VSL sodba II Cp 1311/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v znesku 6.835,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2009 dalje do plačila. Hkrati je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo se je pritožil tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1), prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbami 7., 8., 229. člena ZPP, kršitve Ustave Republike Slovenije po 14. in 22. členu ter napačne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da izda vmesno sodbo, s katero temelju tožbenega zahtevka ugodi, glede odmere višine nastale škode pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom. Sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ugotovitve sodišča o vsebini tožbe razlikujejo od navedb v tožbi. Navajanje sodišča, da tožnik v tožbi ni navedel, da je bil po nesreči zmeden in se dogodka ni spominjal, je protispisno. Sodba je obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč ločevalo trditve tožnika podane do zaključka prvega naroka na bolj ali manj pomembne oziroma verodostojne. Ker sodišče izjave priče Al.D., ki je njegov dolgoletni serviser, ni v celoti upoštevalo (ni upoštevalo njegovega opisa poškodb na kolesu), je nepravilno uporabilo 8. člen ZPP. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da priča v tej smeri ni bila predlagana, je nerazumljiva, neutemeljena in protispisna, saj jo je predlagal, da izpove o dogajanju po samem škodnem dogodku, kot je razvidno iz zapisnika glavne obravnave. Po njegovem prepričanju mu je bila kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom po določbi 14. člena Ustave in enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, bistveno pa so bile kršene tudi določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbo 7., 8., 229. člena in nadaljnjih ter 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odrekanje verodostojnosti izjave priče le zato, ker je dolgoletni serviser tožnika, namreč pomeni vnaprejšnjo diskriminacijo priče in njenega pričanja. Enako velja tudi glede odrekanja verodostojnosti izjave priče AD, ker je na tožnikovo prošnjo podpisal pisno izjavo o škodnem dogodku za potrebe predmetnega postopka. Z diskriminatornim odnosom do priče AD (sodišče prve stopnje je namreč pretežni del neposrednega zaslišanja te priče posvetilo ugotavljanju, kako je prišlo do zapisa izjave ki jo je podpisal, ne pa resničnosti izjave), je sodišče kršilo pravico tožnika, da podaja dokaze za svoje trditve tudi v pisni obliki, kar sicer omogoča določba 236.a člena ZPP. Z odrekanjem verodostojnosti priče, ker je podpisala resnično izjavo, ki jo je pripravil nekdo drug, pa čeprav bi bil to tožnik, je sodišče kršilo tožnikove pravice do nepristranskega sojenja in zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem in drugem odstavku 339. člena ZPP. Tožnik izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in niza razloge, zakaj je sodišče neupravičeno odreklo verodostojnost njegovim pričam in zakaj bi mu moralo verjeti, da ga je zbil avto. V obsežni pritožbi natančno povzema svojo izpovedbo in izpovedbe zaslišanih prič ter na njihovi podlagi prikazuje svoje videnje škodnega dogodka. Izčrpno razloguje o tem, da sta policista, ki sta prišla na kraj škodnega dogodka, prometno nesrečo obravnavala malomarno in nista storila ničesar, da bi izsledila povzročitelja prometne nesreče. Ocenjuje, da bi ob pravilni oceni izvedenih dokazov, moralo sodišče ugotoviti, da ni dvoma o tem, da je bil udeležen v prometni nesreči z neznanim vozilom in njegovemu zahtevku po temelju ugoditi. Sklicuje se na zdravstveno dokumentacijo ob sprejetju na urgentni oddelek Travmatološke klinike, ki po njegovem potrjuje, da ga je zbil avto, da je bil ob škodnem dogodku nezavesten in zmeden, saj je poleg drugih telesnih poškodb utrpel tudi zlom rebra, udarnino glave in pretres možganov. Sodišče prve stopnje zdravstvene dokumentacije ni vpogledalo in ni štelo za potrebno, da postavi izvedenca travmatološke stroke. Neupravičeno ni upoštevalo izpovedbe priče SK (policista, ki je potem, ko je tožnik prijavil, da se je v nesreči poškodoval, raziskoval, zakaj ni potekala preiskava v smeri preiskave prometne nesreče povzročene po neznanem vozniku), da so po pogovoru s serviserjem prišli do ugotovitve, da je prišlo do trka prednjega kolesa v oviro in je zato predal zadevo v nadaljnjo obravnavo, ki ni bila uspešna, saj niso imeli niti barve niti tipa, niti registrske številke vozila. Ocenjuje, da je neutemeljen očitek sodišča, da bi moral predlagati postavitev izvedenca ustrezne stroke. Iz zaslišanja policista in priče Al.D., ki je strokovnjak za kolesa, je nedvomno razvidno, da je moralo biti kolo poškodovano zaradi trčenja v oviro, zato bi morebitno dokazno breme o drugačnem nastanku poškodb kolesa bilo na strani tožene stranke.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je po pritožbeni trditvi v tem, da se ugotovitve sodišča o vsebini tožbe razlikujejo od navedb v sami tožbi, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo. Sodišče prve stopnje je sicer res nepravilno zapisalo, da tožnik v tožbi ni navedel, da je bil po nesreči zmeden in da se dogodka ni spominjal (to je navedel v VII. točki tožbe), vendar pa je v razlogih sodbe (4., 5. stran obrazložitve), ustrezno pojasnilo, zakaj ocenjuje, da tožnik teh trditev, o katerih je izpovedoval tudi ob zaslišanju, ni dokazal. Z drugimi uveljavljanimi bistvenimi kršitvami določb postopka po prvem in drugem odstavku 339. člena ZPP in očitano kršitvijo ustavnih pravic pa pritožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča pa je kvečjemu pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni podan, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je priči AD in Al.D. neposredno zaslišalo in v razlogih sodbe navedlo, zakaj ocenjuje njuni izpovedbi za neverodostojni, pri čemer je v skladu z 8. členom ZPP, izpovedbi ocenjevalo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Priči Al.D. ni odreklo verodostojnosti le zato, ker je dolgoletni serviser tožnikovega kolesa, temveč zaradi njegove nejasne in neprepričljive izjave glede vedenja o tem, da je vzrok tožnikovega padca vozilo. Tudi priči AD verodostojnosti ni odreklo le zato, ker je pisno izjavo o dogodku tožniku podpisal šele tri mesece po škodnem dogodku, temveč zato, ker je njegovo izpoved ocenilo kot neprepričljivo. Odrekanje verodostojnosti izjave priče ne pomeni „vnaprejšnje diskriminacije priče in njenega pričevanja“, kar tožnik ocenjuje kot kršenje ustavne pravice do enakosti pred zakonom po določbi 14. člena Ustave RS in enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Sodišče prve stopnje tožniku ni odreklo, da dokaze podaja v pisni obliki, saj je pisni izjavi prič AD in Al.D. (priloga A3, A4) upoštevalo kot dokaz. Zaslišanje prič, ki sta izjavi podali, pa je tožnik predlagal sam. Ravno tako tudi ni ravnalo v nasprotju z določbo 8. člena ZPP, kot očita pritožnik, ker ni upoštevalo izpovedbe priče Al.D. v delu, ko opisuje poškodbe na tožnikovem kolesu. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, priča ni bila predlagana v zvezi s poškodbami kolesa. Kot je razvidno iz podatkov zapisnika glavne obravnave z dne 09. 06. 2010, na katerega se pritožnik očitno sklicuje, je tožnik zaslišanje priče predlagal v zvezi s pisno izjavo te priče (priloga A4), v kateri pa priča poškodb kolesa ne omenja. Ker tožnik v trditveni podlagi tožbe niti ni navedel, kakšne poškodbe so bile na kolesu, še manj pa, da poškodbe na kolesu dokazujejo, da je prišlo do trka v oviro (osebno vozilo), tožnik očitno priče ni predlagal zaradi dokazovanja poškodb kolesa. Bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje zato ni bilo. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za škodo (tožnik se je poškodoval 09. 08. 2009 kot kolesar v Ljubljani v križišču C na V in C na B) zavrnilo, ker je ocenilo, da ni s stopnjo gotovosti dokazal, da je do prometne nesreče prišlo zaradi izsilitve prednosti tožniku kot kolesarju s strani neznanega vozila, spričo česar ni podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke po prvem odstavku 39. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP (2)). Tožnik v pritožbi vztraja, da je bil vzrok njegovega padca s kolesa neznano vozilo in izpodbija drugačno dokazno oceno sodišča prve stopnje.

7Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da je dokazno breme o tem, da se je poškodoval zaradi izsiljevanja prednosti neznanega vozila, na njegovi strani. Tožnik je v dokaz navedbam predložil le dopis PPP Ljubljana z dne 02. 10. 2009 (priloga A2), pisni izjavi AD (priloga A3), Al.D. (priloga A4) in predlagal svoje zaslišanje ter zaslišanje prič. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je iz dopisa PPP Ljubljana z dne 02. 10. 2009 razvidno, da je tožnik ob prihodu policistov na kraj nesreče navedel, da v nesreči ni telesno poškodovan in da je 11. 08. 2009 policiji naznanil, da je bil v nesreči lahko telesno poškodovan. Iz dopisa nadalje izhaja, da je na kraju nesreče tožnik navedel le, da je padel s kolesom, ne pa tudi kako in zakaj je padel in da je odklonil zdravniško pomoč na kraju nesreče ter da prič na kraju nesreče ni bilo. V poročilu zavarovalnemu biroju (priloga spisa B2) je nesreča opisana v pogojniku – da naj bi avto tožniku odvzel prednost, da naj bi zaradi tega tožnik izgubil oblast nad kolesom in posledično padel. Izjava PPP Ljubljana ne potrjuje tožnikove trditve (VI. izreka pripravljalnega spisa z dne 13. 01. 2010), da so bili policisti na kraju škodnega dogodka seznanjeni s strani navzočih prič o poteku same prometne nesreče, kot tudi ne, da se je tožnik zaletel v osebni avtomobil, ki je z neprednostne ceste pripeljal v križišče. Tožnikova izpovedba (da se spomni avtomobila modre ali golobje sive barve, ki je prevozil znak STOP), nasprotuje njegovim trditvam (VII. točka pripravljalnega spisa z dne 13. 01. 2010) „da se škodnega dogodka ni spominjala niti ob prihodu na travmatološko kliniko in se ga ne spomni še sedaj“. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožnik ni navajal, kot (prvič) trdi v pritožbi, da se je „nekoliko več dogodka spomnil, ko je prišel na urgenco in takrat tudi povedal, da ga je zbil avto“. Ravno tako pa v pritožbi tudi (prvič) pojasnjuje, da je policist SK (po tožnikovi prijavi 11. 08. 2009, da se je v nesreči 09. 08. 2009 poškodoval, je nadaljeval s preiskavo prometne nesreče) ocenil, da obstaja sum, da je nesrečo povzročilo neznano vozilo. Sum se, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ni potrdil. Priči AD in Al.D. nista bila očividca škodnega dogodka, njunima pisnima izjavama, sodišče prve stopnje ni sledilo. Pritožbene trditve ne vzbujajo dvomov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je izpovedbi prič AD in Al.D. ocenilo za neprepričljivi. Priča Al.D. (tožnik pri njem servisira kolo), ki je po ugotovitvi sodišča prve stopnje bil prisoten na kraju dogodka, ko sta prišla policista MK in RR, je tožnika po nesreči odpeljal domov, poškodovano kolo pa je naložil in odpeljal v svojo delavnico. V nasprotju z njegovo pisno izjavo (priloga A4) „da je slišal svojega znanca AD telefonirati policiji o prometni nesreči, v kateri je avtomobil podrl kolesarja“, je ob zaslišanju povedal, da je slišal Al.D., da je policiji sporočil „da je kolesar padel, da leži na tleh in je poškodovan“. Če bi Al.D., ki je po lastni trditvi za dogodek izvedel v gostilni P., kamor je prišel telefonirat njegov znanec AD vedel, da je vzrok tožnikovega padca kolesa neznano vozilo, ni razumljivo, zakaj ni tega povedal policistoma, ki sta prišla na kraj škodnega dogodka. Izpoved priče AD., ki je po lastni trditvi obvestil policijo, je sodišče prve stopnje ocenilo kot nejasno in neprepričljivo in neverodostojno. Če bi držale trditve AD, da je videl voznika ležati na tleh s peno na ustih, je nelogično, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, da priča, ki je, kot je povedala sama, imela pri sebi mobilni telefon, ni poklicala reševalnega vozila in tudi ne policije in se je odpeljala do gostilne P., od koder je poklical policijo. Kljub temu, da je priča zatrjevala, da je vsebina izjave (da je videl mlajši par, ki je pomagal poškodovanemu kolesarju in slišal očitke šoferju, da je tožniku izsilil prednost), resnična, ji sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo. Mlajšega para, ki naj bi pomagal kolesarju, ob prihodu Al.D. in kasneje policistov, ni bilo (tožnik tega niti ne trdi).

8Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, kakšne so bile poškodbe na kolesu in tudi ni zatrjeval, da poškodbe na kolesu dokazujejo, da je prišlo do trka, kar prikazuje (prvič) v pritožbi. Zdravstvene dokumentacije urgentnega oddelka Travmatološke klinike, na katero se sklicuje v pritožbi, tožnik ni predlagal v dokaz, da ga je zbil avto, kot (prvič) navaja v pritožbi. Dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke je prvotno podala tožena stranka, ki pa ga je na naroku 09. 06. 2010 umaknila. Tožnik v dokaz, da je bil zaradi pretresa možganov po nesreči zmeden, neorientiran in se dogodka ni spominjal, ni predlagal postavitve izvedenca medicinske stroke in to (prvič) predlaga v pritožbi. Trditve in dokazi, ki jih je tožnik (prvič) predlagal v pritožbi, so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP). Tožnik namreč ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pomanjkljive trditvene podlage toženec ne more nadomestiti s pritožbenim povzemanjem izpovedb zaslišanih prič.

9Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožnik s predloženimi dokazi ni s stopnjo gotovosti dokazal, se je poškodoval zaradi neznanega vozila. Kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni objektivno dokazal poteka nesreče, kot ga je zatrjeval, saj ni predlagal postavitve izvedenca ustrezne stroke, ki bi ob pregledu kolesa oziroma njegovih fotografij (A15) povedal, na kakšen način je prišlo do poškodbe kolesa oziroma, ali so poškodbe kolesa nastale zaradi udarca tožnika s kolesom v zadnji del vozila. Gre za strokovno znanje, ki ga sodišče samo nima in bi bilo potrebno v postopek pritegniti izvedenca (243. člen ZPP), ki pa ga tožnik ni predlagal. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da zadošča, da je priča Al.D., ki je strokovnjak za kolesa, ocenil, da kolo ni moglo dobiti poškodb ob padcu, temveč, da je poškodovano zaradi trčenja v oviro in bi bilo morebitno dokazno breme o drugačnem nastanku poškodb na strani tožene stranke.

10Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Uradni list RS, št. 73/07 in nadaljnji.

(2) Uradni list RS, št. 70/94 in nadaljnji.