319. člen ZKP

Sodišče prve stopnje je postopalo v skladu z določbo prvega odstavka 319. člena ZKP, ki določa, da po ugotovitvi obdolženčeve istovetnosti napoti predsednik senata priče in izvedence na kraj, ki je zanje določen in kjer naj počakajo, dokler jih ne pokličejo k zasliševanju. Citirana določba pa ne določa, da bi moral biti iz sodne dvorane napoten tudi pooblaščenec oškodovanca. Ključno vprašanje pri presoji obdolženčeve krivde za očitano kaznivo dejanje zlorabe izvršbe je namreč, ali je obdolženec kot predsednik društva ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine vedel, ali za izterjavo teh denarnih sredstev obstoji veljavni pravni naslov, kot je naveden verodostojni listini, na podlagi katere je vložil predlog za izvršbo. Obdolženec je kot predsednik društva ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine vedel, da za uveljavljanje teh zahtevkov društvo ni imelo veljavnega pravnega naslova, zaradi česar sta bila zahtevka neupravičena. Četudi je občni zbor društva na seji sprejel odločitev, da se bodo ta sredstva prisilno izterjala, pa to obdolženca ne razbremeni kazenske odgovornosti, saj je bistveno, da je bil kot predstavnik ozi

Ravnanje policista ni protipravno, če ima podlago v zakonu.

Možnost umika predloga za pregon je oškodovančeva pravica, ki je v primeru, ko pride do spremembe pravne opredelitve dejanja šele v pritožbeni fazi kazenskega postopka, omejena (pravica do razpolaganja s predlogom za pregon) - to pa ne predstavlja kršitve obsojenčevih procesnih pravic in pravice do obrambe.

S posplošenim navajanjem, da je zaradi navzočnosti oškodovanca pri podaji zagovora njegova izpovedba neverodostojna, obramba ne more biti uspešna.

Če obsojenec ni prišel na glavno obravnavo, se je pravici, da bi ob zaslišanju priče postavljal vprašanja, odrekel. Okoliščina, da je zdravnik izvedenec oškodovanca zaradi poškodb pregledal pred tremi leti, ne more biti razlog za to, da isti zdravnik ne bi bil postavljen za izvedenca travmatološke stroke.

ZKP ne določa, da opustitev pouka o pravici, da lahko obdolženec uporablja svoj jezik in o pravici do ustnega prevajanja izpovedb in dokaznega gradiva v njegov jezik ali zapisa pouka in odgovora nanj sama po sebi pomeni bistveno kršitev postopka, ampak gre za bistveno kršitev samo, če je obdolženec na glavni obravnavi zahteval tolmača, pa mu ga sodišče ni priskrbelo.

Izvedenec, ki še ni bil zaslišan, ne more biti navzoč pri zaslišanju drugega izvedenca, lahko pa je navzoč pri izvedbi drugih dokazov. Drug izvedenec pomeni drugi izvedenec iste stroke, medtem ko glede izvedencev različnih strok ni ovire, da ne bi smeli biti navzoči pri zaslišanju drugih izvedencev.

Zakonitost procesnih dejanj se presoja po zakonu, ki je veljal v času, ko so bila posamezna procesna dejanja opravljena. Če se je organ za notranje zadeve odločil za odvzem prostosti šele po opravljenem razgovoru, se je kot čas prijetja štel čas, ko je občan prišel na razgovor ali je bil tja priveden. Če je preiskovalni sodnik obsojenca pred prvim zaslišanjem poučil o pravici do zagovornika in mu pri tem povedal, da glede na pravno kvalifikacijo ta še ni potreben, med drugim pa tudi, da pomeni priznanje kaznivega dejanja olajševalno okoliščino pri odmeri in izbiri kazenske sankcije, gre za zakonsko nekorekten pravni pouk, ne pomeni pa kršitve prepovedi iz 219. člena ZKP-77. Preslepitev, s katero se doseže kakšna izjava ali priznanje obdolženca, namreč pomeni zavajanje z navedbo neresničnih dejstev. S tem ko organi za notranje zadeve in preiskovalni sodnik v roku 24 ur niso obvestili obsojenčeve družine o odvzemu prostosti obsojencu, ki tega sicer ni zahteval, temu pa tudi ni nasprotoval, je bilo kršeno določilo 200. člena ZKP-77. Opustitev obveščanja njegovih staršev, ki bi mu lahko najela zagovornika, pa ni vplivala na zakonitost obsojenčevega p