VSL sodba in sklep I Cpg 159/2013

A.

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba razveljavi:

a) v izpodbijanem prvem stavku V. točke izreka in

b) v izpodbijani VIII. točki izreka

ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanih II., IV.a, IV.c in prvem stavku VI. točke izreka prvostopenjska sodba potrdi.

B.

Pritožbeni stroški pravdnih strank so nadaljnji pravdni stroški.

Uvodno pojasnilo

1Predmet te pravde so zahtevki iz naslova (1) kršitve avtorske pravice na podatkovni bazi tožeče stranke „Y.“, (2) kršitve pravic izdelovalcev podatkovnih baz tožeče stranke na podatkovni bazi „Y.“ in (3) nelojalne konkurence tožene stranke proti tožeči. Ker je prvostopenjsko sodišče presodilo, da avtorska pravica tožeče stranke ni bila kršena in da ji tožena stranka ni nelojalno konkurirala, je zahtevke tožeče stranke na tej podlagi zavrnilo. Proti zavrnilnemu delu sodbe pa ni bilo pritožbe. Zato je sodba v tem delu postala pravnomočna. Glede na navedeno se niti do navedb pravdnih strank niti do ugotovitev sodišča prve stopnje, povezanih z zavrnilnim delom prvostopenjske sodbe, pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

Trditvena podlaga pravdnih strank

2Tožeča stranka je navedla, da je lastnica spletnega portala Y., ki je vsem uporabnikom od julija 2007 dostopen na spletnem naslovu Y. in ponuja brezplačni dostop do elektronske baze podatkov, v kateri so zbrani in sistematično kategorizirani podatki o ponudnikih blaga in storitev v zvezi z otroki. Na dan vložitve tožbe, torej marca 2009, je ta baza vsebovala 1393 ponudnikov. Podatki vsebujejo ime ponudnika, naslov, kontaktne podatke in kratek opis dejavnosti. Ponudniki so sistematično razvrščeni v dobrih 70 ključnih kategorij. Ustvarjalka te baze je sicer T. H., ki pa je pravice na bazi prenesla na tožečo stranko. Po trditvah tožeče stranke gre za podatkovno bazo v smislu 141.a člena ZASP. Tožena stranka je lastnica podatkovne baze X., ki je dostopna na X. Ta baza prav tako vsebuje podatke o ponudnikih blaga in storitev za otroke, razvrščene v posamezne kategorije. Po informacijah tožeče stranke je bila ta baza prvič objavljena 3. 2. 2009, vsekakor pa več kot 18 mesecev kasneje kot baza tožeče stranke. S ponujanjem te baze pa tožena stranka krši pravice izdelovalcev podatkovne baze tožeče stranke, saj je tožena stranka brez dovoljenja tožeče stranke ponovno uporabila in daje na voljo javnosti tako kakovostno kot tudi količinsko znaten del vsebine baze tožeče stranke Y. Konec marca 2009 je baza X. vsebovala 909 istih ponudnikov, kot jih je imela baza Y.

3Tožena stranka se je tožbenim zahtevkom upirala z navedbami, da tožeča stranka za pridobitev, preveritev in predstavitev baze ni uporabila znatne naložbe v smislu drugega odstavka 141.a člena ZASP in med drugim, da za predstavitve svoje baze X. tožena stranka ni uporabila podatkovne baze Y. Tudi ni vdrla v bazo Y. niti te baze ni prekopirala, kot ji v trditveni podlagi očita tožeča stranka, pa tudi uporabila je ni.

Relevantna odločitev sodišča prve stopnje

4Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka z neupravičenim jemanjem izvlečkov in ponovno uporabo znatnega dela vsebine podatkovne baze Y. v svoji bazi podatkov na spletni strani X. kršila pravice izdelovalcev podatkovnih baz tožeče stranke (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da iz svoje baze X. odstrani podatke o imenih, naslovih, kontaktnih številkah in spletnih naslovih za tistih 909 ponudnikov, ki jih je sodišče prve stopnje citiralo v IV.a točki izreka svoje sodbe in hkrati toženi stranki prepovedalo, da te podatke uporablja in priobčuje javnosti (IV.c točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožeči stranki plača 24.480,00 EUR s pripadki (prvi stavek V. točke izreka), da sodbo objavi na svoji spletni strani X. (VI. točka izreka) in tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 2.202,00 EUR s pripadki (VII. točka izreka).

Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče

5Proti zgoraj povzetim delom sodbe in dopolnjene sodbe je tožena stranka ločeno vložila dve pravočasni pritožbi (1). Uveljavljala je „vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču prve stopnje je očitala bistveno kršitev določil pravdnega postopka, ker je odločilo na podlagi dokaznega standarda dovolj velike verjetnosti ne pa prepričanja. Izpodbijana sodba naj bi tudi nasprotovala sama sebi. To nasprotje pritožba vidi v prvostopenjski ugotovitvi, da je že 30. 9. 2008 prišlo do neupravičenega vdora v bazo tožeče stranke, do polnjenja baze tožene stranke pa je prišlo šele januarja 2009. Ker dokazni postopek ni dokazal, da je izdelava baze tožeče stranke zahtevala znatno naložbo, je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki neutemeljeno priznalo civilno kazen, saj gre kvečjemu za odgovornost tožene stranke za njene zunanje sodelavce. Previsok pa je tudi znesek, ki ga je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo iz naslova „honorarja ali nadomestila“. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov za odločitev o objavi sodbe. Tožena stranka je predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo razveljavi in zavrne vse tožbene zahtevke ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, podredno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje. V vsaki od pritožb je zahtevala tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

6V skupnem odgovoru na obe pritožbi je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

7Pritožba je delno utemeljena.

O pritožbenem predlogu tožene stranke

8Ne glede na to, da pritožbeno sodišče ni vezano na predlagano odločitev pritožnika, pritožbeno sodišče poudarja, da možne odločitve o pritožbi proti prvostopenjski sodbi ZPP predpisuje določilo prvega odstavka 351. člena. Te možnosti so: 1) zavrženje pritožbe, 2) razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, 3) razveljavitev sodbe in zavrženje tožbe, 4) sprememba sodbe ter 5) zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev prvostopenjske sodbe. Take odločitve, kot jo v pritožbi predlaga tožena stranka, 1) razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma 2) vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (brez razveljavitve te sodbe) zakon torej ne pozna.

K delni zavrnitvi pritožbe

Materialnopravna podlaga

9Odločitev o še spornih tožbenih zahtevkih tožeče stranke je odvisna od presoje, 1) ali je baza Y. podatkovna baza v smislu prvega odstavka 141.a člena ZASP in 2) ali je tožena stranka reproducirala podatkovno bazo tožeče stranke v obsegu, v katerem ji prvi odstavek 141.b člena ZASP daje pravno varstvo (2). Po določilu 141.c člena ZASP je namreč (med drugimi tam naštetimi upravičenji) le izdelovalec baze upravičen reproducirati in distribuirati svojo podatkovno bazo (1. in 2. točka tega člena). Če to stori tretja, nepooblaščena oseba, tvega, da bo proti njej vložena tožba z zahtevki iz 168. člena ZASP (ki ureja povrnitev škode in civilno kazen) in iz 167. člena ZASP (med katerimi so na primer našteti: prepovedni zahtevek (1.1. točka), odstranitveni zahtevek (1.3. točka), zahtevek na objavo sodbe (1.8. točka tega člena) itd. Podatkovna baza v smislu prvega odstavka 141.a člena ZASP je samo tista zbirka neodvisnih podatkov in drugega gradiva …, katerega pridobitev, preveritev ali predstavitev vsebine zahteva kakovostno ali količinsko znatno naložbo.

O podatkovni bazi tožeče stranke

10S pritožbenim zatrjevanjem, da v izdelavo baze Y. tožena stranka ni vložila znatne naložbe, tožena stranka tej bazi implicitno odreka status podatkovne baze. Po njenem zato ne gre za znatno naložbo, (1) ker je to bazo tožeča stranka od ustvarjalke T. H. dobila zastonj in (2) ker je T. H. bazo začela pripravljati v lastno korist oziroma v korist svoje družine. Hkrati sodišče prve stopnje ni pojasnilo, (3) zakaj naj bi vložek v bazo tožeče stranke predstavljal znatno naložbo. Trdi tudi, (4) da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, da „podatki o imenu, naslovih, kontaktnih številkah in spletnih naslovih, pomenijo kakovostno ali količinsko znatni del vsebine podatkovne baze.

11Zmotno je pritožbeno stališče, da izdelava podatkovne baze tožeče stranke ne predstavlja znatne naložbe v smislu 2. točke 141.b člena ZASP samo zato, ker jo je prejela neodplačno. V tem pritožbenem stališču je konsumirana trditev, da predmet neprecenljive vrednosti nima v resnici nobene vrednosti, čim je pridobljen na podlagi darilne pogodbe. To pa ne drži. Za presojo vrednosti neke naložbe ni pomemben pravni temelj, na podlagi katerega je upravičenec prišel do naložbe, pač pa vrednost naložbe same. Iz istih razlogov ne drži, da izdelava baze tožeče stranke Y. ne predstavlja znatne naložbe samo zato, ker je podatke, ki predstavljajo to bazo, njena ustvarjalka T. H. začela zbirati in preverjati za potrebe svoje družine. Znatna naložba kakovostno in količinsko v smislu 2. točke prvega odstavka 141.b člena ZASP je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru zapolniti. Kako sodišče prve stopnje to razume, je podrobno obrazložilo na 44. strani svoje sodbe. Iz tega dela obrazložitve ne izhaja, da naj bi le podatki o imenu, naslovih, kontaktnih številkah in spletnih naslovih predstavljali znatni del podatkovne baze Nedvomno jo predstavlja tudi sistematično in metodično povzeta vsebina vsakega ponudnika. Sodišče prve stopnje pa je v tem delu obrazložitve le pravilno pojasnilo, da se po zakonu za naložbo v pridobitev, preveritev in predstavitev podatkovne baze ne šteje samoniklo ustvarjanje baze.

12Da je v zvezi z bazo Y. pravni standard znatne naložbe izpolnjen, je sodišče prve stopnje presodilo na podlagi ugotovitev, do katerih je prišlo z zaslišanjem ustvarjalke te baze T. H. Tako je ugotovilo, da je za ustvaritev baze porabila skupno 1504 ure, pri čemer je vložila tudi najmanj 5.000,00 EUR svojega denarja. Človeški potencial (vloženih 1504 ure) v stvaritev baze je prima facie ogromen. V pritožbi tožena stranka sama navaja, da to predstavlja v petih letih vsak dan po 2,06 ure dela. Tej prvostopenjski ugotovitvi se sicer protivi, češ da je bila T. H. takrat zaposlena za polovični delovni čas in da je skrbela za dva majhna otroka. Ker pa je podatkovna baza vsebovala kar približno 25000 strani, pritožbeno sodišče v ugotovitev prvostopenjskega sodišča v tem delu ne dvomi. Glede na navedeno prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nikakršne kršitve, ker stališča, da je v bazo v smislu pridobitve, preveritve in predstavitve vložena znatna naložba, ni posebej obrazlagalo. Že delo, vloženo v stvaritev baze Y. po presoji pritožbenega sodišča zadošča za zaključek, da predstavlja bazo v smislu prvega odstavka 141.a člena ZASP. Zato vložek finančnih sredstev, ki jih je T. H. vložila v bazo Y., za presojo statusa te podatkovne baze ni niti pomemben.

Pritožbena obravnava

13Absolutno bistveno kršitev določil iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in relativno bistveno kršitev določb po prvem odstavku 339. člena ZPP tožena stranka vidi v nepravilni uporabi dokaznega standarda. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo sodbo oprlo na „dovolj veliko verjetnost, da je nekdo, ki je delal za toženo stranko, vdrl v bazo tožeče stranke in prekopiral 909 ponudnikov, ki so bili vpisani v bazi tožeče stranke Y.“. Po njenem je sodišče prve stopnje na podlagi te „dovolj velike verjetnosti“ ugodilo tožbenemu zahtevku iz II. točke izreka in posameznim zahtevkom iz IV. točke izreka.

14Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe dejansko zapisalo, da „obstoji dovolj velika verjetnost, da je nekdo, ki je delal za toženo stranko, vdrl v bazo tožeče stranke in prekopiral 909 ponudnikov“ (predzadnji odstavek na 43. strani izpodbijane sodbe). Zapisalo pa je tudi, da je prepričano, da je šlo za kopiranje podatkov (zadnji odstavek na 40. strani sodbe). Torej je na podlagi dveh dokaznih standardov in sicer prepričanja in dovolj velike verjetnosti presodilo, da je prišlo do kopiranja podatkov tožeče stranke. Ker pa je najprej zapisalo, da je prepričano (stran 40) in šele nato, da obstoji dovolj velika stopnja verjetnosti (43. stran), drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 8. točke člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

15Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje izvedba predlaganih dokazov s tehničnimi sredstvi vdora v bazo tožeče stranke Y. s strani tožene stranke ni potrdila. Drugih dokazov za zatrjevani vdor in kopiranje baze pa sodišče prve stopnje ni izvedlo. Torej se zdi, da iz teh razlogov ni bilo prepričano, da je prišlo do vdora v bazo Y. in kopiranja le te. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz prve alineje drugega odstavka 347. člena ZPP opravilo pritožbeno obravnavo. Na tej obravnavi pa je v prid (ne)ugotovitve zatrjevanega vdora in kopiranja baze tožeče stranke izvedlo dokaz s ponovnim zaslišanjem zakonite zastopnice tožeče stranke T. H. in priče S. F., prebralo pa je tudi pisno in podpisano izjavo priče M. T. (336.a člen ZPP), ki trenutno dela in živi na Tajskem. Izvedbo dokaza z zaslišanjem teh oseb je namreč tožeča stranka predlagala k trditvam, da je nekdo 30. 9. 2008 vdrl v računalniški sistem tožeče stranke in da je do baze Y. tožena stranka prišla s kopiranjem te baze (14. stran tožbe) (2).

O vdoru in kopiranju baze tožeče stranke Y.

16Ali je tožena stranka vdrla v bazo Y. za odločitev o tožbenih zahtevkih po materialnem pravu ni pomembno. Prav tako ne kopiranje podatkov te baze. Za odločitev o tožbenih zahtevkih je pomembna le ugotovitev, ali je do reproduciranja podatkovne baze v obsegu iz prvega odstavka 141.b člena ZASP prišlo. Vendar bi bila ta ugotovitev manj prepričljiva brez ugotovitve, da je do vdora in posledičnega kopiranja baze Y. dejansko prišlo.

17Zakonita zastopnica tožeče stranke T. H. je, kot je izpovedala, prepričana, da je bila tožena stranka tista, ki je vdrla v bazo tožeče stranke Y. in jo kopirala zato, ker je 3. 2. 2009 baza tožene stranke X. vsebovala okrog 1000 ponudnikov, od katerih je bilo 909 istih, kot jih je vsebovala baza tožeče stranke Y. Enako izhaja tudi iz pisne izpovedi M. T., ki je bil pri tožeči stranki razvijalec portala Y. in administrator strežnika, na katerem portal Y. gostuje. Zaradi nepričakovane obremenjenosti strežnika 30. 9. 2008 je opazil, da računalnik z IP naslovom 123 dostopa do velikega števila strani na portalu Y. Iz zapisov (log datoteke) je bilo razvidno, da ta računalnik zajema po nekaj strani na sekundo. Takšna visoka ferkvenca dostopa je, sledeč njegovi izpovedi, nemogoča pri normalni uporabi spletnega portala. Ko je temu računalniku zablokiral dostop do portala, je bilo takrat pregledanih že več kot 25000 strani portala Y. Da je o tem obvestil S. F., ki je soustanovitelj tožeče stranke, priča mail (v prilogi A 26), ki ga je S. F. zaradi suma kaznivega dejanja 1. 10. 2008 naslovil na policijo. Tudi sam S. F. je, kot je izpovedal, prepričan, da je tožena stranka uporabila kopirane podatke med drugim tudi zato, ker so se napake, ki so se nahajale v bazi Y., ponovile tudi v bazi X. Teh napak, kot je izpovedal, se zaradi poteka časa ne spominja več.

18Pritožbeno sodišče pričam verjame, saj so njihove izpovedi izredno doživeto opisane. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku, upoštevajoč izvedene dokaze s strani sodišča prve stopnje, za pritožbeno sodišče ni več nobenega dvoma, da je neugotovljeni storilec 30. 9. 2008 vdrl v bazo tožeče stranke in v kratkem času pregledal približno 25000 strani in da je bila baza Y. kopirana.

O aktivni legitimaciji tožeče stranke

19O tem, da je T. H. ustvarjalka baze Y., med pravdnima strankama ni spora. Po trditvah tožeče stranke je svoje pravice na tej bazi s pogodbo prenesla na tožečo stranko. To med tožečo stranko in T. H. ni sporno. Ker pogodba ustvarja pravice in obveznosti le med pogodbenima strankama, je neutemeljen pritožbeni očitek, da aktivna legitimacija tožeče stranke ni podana zato, ker pogodba med tožečo stranko in T. H. ni veljavna. „Ius facit inter partes“ je eno temeljnih načel obligacijskega prava. Zato tretje osebe nimajo pravice posegati v pogodbeno razmerje med pravdnima strankama niti presojati veljavnosti sklenjene pogodbe. Zlasti ne takrat, kadar so pogodbene stranke soglasne, da pogodba velja in da ustvarja pravne učinke. Ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke je torej neutemeljen.

O kršitvi pravic ustvarjalcev baze Y.

20Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je tožena stranka uporabila bazo tožeče stranke med drugim tudi v tistem delu, ki se nanaša na ponudnike K., H. in G., ki jih vsebujeta obe bazi. Ker tem ugotovitvam tožena stranka v pritožbi ni več nasprotovala, pritožbeno sodišče šteje te ugotovitve za dokazane. Prepričanje sodišča, da je tožena stranka uporabila bazo Y. za predstavitev prav vseh tistih 909 ponudnikov, ki so skupni obema bazama in so razvidni iz IV.a točke izreka, pa temelji na izhodiščnem prepričanju, da je 30. 9. 2008 prišlo do vdora v bazo tožeče stranke Y. in da je imela baza tožene stranke 3. 2. 2009 približno 1000 ponudnikov, kar potrjuje graf o skupnem številu vpisanih ponudnikov v bazo X. na posamezni dan, ki ga je tožena stranka kot prilogo 6 sama vložila v spis. Odločilni prvostopenjski ugotovitvi, da je bilo konec marca 2009 v tej bazi vpisanih 909 istih ponudnikov kot v bazi tožeče stranke Y., pa tožena stranka v pritožbi prav tako ni nasprotovala. Razumsko, človeško in izkustveno pa ni sprejemljivo, da bi se slučajno od preko več tisoč ponudnikov, ki so zanimivi za komercialno bazo tožene stranke na določeni časovni točki, to je takrat, ko se je v tej bazi nahajalo šele približno 1000 ponudnikov, znašlo kar 909 istih ponudnikov, kot jih je vsebovala nekomercialna baza tožene stranke. Ker pa se je to zgodilo, ne more biti dvoma, da je tožena stranka uporabila podatke baze Y. pri polnjenju svoje baze. S tem pa je reproducirala kakovostno in količinsko znatni del vsebine podatkovne baze Y. (2. točka prvega odstavka 141.b člena ZASP). To je storila na tak način, da je uporabila kopirano bazo Y. Na to prepričanje ugotovitev izvedenca, da neposredna primerjava baze Y. in X. ni mogoča, nima nobenega vpliva (4).

21Sodišče prve stopnje ni ugotovilo niti da je tožena stranka vdrla v bazo Y. niti, da jo je ona kopirala. Zato se pritožbeno sodišče s poudarjanjem redosleda dogodkov (začetek projektaXR. konec leta 2008, polnjenje baze tožene stranke januarja 2009, vdor v računalnik 30. 9. 2008), ki naj bi kazal na to, da tožena stranka z vdorom in kopiranjem nima ničesar, ni ukvarjalo.

22Kot je pojasnjeno zgoraj v 9. točki te obrazložitve, ima upravičenec v primeru kršitve njegovih sorodnih pravic na voljo več zahtevkov. Sodišče prve stopnje je tožbenim zahtevkom tožeče stranke ugodilo tako, kot je pojasnjeno v 4. točki obrazložitve te sodbe. Med drugim je je ugodilo tudi zahtevku na objavo sodbe. Odločilo je, da mora tožena stranka sodbo objaviti na spletni strani X. Iz obširne ugotovitve sodišča prve stopnje pa tudi iz razlogov te sodbe je razvidno, da je tožena stranka kršila sorodne pravice tožeče stranke s tem, da je v svoji bazi reproducirala 909 ponudnikov iz baze tožeče stranke. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov za odločitev o objavi sodbe na spletni strani tožene stranke.

23Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba proti II., IV.a in IV.c točki izreka ni utemeljena. Razen v tistem delu, kjer je pritožbeno sodišče samo odpravilo uveljavljene postopkovne kršitve, v okviru uradnega preizkusa tega dela sodbe drugih kršitev, ki so navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni zaznalo, prav tako pa tudi ne zmotne uporabe materialnega prava. Zato je pritožbo v tem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

K delni razveljavitvi izpodbijane sodbe

24Pritožba utemeljeno opozarja, da je denarno nadomestilo za uporabo neutemeljeno reproduciranega dela baze Y. sodišče prve stopnje tožeči stranki načelno odmerilo v previsokem znesku. Priznalo je toliko denarja, kolikor je ugotovilo, da ga je tožeča stranka (oziroma ustvarjalka te baze T. H.) vložila v izdelavo celotne baze, hkrati pa je toženi stranki prepovedalo uporabo le-te. Situacija je enaka, kot če bi na primer sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku lastnika večsobnega stanovanja, v katerem je nekdo nezakonito zasedel večino sob (1) na izpraznitev zasedenih sob in (2) na plačilo tistega zneska, ki ga je porabil za nakup ali izdelavo celotnega večsobnega stanovanja.

25ZASP poleg nedenarnih zahtevkov v 167. členu upravičencem daje na voljo tudi denarne zahtevke. Po določilu drugega odstavka 168. člena ZASP je kršilec dolžan plačati upravičencu odškodnino v obsegu, ki se določi po splošnih pravilih o povrnitvi škode, ali v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da bi bila pripravljena pravice na bazi prenesti kvečjemu izključno najmanj za toliko, kolikor so znašali stroški v zvezi z izdelano, objavo in trženjem baze (18. stran tožbe). Vendar znesek, izračunan na tak način, tožeči stranki po zakonu ne pripada. Zato je tožba v tem delu nesklepčna. Ker je sodišče prve stopnje taki nesklepčni tožbi sledilo, je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Taka presoja zahteva zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo nadomestila. Vendar pa je tožeča stranka prav tako na 18. strani tožbe predlagala, naj višino običajnega honorarja ali nadomestila na podlagi razmer na trgu ugotovi izvedenec. V tej navedbi pa pritožbeno sodišče zazna podlago za izračun nadomestila skladno z drugim odstavkom 168. člena ZASP. Ker pa se zaradi zmotne uporabe materialnega prava do teh navedb sodišče prve stopnje ni opredelilo, niti višine honorarja, ki po zakonu pripada tožeči stranki, ni ugotavljalo na tak način, drži pritožbeni očitek, da je sodišče tožeči stranki priznalo previsoko nadomestilo. Zato je pritožbeno sodišče zaradi neizčrpane trditvene podlage tožeče stranke na podlagi določila 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v tistem delu, ki se nanaša na višino nadomestila, posledično pa tudi na prisojeno civilno kazen, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

26Napotki za nadaljnje sojenje so razvidni iz gornje obrazložitve. Sodišče prve stopnje bo torej moralo tožeči stranki nadomestilo priznati v okviru zakonskih določil iz 168. člena ZASP. V prid ugotovitve višine pa bo moralo dopolniti dokazni postopek skladno s podanim predlogom pravdnih strank.

27Ker je odločitev o pravdnih stroških odvisna od odločitve o glavni stvari (154. člen ZPP), je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi prvostopenjsko odločitev o pravdnih stroških, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločitev.

------------------

(1) Ker sodba in dopolnilna sodba skupaj predstavljata celoto, je obe odločbi pritožbeno sodišče obravnavalo kot enotno sodbo, prav tako pa je kot celoto obravnavalo tudi obe pritožbi.

(2) Predmet varstva po tem oddelku obsega (to določilo je umeščeno v 6. oddelek ZASP z naslovom: PRAVICA IZDELOVALCEV PODATKOVNIH BAZ).

1celotno vsebino podatkovne baze,

2vsak kakovostno in količinsko znatni del vsebine podatkovne baze,

3kakovostno ali količinsko neznatne dele vsebine podatkovne baze, kadar se ti uporabljajo ponovljeno in sistematično, pa je to v nasprotju z običajno uporabo te podatkovne baze ali v nerazumni meri prizadane zakonite interese njenega izdelovalca.

(3) Glede na obrazloženo je pritožbenemu sodišču nerazumljivo postopanje tožeče stranke, ki je na pritožbeni obravnavi kot nepotrebno izpostavljala izvajanje dokazov za ugotovitev tega odločilnega pravnega dejstva.

(4) Iz pisnega mnenja izvedenca M. M. z dne 30. 7. 2009 izhaja, da zaradi različnega poimenovanja ponudnikov neposredna primerjava baz ni mogoča, o čemer se je prepričalo tudi pritožbeno sodišče z vpogledom v kopirane podatke obeh baz v spisu.