UPRS Sodba I U 943/2017-17

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožeče stranke in stranke z interesom se zavrneta.

1Z izpodbijanim sklepom je upravni organ ustavil postopek odločanja o zahtevkih tožnika za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice soavtorja avdiovizualnih del: - radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del in - do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje avdiovizualnih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, in sicer le za razdeljevanje nadomestil med upravičene imetnike pravic (1. točka izreka) in še odločil, da stroški postopka niso nastali (2. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da je 20. 7. 2010 prejel vlogo tožnika za spremembo začasnega dovoljenja, št. 800-3/00-3 z dne 24. 1. 2001, v stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije. Vlogo je tožnik večkrat dopolnil, v postopek pa je bil pritegnjen tudi A., kateremu je bilo izdano stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje teh pravic. Organ je uvodoma ugotovil, da je tožnik vlogo vložil v času veljave Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) v skladu s 146. in nadaljnjih členih. Z uveljavitvijo Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju ZKUASP) je prenehalo veljati celotno VI. Poglavje ZASP-15, tudi 3. točka prvega odstavka 149. člena ZAPS (sedmi odstavek 81. člena ZKUASP). Tožniku izdano začasno dovoljenje je z izdajo stalnega dovoljenja A. prenehalo veljati. To pomeni, da je v trenutku uveljavitve ZKUASP na ozemlju RS že obstajala kolektivna organizacija za kolektivno upravljanje pravic istih avtorskih del. Glede na navedeno je organ postopek ustavil in še odločil, da stroškov postopka ni bilo.

2Tožnik je vložil tožbo zoper izpodbijani sklep in predlagal, da sodišče sklep odpravi in zadevo vrne organu v ponoven postopek, podrejeno, da sodišče sklep spremeni tako, da ugodi zahtevi tožnika za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorske pravice v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del: radiodifuzne retransmisije avdiovizualnih del in do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje avdiovizualnih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, in sicer le za razdeljevanje nadomestil med upravičene imetnike pravic, v obeh primerih pa naj toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka. Tožnik je uvodoma poudaril, da je bila odločitev organa sprejeta po nerazumno dolgotrajnem postopku. Tožnik je vlogo za izdajo stalnega dovoljenja podal v času veljave ZASP. Organ je tožnika zgolj dvakrat pozval k dopolnitvi vloge - dne 26. 7. 2010 in dne 2. 10. 2013. V obeh primerih je tožnik vlogo ustrezno dopolnil. V tej zadevi ni sporno, da so bili ob vložitvi vloge pogoji za izdajo dovoljenja določeni s 148. členom ZASP. V času vložitve vloge na ozemlju RS še ni bilo kolektivne organizacije za upravljanje teh pravic. Organ je nato v postopku izdaje dovoljenja A. tožniku odrekel stransko udeležbo (sklep organa z dne 8. 10.2010). Organ je šele v dopisu z dne 6. 3. 2011 ugotovil, da ima A. že izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje obeh pravic. S tem je bil tožnik postavljen v slabši položaj, saj je moral izpolnjevati dodaten pogoj iz 3. točke 149. člena ZASP. Ker je organ izdal dovoljenje A. 11. 10. 2010, je imel vse pogoje, da odloči o vlogi tožnika. Poudaril je, da iz izreka stalnega dovoljenja z dne 11. 10. 2010 (v nadaljevanju Dovoljenje 2010) izhaja, da se nanaša zgolj na soavtorje in ne tudi na producente ter je zato neizvršljivo. Vloga tožnika se je pravilno nanašala na producente oziroma imetnike pravic (avtorje) in si posledično dovoljenji tožnika in A. nista nasprotovali. To jasno izhaja iz Mnenja A.A. in B.B. Izdano dovoljenje z dne 6. 2. 2012 A. je bilo za imetnike avtorskih pravic na avdiovizualnih delih in njihovih sestavnih delih formulirano ožje od prejšnjega začasnega dovoljenja, saj je izrecno omejeno samo na osebe s statusom soavtorjev avdiovizualnih del, kategorije soavtorjev pa so v dovoljenju tudi izrecno navedene z uporabo definicije iz 105. člena ZASP. Krog izvornih imetnikov avtorskih pravic je lahko zelo širok, vendar že zakon predvideva, da se večina teh pravic s pogodbo prenese na filmskega producenta, torej se pravice koncentrirajo pri eni osebi (drugi in tretji odstavek 107. člena ZASP). Tega Dovoljenje, izdano A., ni upoštevalo.

3Tožnik je nadalje navedel, da bi moral organ, ker poseben ugotovitveni postopek ni bil potreben, o vlogi tožnika odločiti v roku enega meseca (222. člen). Zahtevo za odpravo pomanjkljivosti je organ tožniku poslal šele 2. 10. 2013, torej skoraj tri leta po prvem pozivu k dopolnitvi vloge, čeprav bi moral organ to storiti v roku petih delovnih dni. Sicer je bila pa vloga tožnika že z dopolnitvijo z dne 16. 8. 2010 (in torej pred izdajo Dovoljenja 2010) sposobna za meritorno obravnavo in odločanje. Ker bi moral torej organ o vlogi odločiti v roku enega meseca od njene dopolnitve, je v sklepu podan razlog iz 1. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker 148. člen ZASP ni bil pravilno uporabljen. Enako velja glede obravnave vloge po prejemu pravočasne in ustrezne dopolnitve vloge tožnika z dopisom z dne 18. 10. 2013. Če ta dopolnitev ni bila ustrezna, bi moral organ vlogo zavreči. Organ je torej napačno uporabil 148. in 149. člen ZASP, ko ni obravnaval popolne vloge. Od drugega poziva k dopolnitvi vloge z dne 2. 10. 2013 do izdaje sklepa organ o vlogi ni odločil še tri leta in pol. Bistvo kratkih instrukcijskih rokov je, da se dejansko stanje kot podlaga strankinega zahtevka in materialni predpis ne spremenita. Prav zaradi nerazumno dolgega odločanja o tožnikovi vlogi je tožnik postavljen v bistveno slabši položaj, saj se je med postopkom v bistvenem spremenilo dejansko stanje (izdano je bilo stalno dovoljenje A.) in spremenjen materialni predpis (uveljavitev ZKUASP). Če bi organ pravilno uporabil 148. in 149. člen ZAPS, sklepa ne bi izdal. Z odločitvijo po ZKUASP pa je bila tožniku odvzeta pravica do meritorne odločitve. Organ je z izdajo tega sklepa uporabil protiustavni predpis, ker je, ne samo posegel v pravico tožnika do meritorne odločitve, temveč tudi v pravico tožnika do uporabe manj strogih pogojev za pridobitev dovoljenja po ZASP. Z ustavitvijo postopka je organ formalno odločil o tožnikovi vlogi. Zato zakon predvideva soglasje stranke v takih primerih. Tega pogoja sedmi odstavek 81. člena ZKUASP ne predvideva. Iz predloga ZKUASP (prva obravnava) ne izhaja, da je zakonodajalec pri tem opravil tehtanje sorazmernosti predvidenega posega v pravice strank, ki so postopek za izdajo dovoljenja že začele po ZASP, temveč je bila določba oblikovana povsem nomotehnično glede na tretji odstavek 14. člena ZKUASP. S tem je zakonodajalec režim te določbe uvedel brez prehodnega obdobja. Iz zakonodajnega gradiva pa tudi ni razvidno, da bi imel zakonodajalec za takšno odločitev in s tem posegom v pravice strank kakršnekoli razloge, ki bi v javnem interesu upravičevali takojšnjo izvedbo zaostrene obravnave dovoljenj. To določbo je treba razlagati tako, da je ustavitev postopka na tej podlagi možna le, če se stranka s tem strinja. V nasprotnem primeru to pomeni, da ta določba na retroaktiven način posega v že začete postopke in v že pridobljene (procesne) pravice strank. S tem se imetnikom pravic intelektualne lastnine krši pravica iz 22., 14., 42., 60. ter 2. člena Ustave RS. Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi, št. Up-304/01-27 z dne 20. 5. 2004, ugotovilo kršitev 22. in 14. člena Ustave, ker je upravni organ v vlagateljevi vlogi odločal bistveno predolgo, kar je imelo za posledico uporabo bistveno strožjega predpisa, zato je sodišče posamične upravne akte razveljavilo oziroma odpravilo ter odločilo, da bo moral upravni organ izvesti nov postopek in glede pogojev uporabiti predpis, ki je veljal v času vložitve vloge. Organ bi torej moral odločati po ZASP. Bistveno v tem primeru pa je, da ZKUASP v 14. členu ne predvideva možnosti izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje pravni osebi, če je za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice že izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje drugi kolektivni organizaciji. Zakonodajalec bi torej moral prehodni režim določiti tako, da bi bilo treba o vlogah, vloženih po ZASP, odločiti po ZASP. Sicer bi pa tudi organ moral prekiniti postopek odločanja zaradi nedvomno protiustavnega predpisa.

4Tožnik je še navedel, da izpodbijani sklep zanj predstavlja odločitev presenečenja. V sklepu tudi ni z ničemer pojasnjeno, zakaj organ meni, da se zahtevek tožnika prekriva z izdanim Dovoljenjem. Tožniku tudi ni bila dana možnost, da se izjavi glede uporabe sedmega odstavka 81. člena ZKUASP. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Ustavitev postopka pa se nanaša na odločanje o zahtevku tožnika za kolektivno upravljanje soavtorja AV del, pri čemer tožnik takega dovoljenja sploh ni zahteval, temveč za kolektivno upravljanje avtorske pravice kabelske retransmisije avtorskih AV del. Zato je obrazložitev nerazumljiva. Opozoril je na 156. člen Ustave ter dolžnost sodnikov glede na 15. člen Ustave. Posledično je še predlagal, da sodišče prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti sedmega odstavka 81. člena ZKUASP na podlagi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču.

5Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je A. vložil vlogo za izdajo stalnega dovoljenja 1. 7. 2008, na podlagi katere je organ nato izdal Dovoljenje 2010. V tem postopku je tožnik dvakrat vložil vlogo za priznanje stranske udeležbe, ki je bila obakrat pravnomočno zavrnjena. Organ tožnika ni postavil v bistveno slabši položaj, saj je odločal o vlogah po njihovem prejemu. Relevantno dejansko stanje prej vložene vloge A. je tožnik poznal še pred samo vložitvijo svoje vloge 20. 7. 2010 (vlogo za priznanje stranske udeležbe je tožnik vložil že 23. 10. 2008). Da je vloga tožnika vsebovala ista zahtevka kot vloga A., je organ ugotovil že v sklepu z dne 29. 8. 2011. Sklep je Upravno sodišče potrdilo s sodbo, I U 1027/2011. Vloga tožnika se ni nanašala na filmske producente. Dovoljenje 2010 pa ni ožje formulirano kot začasno dovoljenje tožnika in je tudi izvršljivo in vključuje vse imetnike pravic kabelske retransmisije na avdiovizualnem delu, vključno s filmskimi producenti. Tožnik pa tudi ni bil edini udeleženec postopka, temveč je v postopku sodeloval tudi A.. V takih zadevah pa mora organ razpisati ustno obravnavo. Res je, da organ do uveljavitve ZKUASP ni odločal, vendar je imel tožnik možnost vložiti pravna sredstva v primeru molka organa. Toženka pa se je tudi pravilno oprla na sedmi odstavek 81. člena ZKUASP. Vloga tožnika na dan 2. 10. 2013 še ni bila popolna. Ko pa je bila vloga popolna, pa je bilo že izdano dovoljenje A., zato je šlo za stanje po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZASP. Z ureditvijo, kot izhaja iz sedmega odstavka 81. člena ZKUASP pa izhaja jasen zakonodajalčev namen. Če bi organ to določbo razlagal, kot meni tožnik, bi to pomenilo arbitrarno ravnanje organa. Ker pa z vloženo vlogo tožnik ni pridobil nobenih pravic, ne vzdrži njegov argument, da iz obrazložitve predloga k ZKUASP ne izhaja nikakršno tehtanje sorazmernosti predvidenega posega v pravice strank. Tožnik pa pavšalno zatrjuje poseg v ustavne pravice. Odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-304/01-27 pa ni mogoče uporabiti v tem primeru. Sklicevala se je še na sodbo, X Ips 97/2012. Predlagala je zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

6Stranka z interesom A. je v odgovoru na tožbo navedel, da bi tožnik lahko vložil ustrezna pravna sredstva, če je menil, da organ odloča preko postavljenih rokov. Sicer je bila pa vloga tožnika nerazumljiva, kot tudi nepopolna, kljub dopolnitvam. Ob času odločanja pa je bil organ vezan na ZKUASP. Ne gre za retroaktiven poseg v pravice tožnika. Sicer pa take pravice, kot jo je tožnik zahteval, sedaj sploh ni možno pridobiti. V nadaljevanju je še vsebinsko prerekal samo vlogo za izdajo dovoljenja tožnika. Sicer bi pa lahko tožnik od 2001, ko je pridobil začasno dovoljenje, zaprosil že prej kot leta 2010 za izdajo stalnega dovoljenja. Priloženo mnenje pa je nepotreben dokaz. Predlagal je zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka ter da sodišče naloži tožniku povrnitev njegovih stroškov postopka.

7Tožnik je v pripravljalni vlogi še dodal, da odločitev o ustavitvi postopka pomeni de facto zavrnilno odločbo. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na X Ips 97/2012, ker ne govori o začetku postopka. Sedmi odstavek 81. člena ZKUASP pa ne ureja situacije, ko je bil postopek naknadno voden po postopku za izdajo dovoljenja v primeru, ko je bilo dovoljenje že izdano. Zaradi takojšnega učinkovanja režima iz 14. člena ZKUASP je podana tudi kršitev 155. člena Ustave. Ustavno-skladni pomen prehodnega režima pa tudi ne more pomeniti takojšnje učinkovanje novega režima. Tak prehodni režim pa tudi ne izhaja iz prava EU. Vztrajal je kot doslej.

8Tožba ni utemeljena.

9V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa o ustavitvi postopka odločanja o zahtevkih tožnika za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice soavtorja avdiovizualnih del: - radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del in - do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje avdiovizualnih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, in sicer le za razdeljevanje nadomestil med upravičene imetnike pravic.

10Organ je svojo odločitev oprl na sedmi odstavek 81. člena ZKUASP, po katerem se postopki, ki so bili začeti in vodeni na podlagi 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP, na dan uveljavitve tega zakona ustavijo. Po zadnje navedeni določbi pa pristojni organ ne izda dovoljenja, če: 3. je za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice že izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic drugi kolektivni organizaciji, razen če pravna oseba izkaže, da bi lahko zagotovila učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje avtorskih pravic in da bi na podlagi pogodb z avtorji upravljala obsežnejši repertoar varovanih del kakor obstoječa kolektivna organizacija. Z izdajo dovoljenja novi kolektivni organizaciji dotedanji dovoljenje preneha veljati.

11Tožnik ugovarja, da se je postopek v času vložitve njegove vloge za spremembo začasnega dovoljenja v stalno dovoljenje (tj. 20. 7. 2010) začel na podlagi 148. člena ZASP in ne na podlagi 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP, ker v času vložitve njegove vloge ni obstajala kolektivna organizacija, ki bi upravljala s temi pravicami, kar pomeni, da je organ napačno uporabil materialno pravo že iz tega razloga.

12Sodišče najprej pritrjuje navedbi tožnika, da v času vložitve njegove vloge res še ni bilo izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje teh pravic A. (izdano je bilo namreč 11. 10. 2010), kar pa še ne pomeni, da je organ napačno postopal pri obravnavi njegove vloge. Med strankami namreč ni sporno, da je A. svojo vlogo za izdajo tovrstnega dovoljenja vložil 1. 7. 1998, torej pred tožnikom, ki jo je organ zato moral obravnavati kot prvo glede na vrstni red prejetih vlog. Ker pa je nato, ob upoštevanju 148. člena in 149. člena ZASP, A. dovoljenje tudi izdal, je moral o vlogi tožnika odločati in torej voditi postopek ob uporabi kriterijev učinkovitejšega in gospodarnejšega upravljanja in upravljanja z obsežnejšim repertoarjem, torej na podlagi 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP. Glede na povedano pa tožnik ne more trditi, da je bil zato postavljen v slabši položaj, temveč je s tem, ko je vložil svojo vlogo po že vloženi prvi vlogi (tj. vlogi A.) sam povzročil obravnavo svoje vloge na tej podlagi. Tako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča, X Ips 97/2012 z dne 19. 9. 2012 (izdana v enem izmed upravnih sporov v zvezi z izdajo stalnega dovoljenja z dne 11. 10. 2010 A.). Zato pa je ob uveljavitvi ZKUASP in njegovi jasni določbi sedmega odstavka 81. člena organ moral ta postopek ustaviti. Glede na predpisano postopanje v takem primeru pa organu tudi ni bilo treba tožnika s tem posebej seznaniti oziroma mu dati možnost, da se o tem izjavi, saj njegova izjava ne bi v ničemer vplivala na zaključek postopka.

13Nadalje iz vloge tožnika z dne 20. 7. 2010 tudi res izhaja, da je tožnik vložil vlogo za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic avtorjev in imetnikov pravic/producentov na avdiovizualnih delih, vendar pa je tožnik nato z vlogo z dne 30. 8. 2011 spremenil svoj zahtevek in sicer v zahtevek v izdajo stalnega dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avtorskih avdiovizualnih del na podlagi 147. in 148. člena ZASP. Z dovoljenjem, št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010, izdanim A. (in nato dovoljenjem, št. 31227-1/2008-213/105 z dne 6. 2. 2012, z identično vsebino kot dovoljenje z dne 11. 10. 2010) pa je bilo dovoljeno kolektivno upravljanje za soavtorje avdiovizualnih del, to je avtorja priredbe, pisca scenarija, avtorja dialogov, direktorja fotografije, glavnega režiserja, skladatelja filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v avdiovizualnem delu, in glavnega animatorja, če je animacija bistven element v avdiovizualnem delu, pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje avdiovizualnih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, in pravice radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, katere izvorni imetniki so soavtorji avdiovizualnih del. Glede na primerjavo vlog tožnika in izdanih dovoljenj je torej jasno, da je bilo dovoljenje A. izdano za iste vrste avtorskih del in za iste pravice kot je z vlogo (oziroma vlogama) zahteval tožnik. To potrjuje tudi opredelitev tožnika v njegovi vlogi z dne 30. 8. 2011, ko je izrecno tudi navedel, da vlaga vlogo za izdajo dovoljenja med drugim na podlagi 147. člena ZASP. Člen 147 namreč med obvezno kolektivno upravljanje uvršča tudi avtorske pravice kabelske retransmisije avtorskih del (4. točka).

14Tožnik organu očita tudi predolgo trajanje postopka, tako v zvezi z izdajo odločbe, kot tudi v zvezi z njegovim postopanjem v primeru nepopolnih oziroma nejasnih vlog, kar naj bi predstavljalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in v posledici privedlo tudi do napačne uporabe 148. in 149. členov ZASP. Kot je pravilno opozoril že tožnik, je rok za izdajo odločbe določen v 222. členu ZUP, po katerem mora organ izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih. Organ v tem primeru nedvomno ni odločil v predpisanem roku, kar med strankama niti ni sporno, vendar pa to samo po sebi ne pomeni kršitve postopka in posledično nezakonitosti izpodbijanega upravnega akta. Če je tožnik želel pospešiti postopek in pospešiti tudi izdajo ustreznega akta, je imel na voljo tožbo zaradi molka organa smiselno po 255. členu ZUP oziroma po 28. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tega pravnega sredstva pa se v tem primeru očitno ni poslužil. V zvezi s počasnim postopanjem organa glede pozivanja tožnika zaradi nepopolne vloge, pa se sodišče sicer strinja tudi s tem tožbenim očitkom, vendar ta tožbeni očitek po oceni sodišča velja le za določene faze postopka, saj hkrati iz upravnih spisov tudi izhaja, da je tožnik sam več kot eno leto po vložitvi vloge spremenil svoj zahtevek (vloga z dne 30. 8. 2011), šele v letu 2013 pa po pozivu organa dopolnil svojo vlogo še z eno izmed obveznih prilog k vlogi po 148. členu ZASP: - izjavo o številu oseb, ki so pooblastile kolektivno organizacijo za upravljanje avtorskih pravic na njihovih delih, združenih v repertoar (3. točka 148. člena ZASP). Tožnik zato tudi ne more trditi, da je bila njegova vloga popolna že z dopolnitvijo 16. 8. 2010, saj to ne drži. Če pa tožnik meni, da mu je bila s takim postopanjem organa povzročena škoda, pa lahko sproži ustrezen sodni postopek in uveljavlja povrnitev (domnevne) škode v civilnem postopku. Kot že povedano zgoraj v obrazložitvi, pa zato tudi ni prišlo do napačne uporabe 148. in 149. člena ZASP.

15(Pre)dolgo trajanje postopka naj bi po tožnikovem mnenju privedlo tudi do nadaljnjih kršitev, saj mu je bila z uveljavitvijo ZKUASP po njegovem mnenju odvzeta pravica do meritorne odločitve, sama določba sedmega odstavka 81. ZKUASP pa je po tožnikovem mnenju tudi neskladna z ustavo, ker je posegla v njegove pridobljene pravice (kršitev 155., 22., 14., 42., 60. ter 2. člena Ustave RS).

16Sodišče uvodoma pojasnjuje tožniku, da s samo vložitvijo vloge stranka še ne pridobi pravice do njene meritorne obravnave, temveč je vloga meritorno obravnavana le v primerih, če in ko za to izpolni formalne pogoje (npr. ko je jasna, popolna, ko je plačana ustrezna (upravna ali sodna) taksa), ki jih za tako obravnavo določa posamezen zakon (npr. ZUP, ZPP, ZUS-1 oziroma materialni zakon, ki velja za posamezen primer, kot je to v tem primeru ZASP). Povedano drugače: z vložitvijo vloge tožnik torej ni pridobil pravice (v tožbi jo tožnik sicer opredeljuje kot ''procesno'' pravico) do meritorne obravnave oziroma ni pridobil pravice do vsebinske odločitve o svoji vlogi. Ko pa je v obravnavanem primeru organ o tožnikovi vlogi odločil, pa je pravilno odločil po v času odločanja veljavnem predpisu, tj. po sedmem odstavku 81. člena ZKUAPS, in postopek ustavil, saj ga je k temu zavezovalo načelo zakonitosti (6. člen ZUP).

17Citirana določba sedmega odstavka 81. člena ZKUASP je bila uveljavljena, ker ZKUASP ne dopušča več možnosti iz zgoraj citirane 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP. ZKUASP namreč v 14. členu določa, da ne glede na prvi odstavek tega člena pristojni organ v primerih iz 9. člena tega zakona ne izda dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorske pravice pravni osebi, če je za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice že izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorske pravice drugi kolektivni organizaciji. S tem zakon ohranja monopolni položaj kolektivne organizacije v primerih obveznega kolektivnega upravljanja (Poročevalec k ZKUASP, prva obravnava). Glede na novo ureditev v primerih obveznega kolektivnega upravljanja pa je prehodni režim, določen v sedmem odstavku 81. člena ZKUASP, tudi logičen in smiseln. Če bi zakon tudi za take primere (tj. primere po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZASP) predpisal, da se končajo po doslej veljavnih predpisih, bi s tem izničil namen nove ureditve, ki je v preprečitvi vodenja novega postopka za izdajo dovoljenja za obvezno kolektivno upravljanje (ki je v vsakem primeru obsežen in zahteven postopek ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za izdajo takšnega dovoljenja) za ista avtorska dela in iste pravice eni kolektivni organizaciji, kljub že izdanemu dovoljenju drugi kolektivni organizaciji (ki mora oziroma je za pridobitev dovoljenja izkazala izpolnitev predpisanih pogojev).

18Ob tem pa sodišče še pripominja, da ZKUASP (tudi) za odločanje o zahtevah za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, o katerih na dan uveljavitve tega zakona še ni bila izdana dokončna odločba, določa, da se uporabljajo določbe tega zakona, torej ZKUASP (šesti odstavek 81. člena). To torej pomeni takojšnjo uveljavitev novega režima tudi za ostale, še ne odločene vloge za izdajo dovoljenj. Z ZKUASP se je namreč v pravni red Republike Slovenije prenesla Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu, katere namen je primarno (med drugim) v zagotovitvi večjega varstva članov organizacij za kolektivno upravljanje pravic, imetnikov pravic in tretjih oseb zakonodaje držav članic v zvezi z upravljanjem avtorske pravice in izdajanjem večozemeljskih licenc za spletne pravice za glasbena dela, v zvezi z dostopom do dejavnosti upravljanja avtorske in sorodnih pravic, ki jih opravljajo organizacije za kolektivno upravljanje pravic, načini njihovega vodenja ter okvirom nadzora nad njimi, torej da se določijo zahteve za organizacije za kolektivno upravljanje pravic, da se zagotovi visoko raven upravljanja, finančnega poslovodenja, preglednosti in poročanja (preambula Direktive). Glede na navedeni namen Direktive in njeno implementacijo z ZKUASP je tako po oceni sodišča takojšnja uveljavitev novega režima za izdajo dovoljenj za kolektivno upravljanje pravic njegova logična posledica.

19Zato pa z uveljavitvijo sedmega odstavka 81. člena ZKUASP po presoji sodišča ni prišlo do posega v pridobljene pravice tožnika, saj tožnik - kot že povedano - pred njeno uveljavitvijo nobene pravice niti ni pridobil, prav tako pa z uveljavitvijo sporne določbe zakonodajalec ni posegel v upravičena pričakovanja tožnika. Kljub vloženi in obravnavani vlogi (po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZASP) bi namreč moral tožnik izkazati učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje in upravljanje z obsežnejšim repertoarjem od A. za to, da bi organ njegovi vlogi ugodil.

20Sodišče se ne strinja s tožnikom, da gre za identično oziroma podobno situacijo, kot v primeru, ki ga obravnava odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-304/01 z dne 20. 5. 2004. S to odločbo je Ustavno sodišče ugotovilo, da je zaradi bistvene prekoračitve roka za odločitev o vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije prišlo do situacije, ko je upravni organ pri odločanju o pritožnikovi vlogi odločil po spremembi zakona, ki je določil strožji pogoj, kot predpis, ki je veljal v času vložitve njegove vloge, to spremembo pa je zakonodajalec uvedel brez kakršnegakoli prehodnega obdobja, pri čemer ni razvidno, da bi za takšno spremembo imel razloge, ki bi v javnem interesu upravičevali takojšnjo uvedbo zaostrenega pogoja, zato gre za poseg v načelo zaupanja v pravo. Ustavno sodišče je zato v tem primeru odločilo (in odpravilo tam citirane sodne in upravno odločbo), da mora organ pritožnikovo vlogo (in izpolnjevanje spornega pogoja) presojati po določbah predpisa, veljavnega v času vložitve njegove vloge za sprejem v državljanstvo. Iz obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča je še razvidno, da je pristojni upravni organ za sprejem vloge pritožnika ter njeno obravnavo do faze odločanja (Sekretariat za upravne zadeve Občine B.) tožnikovo vlogo s priloženimi dokazi poslal Ministrstvu za notranje zadeve z mnenjem za pozitivno rešitev prosilčeve - pritožnikove - prošnje za sprejem v državljanstvo, kar pomeni, da je bilo izpolnjevanje zakonsko določenih pogojev po predpisu, veljavnem v času vložitve vloge, že de facto ugotovljeno. Za tak primer pa v obravnavanem primeru nedvomno ne gre, saj taka neposredna ali (vsaj) posredna ugotovitev organa iz podatkov upravnega spisa nedvomno ni razvidna. Zatrjevana kršitev 2. in 155. člena Ustave RS tako ni podana, prav tako tudi ne kršitev določb 22., 14., 42., 60. člena Ustave RS, ki jo tožnik že v osnovi uveljavlja za imetnike pravic, torej ne v svojem imenu, pa še to zgolj na pavšalni ravni. Glede na povedano pa sodišče zato tudi ne bo sledilo tožnikovemu predlogu za prekinitev postopka ter sprožitev ustreznega postopka za oceno ustavnosti sedmega odstavka 81. člena ZKUASP.

21Ugovori tožnika, ki se nanašajo na nezakonitost in neizvršljivost dovoljenj, izdanih A., pa v tem upravnem sporu glede na izpodbijani upravni akt niso materialnopravno relevantni in jih sodišče zato ne bo presojalo.

22Glede na povedano je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

23Sodišče je v okviru presoje zakonitosti upravnega akta vpogledalo v upravni spis in s tem v s strani tožnika predlagane listine, ni pa izvedlo dokaza z vpogledom v mnenje prof. A.A. in B.B., ker je ocenilo, da gre glede na predmet presoje v tem upravnem sporu za nerelevanten dokaz.

24Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

25Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom pa temelji na določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ZUS-1 tega vprašanja ne ureja. Stranka z interesom je sicer uspel s svojim predlogom, da sodišče tožbo tožnika zavrne, kar bi glede na načelo uspeha po 154. členu ZPP pomenilo, da mu stroški odgovora na tožbo gredo, vendar le, če bi bili ti potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker pa navedbe v odgovoru na tožbo niso v ničemer prispevala k razjasnitvi oziroma k odločitvi v zadevi, je sodišče presodilo, da ti stroški niso bili potrebni in jih je zato iz tega razloga zavrnilo.