19. člen ZNB

Država ima pravico in dolžnost iz razloga javnega interesa posamezniku pod določenimi pogoji odrediti karanteno in s tem omejiti njegovo pravico do svobode gibanja, vendar mora to storiti na predpisan način in z ustreznimi razlogi obrazložiti odločbo, to je navesti dejstva in dokaze, ki utemeljujejo odreditev ukrepa in opravičujejo omejitev ustavno varovane pravice, ki je dopustna le v javnem interesu, pri čemer mora biti ukrep, ki posega v pravice posameznika sorazmeren zasledovanemu cilju.

Za odreditev karantene je ključna ne le ugotovitev, iz katere države se vrača oseba, ki želi vstopiti v Republiko Slovenijo, pač pa tudi ugotovitev, kakšno je bilo epidemiološko stanje v tej državi v času pred vstopom osebe na ozemlje Republike Slovenije.

Pogoje za odreditev karantene določa ZNB v 19. členu, v skladu s katerim je treba razlagati Odlok Vlade RS, ki je bil sprejet na dovolj določni zakonski podlagi, to je na določbi drugega in četrtega odstavka 19. člena ter določbi 1. točke prve alineje 39. člena ZNB, Odlok o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 pa tudi ne presega okvirov, ki jih določa zakon (t.i. legalitetno načelo). Omenjeni Odlok namreč zgolj podrobneje razčlenjuje zakonske določbe, ko v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 19. člena ZNB, določa izjeme, ko se posamezniku, čeprav ta prihaja iz rizičnega območja, karantena ne odredi, bodisi zaradi izpolnjevanja PCT pogoja po prvem odstavku 6. člena Odloka bodisi zaradi izjem, ki jih Odlok določa v prvem odstavku 7. člena. V obrazložitvi odločbe o odreditvi karantene niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je ministrstvo ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izrek karantene. Za odreditev karantene je namreč ključna ne le ugotovitev, iz katere države se vrača oseba, ki želi vstopiti v Republiko Slovenijo, pač pa tudi ugotovitev, kakšno je bilo epidemiološko st

Izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma o ugotovljenem dejanskem stanju, na podlagi katerih je toženka ugotovila, da so izpolnjeni pogoji za izrek karantene tožniku. Za odreditev karantene v primeru, kot je obravnavani, je bistvena ugotovitev, da je bila oseba, ki se ji karantena odreja, v visoko rizičnem stiku z osebo s potrjenim ali verjetnim COVID-19. Sodišče ugotavlja, da ne iz izreka, ne iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, s kom je bil tožnik dejansko v stiku ter zakaj se njegov kontakt s to osebo smatra za visoko rizičen. Zgolj navedba predpisov, ki določajo uvedbo karantene za posameznike, in navedba, da je Svetovna zdravstvena organizacija 30. 1. 2020 razglasila pojav novega korona virusa kot globalno grožnjo, in da je nalezljiva bolezen COVID-19 v LR Kitajski dosegla epidemične razsežnosti, ki se pojavlja na vseh celinah in postopno v vseh državah, je presplošna, saj ne vsebuje obrazložitve glede konkretnega posameznika, ki je obravnavan, in je torej brez bistvenih sestavin, ki bi stranki omogočile pravico do obrambe, sodišču pa kontrolo, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali je bil glede na ugotovljeno dejansko

Izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ugotovljenem dejanskem stanju, na podlagi katerih je toženka ugotovila, da so izpolnjeni pogoji za izrek karantene tožniku. Za odreditev karantene v primeru, kot je obravnavani, je bistvena ugotovitev, da je bila oseba, ki se ji karantena odreja, v visokorizičnem stiku z osebo s potrjenim ali verjetnim COVID-19. Sodišče ugotavlja, da ne iz izreka, ne iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, s kom je bil tožnik dejansko v stiku ter zakaj se njegov kontakt s to osebo smatra za visokorizičen.

Za odreditev karantene je bistveno, iz katere države se vrača oseba, ki želi vstopiti v RS, kakšno je epidemiološko stanje v tej državi oziroma na kateri seznam je uvrščena ta država ter zakaj oseba ne sodi v eno od izjem po 10. členu Odloka. Sodišče ugotavlja, da ne iz izreka, ne iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja niti, iz katere države je vstopila tožnica na območje Republike Slovenije, kdaj je vstopila, kakor tudi ne, na kateri seznam je uvrščena dotična država in iz katerih razlogov je tožnici odrejena karantena.

Odrejena karantena pomeni odvzem prostosti oziroma je bilo tožniku z odrejeno karanteno poseženo v pravico iz drugega odstavka 19. člena Ustave. Ustavno sodišče je že interpretiralo določbo 19. člena Ustave tako, da jo je mogoče razumeti, da se ta določba ne uporablja samo za primere odvzema prostosti v kazenskem postopku, ampak tudi v drugih vrstah postopkov, če gre za takšne okoliščine, da gre za odvzem prostosti in ne zgolj za omejitev gibanja. Določba prve točke prvega odstavka 39. člena ZNB (v povezavi z določbo prvega odstavka 8. člena ZIUOOPE) dovolj določno zajema možnost izreka posebne karantene, kadar drugi ukrepi, vključno s karanteno iz 18. člena ali iz 19. člena ZNB, določeni v II. poglavju ZNB, ne zadoščajo, da se v takem primeru izreče karantena v smislu določitve „pogojev za prihod iz držav, v katerih obstaja možnost okužbe z nevarno nalezljivo boleznijo“ (prva točka, prvega odstavka 39. člena ZNB) oziroma da se „prepove ali omeji gibanje prebivalstva na ogroženih območjih“ (druga točka prvega odstavka 39. člena ZNB) kot posebna oblika karantene.

V izpodbijani odločbi o odreditvi karantene bi morala biti jasno navedena država, iz katere je tožnica vstopila v Slovenijo, datum in ura vstopa, kakor tudi razlogi, zakaj je bila tožnici odrejena karantena oziroma zakaj morebiti ne sodi med izjeme, če je izjemo uveljavljala.

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja niti iz katere države je vstopila tožnica na območje Republike Slovenije in ura vstopa, kakor tudi ne, na kateri seznam je uvrščena država, iz katere je vstopila v Republiko Slovenijo in iz katerega razloga je tožnici odrejena karantena.

Tožnica je izpodbijala odločbo Ministrstva za zdravje, s katero ji je z namenom izvajanja ukrepov za preprečitev oziroma zamejitev prenosa okužbe z novim koronavirusom SARS-CoV-2 (COVID-19) med prebivalstvom odredila karanteno od 9. 9. 2020 do 22. 9. 2020, kar pomeni, da tožnica v primeru, če bi sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, svojega položaja po izteku določenega obdobja karantene (po 22. 9. 2020) glede na uveljavljani tožbeni zahtevek ne bi mogla izboljšati. Ker tožnica tožbenega zahtevka po vložitvi tožbe ni spremenila ali dopolnila, torej ni zahtevala ugotovitve nezakonitosti izpodbijanega upravnega akta (ugotovitvena tožba), sodišče pa v tožbi postavljene zahteve na odpravo akta (izpodbojna tožba) ni bilo dolžno obravnavati kot ugotovitvene tožbe, je sodišče tožbo zavrglo.

Iz izpodbijane odločbe ne izhajajo ne kraj-mejni prehod, ne ura vstopa tožnika iz Republike Slovenije na ozemlje Republike Hrvaške in ne njegova vrnitev Republiko Slovenijo, kakor tudi ne razlogi, ki so organ vodili k takšni odločitvi. Iz obrazložitve tudi niso pojasnjeni razlogi, zakaj za tožnika izjema, ki jo je tožnik uveljavljal, zanj ne velja, še posebej ob upoštevanju dokazov, ki jih je ponudil tožnik (štampiljka v potnem listu, notarski zapis), s katerimi dokazuje, da je bila Republika Hrvaška v njegovem primeru le tranzitna država. Dejstvo, da je tožnik potoval in se vračal iz Republike Hrvaške, izhaja šele iz navedb tožnika v tožbi, zaradi česar sodišče izpodbijane odločbe sploh ni moglo preizkusiti.