VSC Sklep II Kp 3099/2017

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da odvetnikom iz A. ne dovoli zagovarjanja obtoženega B. B. v tem kazenskem postopku.

2Zoper sklep se pritožujejo odvetniki iz A. brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Predlagali so, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi oz. spremeni na način, da odvetnikom dovoli zagovarjanje obtoženega B. B. v kazenskem postopku X K 3099/2017 oz. da se sprejme predloženo pooblastilo in ga upošteva.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje v predmetni kazenski zadevi ni dovolilo zagovarjanja obtoženega B. B., saj je štelo, da so odvetniki iz A. predhodno že zagovarjali družbo C. d.o.o., po pooblastilu z dne 6.5.2021 (list. št. B 48) in nato tudi družbo Č. d.o.o.., po pooblastilu z dne 27.7.2023 (list. št. B 103). Zato je že v mesecu decembru 2022 (list. št. 5027-5029) preiskovalni sodnik odločil, da se odvetnikom iz A. ne dovoli zagovarjanja družbe Č. d.o.o., zaradi že predhodnega zagovarjanja družbe C. d.o.o. Odločitev preiskovalnega sodnika je pravnomočna. Obe pravni osebi sta soobtoženi v kazenski zadevi, ki se vodi tudi zoper obt. B. B., pri čemer gre za preplet očitkov storjenih kaznivih dejanj obt. B. B. in obdolženih pravnih oseb - C. d.o.o. in Č. d.o.o.. Takšni odločitvi sodišča prve stopnje nasprotujejo zagovorniki te družbe z navedbo, da so samo poskušali zagovarjati družbo C. d.o.o. (in Č. d.o.o..), vendar do tega nikoli ni prišlo, posledično pa je obtožencu kršena pravica do svobodne izbire zagovornika.

5Po pregledu spisovne dokumentacije je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so odvetniki iz navedene odvetniške družbe najprej dne 6. 5. 2021 sprejeli pooblastilo za zastopanje obdolžene pravne osebe C. d.o.o. Dne 7.5.2021 je bila zaslišana zakonita zastopnica pravne osebe C. d.o.o., D. D., ki je izjavila, da se bo pravna oseba zagovarjala sama, vendar pa je na tem naroku bila prisotna tudi odvetniška kandidatka iz A. Z dopisom z dne 5. 7. 2021 so nato odvetniki iz A. sodišče obvestili, da sta se zastopnica obdolžene pravne osebe C. d.o.o., D. D. in odvetniška kandidatka iz E. E. iz A., na naroku dne 7. 5. 2021 dogovorili, da bo D. D. kot določena zastopnica družbe to zastopala samostojno, brez zagovornika. V citiranem dopisu so še zapisali, da tako predmetna odvetniška pisarna ne zagovarja obdolžene pravne osebe C. d.o.o., če pa je sodišče štelo, da je na naroku zastopnica obdolžene pravne osebe podelila pooblastilo za zastopanje, ga A. odpoveduje iz razloga, ker je bil dogovor z zastopnico D. D. tak, da bo ta samostojno zastopala obdolženo pravno osebo C. d.o.o. Četudi je zastopnica pravne osebe C. d.o.o., odvetnica D. D., na zaslišanju dne 7.5.2021 izjavila, da se bo pravna oseba zagovarjala sama, brez zagovornika, je odvetniška kandidatka E. E. ostala prisotna na tem naroku še naprej.

Odvetniška pisarna A. je nato dne 5. 12. 2022 sprejela pooblastilo za zastopanje soobdolžene pravne osebe Č. d.o.o.., vendar preiskovalni sodnik s sklepom z dne 6.12.2022 ni dovolil zastopanja Č. d.o.o.., saj je zastopala že družbo C. d.o.o. Iz povsem enakih razlogov tudi tokrat sodišče prve stopnje pravilno ni dopustilo zastopanja obtoženega B. B.

6Glede na naroku dne 7. 5. 2021 v spis predloženo pooblastilo za zagovarjanje, pa tudi glede na prisostvovanje odvetniške kandidatke na navedenem naroku, na katerem je obdolžena pravna oseba C. d.o.o. podala svoj zagovor, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Odvetniška pisarna A., skladno s podeljenim pooblastilom, obdolženo pravno osebo C. d.o.o. v tem kazenskem postopku že zastopala. Pooblastilo pa je bilo v nadaljevanju preklicano, pri čemer je bilo o preklicu naslovno sodišče seznanjeno z zgoraj navedenim dopisom, ki ga je prejelo dne 8. 7. 2021.

7Tako so neupoštevne pritožbene navedbe, da odvetniška pisarna nikoli ni zastopala družbe C. d.o.o. oz. da odvetniška kandidatka ni bila prisotna kot zagovornica obdolžene pravne osebe. S podeljenim pooblastilom se namreč izkazuje upravičenje za zastopanje oziroma zagovarjanje, zato organ, pred katerim teče postopek, zagovornika začne obravnavati kot subjekt postopka in mu prizna procesna upravičenja, ko predloži ustrezno pooblastilo. Ravno okoliščina, da je družba C. d.o.o. že dala pooblastilo Odvetniški družbi A., je za pritožbeno sodišče bistveno pri presoji, da ta odvetniška družba ne more zagovarjati še soobtoženega B. B. S tem, ko je družba C. d.o.o. podala pooblastilo odvetniški družbi, se je med njima vzpostavilo zaupno razmerje, na podlagi katerega je povsem utemeljeno sklepati, da je prišlo tudi do komunikacije, izmenjave informacij in dogovarjanja. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da pooblaščena odvetniška družba nikoli ni zagovarjala obtožene družbe C. d.o.o., posledično pa ni nobenega dvoma, da ista odvetniška družba ne more zagovarjati soobtoženca B. B.

8Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni kolizije interesov, v kolikor obtoženi direktor (ali njegov zagovornik) ve za vsebino zagovora obtožene pravne osebe, katere direktor je obtoženec. Po določbi prvega odstavka 68. člena ZKP v isti kazenski zadevi zagovornik ne more zagovarjati dveh ali več obdolžencev. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje bi bilo to v nasprotju tudi s 5. členom Zakona o odvetništvu (ZOdv). To pomeni, da zagovornik, ki je v isti kazenski zadevi zagovarjal enega obdolženca, kasneje v istem postopku ne more zagovarjati drugega obdolženca. Če je pri kaznivem dejanju udeleženih dvoje ali več obdolžencev, je praviloma podana kolizija njihovih interesov obrambe, saj je lahko nekaj, kar je v korist enega obdolženca v škodo drugega. Gre tako za neovržno zakonsko domnevo, da je kolizija interesov obrambe pri soobdolžencih v isti kazenski zadevi vselej podana, zato ni dopustno dokazovati, da v konkretnem primeru ni takšne kolizije. Skupen zagovornik dveh ali več obdolžencev bi bil namreč postavljen v položaj kolizije interesov že s tem, ko bi moral ugotavljati, kdaj se interesi zastopanih strank prekrivajo in kdaj ne. Zato določba prvega odstavka 68. člena omejuje pravico do zagovornika po lastni izbiri, saj je obramba s pomočjo zagovornika lahko učinkovita le, če zagovornika pri obrambi obdolženca ne omejujejo interesi drugih obdolžencev.

Glede na navedeno pritožniki ne morejo uspeti s trditvami, da kolizija ni podana in da je izkustveno nemogoče, da obtoženi direktor družbe ne bi vedel za vsebino zagovora obtožene pravne osebe, katere direktor je. Kot pojasnjeno, zakon vzpostavlja neizpodbitno domnevo, da je kolizija interesov obrambe pri soobdolžencih v isti kazenski zadevi vselej podana in ni dopustno dokazovati, da v konkretnem primeru takšne kolizije ni. Obtožena je tako pravna oseba kot B. B., obtoženca pa ne moreta imeti istega zagovornika.

9Pritožniki prav tako ne morejo uspeti s pritožbenimi navedbami, da predstavlja tako postopanje sodišča omejevanje odvetnikove dejavnosti in hkrati poseg v pravico stranke do svobodne izbire odvetnika. Pritožbeno sodišče namreč presoja, da s tem, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni dopustno, da bi v predmetnem kazenskem postopku odvetniki iz Odvetniške družbe A. zagovarjali obtoženega B. B., obtožencu ni odreklo pravice do zagovornika in pravice do učinkovite obrambe njegovih pravic. Obtoženi si lahko namreč sam izbere drugega zagovornika, z zakonsko omejitvijo, da si ne more izbrati tistega, ki je že zagovarjal soobtoženca. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika bo namreč lahko učinkovita le, če zagovornika pri obrambi obdolženca ne bodo omejevali interesi drugih obdolžencev.

Tako iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (zadeva Croissant v. Germany) kot tudi prakse Ustavnega sodišča RS (odločba U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998) in Vrhovnega sodišča RS (I Ips 160/2000 z dne 9. 10. 2002) ter višjega sodišča (VSL sklep II Kp 10099/2012, VSC sklep II Kp 15734/2015 z dne 14.4.2020) pa tudi jasno izhaja, da pravica do zagovornika po lastni izbiri kot pravnega jamstva iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 29. člena Ustave ni absolutna, da je ni mogoče razlagati tako, da bi morala biti obdolžencu dosledno zagotovljena možnost, da ga bo v kazenskem postopku zastopal izbrani zagovornik in da se lahko vanjo poseže ter se obdolžencu določi zagovornika v nasprotju z njegovimi željami, če je taka odločitev relevantna in utemeljena z načelom pravičnosti.

Upoštevajoč razloge, ki so narekovali izdajo izpodbijanega sklepa v konkretni zadevi, pritožbeno sodišče nima nobenega dvoma, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi kriteriji za odločitev, da se odvetniški družbi ne dovoli zastopanja drugega obtoženca.

10Navedbe pritožnikov, da že v osnovi ni bilo razlogov za to, da se obdolženi pravni osebi C. d.o.o. sploh postavi zakonito zastopnico, niti niso relevantne za presojo upravičenosti za zastopanje obtoženega B. B. Pritožbeno sodišče pa kljub temu pojasnjuje, da je že v dopisu za postavitev zastopnika pravni osebi C. d.o.o. preiskovalnega sodnika predsednici Okrožnega sodišča Celje z dne 18.3.2021 pojasnjeno, da je iz portala Ajpes izhajalo, da je oseba, pooblaščena za zastopanje pri pravni osebi C. d.o.o., direktor B. B., ki pa ni edini družbenik obdolžene pravne osebe. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZOPOKD je namreč sodišče pozivalo podjetje C. d.o.o., da pristojni organ pravne osebe določi drugega zastopnika obdolžene pravne osebe in o tem pisno obvesti tukajšnje sodišče (poziv z dne 1. 2. 2021). Ker obdolžena pravna oseba v določenem roku ni obvestila sodišča, koga je določila za zastopnika, je bilo potrebno, skladno s četrtim odstavkom 32. člena ZOPOKD, določiti zastopnika obdolžene pravne osebe C. d.o.o., saj B. B. ni bil edini družbenik obdolžene pravne osebe, kot to zmotno navaja pritožba.

11Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki pritožnikov niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12Če bo za obtoženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.