5. člen ZZVN

Po določbi 5. člena ZZVN se vojaškemu vojnemu invalidu lahko prizna status žrtve vojnega nasilja le ob pogojih, ki so določeni s tem zakonom. To pa med drugim pomeni, da bi morala revidentka izkazati, da je bila v času, ko je utrpela poškodbo, zaradi katere ji je bil priznan status vojaškega vojnega invalida, izpostavljena v 2. členu ZZVN določenim prisilnim ukrepom. Ker revidentka v upravnem postopku glede na okoliščine primera (v času poškodbe je aktivno sodelovala z NOB) tega ni izkazala, ji zahtevanega statusa in pravic ni mogoče priznati.

Tožnik ne izpolnjuje niti temeljnih pogojev, ki jih ZZVN določa za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja (služil je vojaški rok v JLA od 18.1.1988 do 17.1.1989, ki jo takrat ni bilo mogoče šteti za okupatorja ali agresorja, saj je bila JLA v tistem času vojska takratne skupne države).

Priznanja statusa žrtve vojnega nasilja po 5. členu ZZVN vojaškemu vojnemu invalidu ni mogoče odreči, ne da bi se za čas, ki je relevanten za priznanje statusa vojaškega vojnega invalida ugotavljalo izpolnjevanje pogojev določenih za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja (torej da je invalidnost oziroma nezmožnost za delo nastopila v okoliščinah, ko je bil izpostavljen kateremu od v zakonu naštetih prisilnih ukrepov v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 in da je ukrep trajal najmanj 3 mesece).

Po določbi 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja - taboriščnik oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslale v taborišče. Da je bil ta prisilni ukrep storjen iz političnih razlogov je po presoji sodišča mogoče šteti le, če ga je okupator izvajal v zasledovanju svojih vojnih ciljev (načrtov in o ozemeljski razširitvi). Tožnik pa je bil zajet in odpeljan v taborišče kot častnik vojske Kraljevine Jugoslavije, torej kot pripadnik oboroženih sil vojskujoče se države, česar pa ni mogoče enačiti s prisilno odvedbo v taborišče iz političnih razlogov.

Določbe 5. člena ZZVN, ki je veljala do uveljavitve novele ZZVN-D, ni bila v skladu z ustavo, ker je izključevala status žrtve vojnega nasilja osebi samo zato, ker je kot vojaški vojni invalid imela status vojnega veterana po posebnem zakonu.