VSL sodba II Cp 4146/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 828,50 EUR stroškov pritožbenega postopku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna na podlagi škode, nastale pri prometni nesreči z dne 13. 8. 2006, plačati odškodnino v višini 21.954,55 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2006 dalje. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.478,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožeča stranka se v pritožbi proti sodbi sklicuje na vse pritožbene razloge, opredeljene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga razveljavitev sodbe in ponovno odločanje o tožbenem zahtevku. Kot bistveno navaja, da pooblastilno razmerje iz 26. in 27. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu ni vzpostavljeno s samim zakonom, kot zmotno trdi prvostopenjsko sodišče, ampak mora biti korespondenčna zavarovalnica posebej pooblaščena in se mora pooblastilno razmerje posebej urediti glede na članstvo v združenju. Izplačilo nespornega dela odškodnine s strani tožene stranke ne temelji neposredno na zakonu, ampak na pooblastilnem razmerju. Pooblastilno razmerje tako v konkretnem razmerju obstaja na posebnem korespondenčnem dogovoru in ne na samem zakonu. Gre torej za dogovor kot pogodbeno razmerje, sicer tožena stranka ne bi bila pooblaščena za obravnavo odškodninskih zahtevkov in tudi ne za izvršitev izplačila nespornega zneska odškodnine. S tem je pogodbeno razmerje na podlagi 432. člena Obligacijskega zakonika več kot izkazano in ga potrjuje tudi tožena stranka, ko priznava, da obstaja pooblastilno razmerje. Pritožba se nadalje sklicuje na načelo popolne odškodnine in glede na interpretacijo zakonskih določb 26. in 27. člena ZOZP meni, da zakon izrecno omejuje procesno odgovornost korespondenčne zavarovalnice le v primerih, če ustrezna pogodba ni bila dana oziroma, če ni bil podan ustrezen odgovor glede sporne višine odškodninskega zahtevka. V danem primeru, ko je nesporni del odškodninskega zahtevka izplačan, nastopi solidarna odgovornost na podlagi pogodbenega razmerja med toženo stranko kot korespondenčno zavarovalnico in Slovenskim zavarovalnim združenjem. Sodišče bi moralo pojasniti in podrobno obrazložiti, da ne gre za enotno sosporništvo. Pritožnik ponovno poudarja, da odškodnine ne moremo deliti ter da je z izvršenim plačilom dejansko tožena stranka pripoznala dolg.

3Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača kot neutemeljene vse pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Najprej je potrebno zavrniti posplošen očitek v pritožbi o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je temeljito obrazložena, sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da se ne bi mogla preizkusiti in vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih.

6Sodišče prve stopnje je izdajo zavrnilne sodbe utemeljilo s pomanjkanjem pasivne legitimacije tožene stranke. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje temu stališču. Tožnik zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala v prometni nesreči 13 .8. 2006 na območju Republike Slovenije, pri čemer pa je škoda povzročena z vozilom, ki izvira iz tujine in zanjo odgovarja Slovensko zavarovalno združenje (v nadaljevanju Združenje) na podlagi prvega odstavka 26. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). V skladu s to določbo lahko odškodninski zahtevek oškodovanca Združenje obravnava sámo, ali pa pooblasti eno od zavarovalnic, svojih članic. Tožena stranka je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča zavarovalnica, ki jo je združenje pooblastilo za obravnavanje odškodninskega zahtevka, zato ni pasivno legitimirana v primeru sodnega spora. Določba 26. člena ZOZP, ki določa odgovornost Združenja za povračilo škode, je jasna, saj ne govori o odgovornosti zavarovalnice - članice, prav tako je jasna določba četrtega odstavka 27. člena ZOZP (prej drugega odstavka 27. člena ZOZP), ki določa pravico oškodovanca, da vloži tožbo proti združenju (in ne proti članici). Enako je tudi stališče pravne teorije in sodne prakse (1).

7Dejstvo, da je tožnik zunajsodno uveljavljal plačilo odškodnine od tožene stranke, ki mu je škodo že delno plačala, ne pomeni, da je s tem vzpostavljena njena pasivna legitimacija. Ta ni podana niti na podlagi trditev, da je s tem pripoznala dolg, da je pristopila k dolgu oziroma, da je odgovorna na podlagi načela popolne odškodnine. Obrazložitev sodbe v celoti in argumentirano odgovarja na vse v tej smeri podane ugovore tožene stranke, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne in podrobno podane razloge sodbe tudi v tem delu.

8Ker je sodišče prve stopnje pri odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni zagrešilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Stroški za sestavo odgovora na pritožbo so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1)Odločba VS RS, II Ips 305/1998 in Gordana Ristin, Zakon o obveznih zavarovanjih s komentarjem, komentar k 26. in 27. členu.