22. člen ZZK

Predlagatelji so k predlogu priložili le kopijo kupoprodajne pogodbe, na kateri podpis prodajalcev ni overjen in niso niti trdili, da je obstajal izvod pogodbe z overjenim podpisom prodajalcev, ki je izgubljen, zato ni izpolnjen pogoj za vzpostavitev listine iz 1. alineje 1. točke prvega odstavka 234. člena ZZK-1. Tudi sicer ni izpolnjen pogoj za vknjižbo lastninske pravice v njihovo korist. Kot univerzalni pravni nasledniki kupke nepremičnine so aktivno legitimirani za vložitev predloga za vzpostavitev listine, vendar v korist svoje pravne prednice. Šele v nadaljevanju, ko bi v postopku za vzpostavitev listine dosegli vpis na svojo pravno prednico, bi lahko na podlagi pravnomočnega dopolnilnega sklepa zapuščinskega sodišča lahko predlagali vpis svojo korist. Zgolj pravnomočni sklep o dedovanju je namreč listina, na podlagi katere se v zemljiškoknjižnem postopku, ki je strogo formalne narave, doseže vpis na dediče (6. točka 40. člena ZZK-1).

Odločitev nižjih sodišč, da tožnikov odvetnik ni storil strokovne napake, je materialnopravno pravilna. Revizija se zavzema za nedopustno retroaktivno uporabo Načelnega pravnega mnenja z dne 6. 4. 2012. Za konkretno presojo je ključno, da je bila v obravnavani zadevi ob izteku roka iz 22. člena ZKZ prevladujoča sodna praksa, po kateri je moral A. A. kot predkupni upravičenec pred vložitvijo vloge za odobritev pravnega posla najprej iztožiti sklenitev pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v pravdnem postopku.

V sodni praksi je utrjeno stališče, da so na osebo, ki je pred upnikovo pridobitvijo zastavne pravice v izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi razpolagala z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za sporno nepremičnino, kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa že prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da ji zagotavljajo pravno varstvo v izločitveni pravdi. Ob upoštevanju stališč Ustavnega sodišča in teorije temelji to stališče na razumevanju, da vknjižba lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni s pravnim poslom, nima (več) absolutnih učinkov. Že pred vknjižbo (in sicer takrat, ko izvedo za razpolaganje) začne, ob upoštevanju namena in vsebine načela zaupanja v zemljiško knjigo, učinkovati prenos lastninske pravice tudi do tretjih oseb, ki vedo, da je bil razpolagalni posel med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem, se pravi izročitev zemljiškoknjižnega dovolila z notarsko overjenim podpisom prenositelja, že opravljen (nedobroverne osebe). Okoliščina, ali je upnik, ki je pridobil zastavno pravico v izvršilnem postopku, vedel za dolžnikovo razpolaganje z lastninsko pravico, ni pomembna. Overitev podpisa p

Kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa so na osebo, ki je pred upnikovo pridobitvijo zastavne pravice v izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi razpolagala z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za določeno nepremičnino, že prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da mu zagotavljajo pravno varstvo v izločitveni pravdi.

Pri presoji skrbnosti dobrega strokovnjaka – notarja, je treba ugotoviti, ali je poznal vsebino celotnega posla ali le pogodb, ki jih je potrdil in jim podelil lastnost notarskega zapisa. Vsaka najmanjša opustitev in malomarnost je podlaga za krivdno odgovornost.

Ker je zemljiškoknjižna referentka o predlogu predlagateljice odločila pred uveljavitvijo ZZK-1, bi moralo sodišče tudi v ugovornem postopku uporabiti določbe ZZK. Prekluzija glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov je v 92. členu ZZK predpisana le za pritožbeni postopek.

Dokaz o lastništvu osnovnih sredstev (v obravnavanem primeru je to nepremičnina) v smislu 25. člena Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika je le taka darilna pogodba, ki je sposobna za takojšen vpis v zemljiško knjigo.

Po uveljavitvi SPZ se lahko predlaga vknjižba lastninske pravice z razpolagalnim pravnim poslom, ki ni zemljiškoknjižno dovolilo v obliki, kot ga določa SPZ, če so izpolnjeni pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo SPZ. Pogoj za vpis v zemljiško knjigo v takem primeru je v skladu z 22. členom ZZK overjen podpis stranke, ki razpolaga s svojo nepremičnino, na zavezovalni pogodbi. Če stečajni upravitelj v primeru iz 120. člena ZPPSL kot izpolnitev svoje obveznosti iz kupoprodajne pogodbe izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, velja določilo 2. alineje 3. točke 3. odstavka 94. člena ZZK-1, ki omogoča vknjižbo pravic na nepremičnini v zemljiško knjigo. Ni pa navedena določba ZZK-1 podlaga za to, da bi se stečajnemu upravitelju naložila izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v drugih primerih, ki ne sodijo v okvir 120. člena ZPPSL.

Drži, na kar opozarja pritožnica, da pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 17. 12. 1993, na podlagi katere zahteva vpis lastninske pravice, v času sklenitve po tedaj veljavnih predpisih ni izpolnjevala pogojev za vpis, zaradi odsotnosti zemljiškoknjižnega dovolila. Tudi na podlagi sedaj veljavnega Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003, od tu ZZK-1) se vknjižba pravice dovoli na podlagi zasebne listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga (1. točka 1. odst. 40. člena ZZK-1), enako določa tudi tudi Stvarnopravni zakonik (od tu SPZ) v 2. odst. 49. člena, ki je začel veljati 1. 1. 2003. Pogoji za vpis v zemljiško knjigo so se v vmesnem času res delno spremenili, in sicer z uveljavitvijo Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS št. 33/95, od tu ZZK). Vknjižba se je po določbah 21. in 22. člena ZZK lahko opravila tudi na podlagi zasebne listine, ki je morala vsebovati veljavni pravni temelj in na kateri je moral biti overjen podpis osebe, katere pravica se omejuje, obremenjuje ali preneha. Upoštevajoč prehodno določbo člena 136. ZZK je to lahko veljalo tudi za listine, izdane pred uveljavitvijo ZZK. Glede na to bi z uveljavitvijo ZZK res odpade

Priznanje zemljiškoknjižnega lastnika, da obstoje pravnopomembne okoliščine, na katere zakon veže določeno pravno posledico (pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem) - kot samostojno izjavo volje ali zajeto v pogodbo s priposestvovalcem - na katerem je podpis osebe, katere lastninska pravica preneha, notarsko overjen (22. čl. ZZK), je listina iz 21. čl. v zvezi s 3. tč. 1. odst. 86. čl. ZZK. Noben predpis ne določa, da je lahko podlaga za vpis lastninske pravice na podlagi priposestvovanja le sodna odločba, razlog temu pa tudi ne more biti 3. čl. ZPP, torej presoja dopustnosti razpolaganja. V primeru te kršitve gre tudi za ničnost pravnega posla, na kar pa po uradni dolžnosti pazi tudi zemljiškoknjižno sodišče (83. čl. ZZK).

Notarsko overjena izjava volje zemljiškoknjižnega lastnika o priznanju dejstev priposestvovanja in priposestvovanja samega je zasebna listina, na podlagi katere se lahko dovoli vknjižba lastninske pravice na priposestvovalca.

Iz ugotovitev izpodbijanega sklepa in podatkov spisa namreč izhaja, da v obravnavanem primeru neoveritev podpisov ni edina ovira za predlagani vpis v zemljiško knjigo. Bistvena ovira za vpis je v okoliščini, da so s trenutkom izročiteljičine smrti (6.12.1995) postali lastniki nepremičnin, glede katerih se predlaga vpis, njeni zakoniti dediči (36. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, 123. in 132. člen ZD), kar je bilo tudi pravnomočno ugotovljeno s sklepom o dedovanju, že pred vložitvijo predlagateljevega predloga za vpis v zemljiško knjigo.

Tožbeni zahtevek za izstavitev listine, sposobne za zemljiško knjigo, je treba razumeti tudi tako, da se z njim uveljavlja dopolnitev že obstoječe listine in ne le sestava in izročitev nove listine.

V primeru izvirne pridobitve lastninske pravice (v obravnavani zadevi: priposestvovanja) je zasebna listina, ki vsebuje veljaven pravni temelj (v smislu določbe 21. člena ZZK) izrecna izjava zemljiškoknjižnega lastnika, z notarsko overjenim podpisom (določba 22. člena ZZK), da priznava nastop pravne posledice, torej izvirno pridobitve lastninske pravice. Ker zemljiškoknjižno sodišče v resničnost vsebine listine oz. izjave zemljiškoknjižne lastnice o priposestvovanju ni podvomilo, je utemeljenost zahtevka za vpis izhajala že iz predlogu priložene listine (pogodbe) ter so bili ob vložitvi predloga izpolnjeni vsi pogoji za dovolitev predlaganega vpisa.

Predlagana začasna odredba mora biti namreč takšna, da je terjatev sposobna zavarovati oziroma takšne vrste, da se z njo doseže namen zavarovanja (bodoče) uveljavljene terjatve (čl. 273 ZIZ). Logično je namreč, da nevarnost, da bi dolžnik razpolagal z nepremičnino kot predmetom zavarovanja, ne obstoji preprosto zato, ker je to že storil. Nepremičnina, ki je predmet predlagane začasne odredbe, je namreč z overjeno pogodbo že prodana in izročena kupcema Z., ki se zato lahko kadarkoli vknjižita kot njena lastnika (čl. 21 in 22 Zakona o zemljiški knjigi), saj za to ne potrebuje niti več vknjižbenega dovoljenja prodajalca. Dolžnik torej z nepremičnino ne more več niti dejansko niti pravno razpolagati (člen 3 ZTLR).

V zemljiškoknjižnem postopku se presoja, ali je zasebna listina, na podlagi katere je predlagan vpis, sestavljena v skladu z 21. in 22. členom ZZK. Izpodbojnosti pogodbe v tem postopku ni mogoče uveljavljati.

Overovitev podpisa ni pogoj za veljavnost darilne pogodbe. S sklenitvijo darilne pogodbe pridobi obdarjenec obligacijskopravni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Predlagateljica predlaga, da se solastninska pravica obdarjenke do 1/2 vpiše očitno pri deležu sedaj vpisanega X, pri čemer pa za ta predhodni prenos ne predloži listine, ki bi lahko bila podlaga za zemljiškoknjižni vpis. Sklicevanje predlagateljice na zapisnik dano izjavo dedičev, podano v zapuščinskem postopku po pok. X ne zadostuje, saj takšna izjava ne izpolnjuje pogojev, kot jih za vknjižbo predvidevata 21. in 22. čl. ZZK. Ker nepremičnina po navedbah predlagateljice sploh ni bila predmet dedovanja v omenjenem zapuščinskem postopku, pa tudi ne gre za odločbo sodišča v smislu 24. čl. ZZK, na podlagi katere bi sodišče opravilo vpis po uradni dolžnosti (prim. 68. čl. ZZK).

Izrek sodbe, ki se glasi na izstavitev listine, sposobne za zemljiško knjigo, vsebinsko obsega obveznost overitve podpisov na že sklenjeni prodajni pogodbi. Gre za drugače izražen zahtevek z vsebino, ki je v bistvu enaka.