VSK sklep Kp 307/93

Pritožbi pooblaščenke zasebne tožilke se ugodi in izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je obdolženo po 3. točki 350. člena ZKP, tedaj zaradi pomanjkanja dokazov, oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 54. člena KZS. Na podlagi 3. odstavka 99. člena ZKP je odločilo, da je zasebna tožilka dolžna povrniti potrebne izdatke obdolženke in izdatke ter nagrado njene zagovornice, sodišču pa plačati 5.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje pooblaščenka zasebne tožilke. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ali pa grajano odločbo spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo, jo primerno kaznuje ter ji naloži v plačilo stroške kazenskega postopka. Predlagala je tudi, da bi ju z zasebno tožilko prizivno sodišče obvestilo o svoji seji.

Na pritožbo odgovarja obdolženkina zagovornica. Pritožbene navedbe prereka kot neupravičene in se zavzema, da bi sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo pobijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Prav ima pritožnica, ko izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Jedro težav, ki jih izpostavlja pooblaščenka zasebne tožilke, ima koren v pomanjkljivem dejanskem opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja. Sodišče je vezano na opis dejanja v obtožnem aktu in dejstvenega stanja na škodo obdolženca brez posredovanja upravičenega tožilca, ne more spreminjati. V zasebni tožbi pa na obdolženo leti očitek, da se je fizično lotila zasebne tožilke in jo telesno prizadela tako, da jo je močno udarila po glavi in ji iz lasišča izpulila velik šop las ter da je bila zaradi tega zasebna tožilka nekaj časa nesposobna za delo. O tem, da bi bila prizadeta zunanjost pa v dejstvenem opisu ni najti niti besedice. Zato so zaman vsa prizadevanja pritožnice, da naj bi tudi iz tega zornega kota šlo za lahko telesno poškodbo. Sklepom prvostopnega sodišča je pritrditi tudi v tistem delu, kjer na podlagi izvedenskega mnenja Inštituta za sodno medicino ugotavlja, da ni dokazano, da bi bila zaradi poškodbe tako kot je opisana možnost zasebne tožilke za delo začasno zmanjšana. Psihična prizadetost zasebne tožilke zaradi fizičnega napada nanjo, na kar je opozoril tudi lečeči zdravnik, v obtožnem aktu ni bila navedena in je sodišče samo tudi ni moglo vnašati, saj bi v nasprotnem prekoračilo obtožbo.

Le v medsebojni povezanosti poškodbe lasišča in prizadetosti zaradi napada, bi bilo moč govoriti o lahki telesni poškodbi, ki je imela za posledico začasno zmanjšanje dela zmožnosti zasebne tožilke. Sodišče prve stopnje storilo je pravilen sklep, da ni dokazano, da bi bile poškodbe tako kot so v zasebni tožbi opredeljene, lahke telesne poškodbe. Vendar pa je potrebno izpostaviti, da sodišče po 2. odstavku 346. člena ZKP ni vezano na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja. In ravno v tem delu se izkaže, da ima pooblaščenka zasebne tožilke prav, ko prvostopenjskemu sodišču zameri, ker ni preizkusilo ali ravnanje obdolženke vsebuje elemente kaznivega dejanja grdega ravnanja po 65. členu KZS. V tem pogledu je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kajti sodišče ni raziskalo, ali je poškodbe navedene v zasebni tožbi, ki naj bi jih zasebni tožilki prizadejala obdolžena, opredeliti kot sled poškodbe. Zato bo moralo v tej smeri sprejeti ustrezne dejstvene sklepe, kajti šele takrat bo lahko ocenilo, ali so v ravnanju obdolženke podani zakonski znaki kaznivega dejanja grdega ravnanja po 65. členu KZS ali ne. V skladu s takimi dognanji je bilo potrebno pritožbi pooblaščenke zasebne tožilke ugoditi in izpodbijano sodbo po 1. odstavku 385. člena ZKP razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Seveda pa dokaznega postopka ni potrebno dopolnjevati z zaslišanjem priče, za kar se pritožnica tudi zavzema, saj je glede na opis dejanja odveč posebej ugotavljati v kolikšni meri je bila prizadeta zunanjost zasebne tožilke in kakšne občutke bi utegnil njen videz vzbuditi pri drugih zaposlenih in tistih, ki so v pralnico zahajali po perilo, v kolikor zasebna tožilka ne bi bila v bolniškem staležu.

Pritožnica je predlagala, da bi ju z zasebno tožilko sodišče druge stopnje obvestilo o svoji seji, vendar pa prizivno sodišče tega ni storilo, potem ko je na podlagi presoje storjene po 1. odstavku 446. člena ZKP prišlo do spoznanja, da prisotnost zasebne tožilke in njene pooblaščenke ne bi v ničemer koristila boljši razjasnitvi stvari.

Sklicevanje na določila Zakona o kazenskem postopku, ki je v naš pravni red sprejet predpis iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS 1/91/I).