526. člen ZKP

Določba drugega odstavka 526. člena ZKP je pomembna z vidika uresničevanja pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), v zvezi s katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi Up-500/15 z dne 20. 7. 2015 (zadeva Arijus Skopas) zapisalo, da je pravica do izjave iz 22. člena Ustave sama po sebi elementarno ustavno procesno jamstvo v vsakem sodnem postopku. Pravica do izjave posamezniku zagotavlja, da je subjekt in ne objekt postopka. Zato mora biti pravica do izjave zagotovljena tudi glede obrazloženega predloga preiskovalne sodnice o izpolnjenosti pogojev za izročitev tujca. Ta predlog namreč vsebuje odločilne razloge pravne in dejanske narave o bistvu odločitve, katere posledica je lahko korenit poseg v tujčevo pravico do osebne svobode, ki je prav tako ustavno varovana človekova pravica (19. člen Ustave).

Ocenjevanje zadostne določnosti določbe 116. člena Kazenskega zakonika Republike Kazahstan presega okvir presoje v okviru ugotavljanja izpolnjenosti pogoja po 3. točki 522. člena ZKP v postopku izročitve tujca, saj navedena zakonska določba zahteva le, da je dejanje, zaradi katerega se zahteva izročitev, kaznivo dejanje tako po domačem zakonu, kakor po zakonu države v kateri je bilo storjeno. Sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice se sicer ne nanašajo na tretje države, ki so udeležene v postopkih odločanja o izročitvi obdolžencev in obsojencev v razmerju do konkretne države izvršitve, ki je sicer članica unije, vendar pa so navedeni akti ESČP ustrezna usmeritev glede na pomen varovanja posameznih človekovih pravic - v obravnavanem primeru možnosti kršitve pravic zahtevane osebe, da bi bilo z njo nečloveško ali ponižujoče ravnano oziroma da bi se jo na ta način kaznovalo. Zagotovila naj bodo dana s strani tistih, ki so jih dejansko pristojna dati in učinkovito izvajati. Le na ta način se bo izvršitvena država lahko zanesljivo prepričala o tem, da z izvršitvijo tudi sama ne bo kršila človekovih pravic.

Vsebina določbe 1. odstavka 526. člena ZKP, po kateri opravi preiskovalni sodnik po zaslišanju državnega tožilca in zagovornika po potrebi še druga poizvedovalna dejanja, da se ugotovi, ali so podani pogoji za izročitev tujca, omogoča sklepanje, da šibkost dokazov za utemeljen sum, ki so navedeni v prošnji, ne preprečuje preiskovalnemu sodniku, da začne z izvajanjem postopka izročitve. Če je bilo zaslišanje osumljenca opravljeno po prejemu prošnje za izročitev s strani pristojnega ministrstva, zgolj določitev datuma njegovega zaslišanja pred prejemom navedene prošnje ne pomeni kršitve določb 524. člena ZKP.

Utemeljenost suma je temeljni pogoj tudi za odreditev pripora na podlagi 3. odstavka 524. člena ZKP. Preiskovalni sodnik je dolžan tudi v ekstradicijskem postopku izvesti dokaz, čigar vsebina je taka, da bi utegnila v tolikšni meri omajati utemeljenost suma, da bi to narekovalo odpravo pripora.

Ker postopek za izročitev obdolženega ali obsojenega tujca, urejen v členih od 521 do 537 ZKP, ni kazenski postopek, zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo tega postopka, ni dovoljena (1. odstavek 420. člena v zvezi z 2. odstavkom 423. člena ZKP).