloval pri igrah na srečo (kot je npr. krupje), zanj vseeno velja 91. člen ZIS. Napitnine so v prvi vrsti povezane z dobitki pri igrah na srečo, čeprav tožnik opravlja gostinske storitve. Narava dejavnosti, s katero se ukvarja tožena stranka kot koncesionar za organiziranje in prirejanje iger na srečo, izenačuje prejemke igralniških in gostinskih delavcev iz naslova napitnine. Zato je tudi napitnino, ki jo prejemajo valeti, šteti kot del plače iz naslova delovne uspešnosti po 126. členu ZDR-1, od katere je delodajalec dolžan plačati davke in prispevke.

Napačna je pritožbena navedba, da tožnik gostinskih napitnin ne prejema na podlagi zaposlitve, ampak zgolj na podlagi neposrednega stika med njim in gostom, ki z napitnino izrazi zadovoljstvo zaradi odnosa, ki ga ima tožnik do njega. Ravno zaposlitev pri toženi stranki je namreč ključna okoliščina, ki privede do prejema napitnin.

Klub temu, da tožnik ni bil zaposlen na delovnem mestu, na katerem bi neposredno sodeloval pri igrah na srečo, zanj vseeno velja 91. člen ZIS. Napitnine so posledica dobitkov pri igrah na srečo in opravljenih gostinskih storitev. Narava dejavnosti, s katero se ukvarja tožena stranka kot koncesionar za organiziranje in prirejanje iger na srečo, izenačuje prejemke gostinskih delavcev in igralniških delavcev iz naslova napitnine. Zato je napitnina valetu del plače iz naslova delovne uspešnosti po 126. členu ZDR-1, za katero je delodajalec dolžan plačati davke in prispevke. Ker je torej tožena stranka zavezanka za plačilo teh dajatev, tožnik do plačila vtoževanih zneskov ni upravičen.

Ob upoštevanju določbe drugega odstavka 91. člena ZIS se napitnina lahko nameni le za plače zaposlenim za delovno uspešnost. Zaposleni pa so samo osebe, ki izpolnjujejo pogoje za delavca po 4. členu ZDR-1 in s katerimi delodajalec sklene delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Zakonodajalec pri izplačilu napitnine razlikuje med zaposlenimi delavci in drugimi delavci iz 86. člena ZIS, čeprav obe skupini sodelujeta pri izvajanju posebnih iger na srečo pri posameznem koncesionarju v igralnici, kjer se ustvarja napitnina, delitev katere je predmet presoje. Vsem je namreč prepovedano prejemati napitnino neposredno od igralcev, pri delitvi napitnine pa sodelujejo le zaposleni delavci. V tem enaka položaja je torej zakonodajalec različno uredil, ker pri delitvi napitnine sodelujejo le zaposleni in ne vsi delavci (tako odločba US RS, št. U-I-50/16-19 z dne 6. 6. 2018).

Tožeča stranka je zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu vale (gostinski delavec). Pri presoji pravne narave plačila, ki ga je tožnica v tem obdobju prejela, je treba izhajati iz dejstva, da tožnica sicer ni zaposlena na delovnem mestu, ki neposredno sodeluje pri igrah na srečo (kot je npr. krupje, blagajnik v igralnici, manipulant žetonov in gotovine, biljeter ...), vendar pa je bistveno, da tožnica dela pri istem delodajalcu kot delavci, ki sodelujejo pri igrah na srečo, ter da je tožena stranka dolžna igralniške napitnine zbirati po 91. členu ZIS. Odločilno je, da gre pri dajanju napitnin, ki jih prejemajo tudi "gostinski" delavci, za iste osebe (igralce), ki dajejo napitnine gostinskim delavcem pri toženi stranki z enakim motivom, kot igralniškim delavcem, torej kot nagrado zaradi dobitka pri igrah na srečo in ne zaradi opravljene gostinske storitve. Narava dejavnosti, s katero se ukvarja tožena stranka kot koncesionar za organiziranje in prirejanje iger na srečo, pogojuje prejemke tako gostinskih delavcev kot tudi igralniških delavcev iz naslova napitnine. Zato je potrebno vprašanje napitnine za vse navedene delavce pri toženi stranki urediti enotno. Glede na